V Ljubljani so privilegirani starejši

V Ljubljani in Sloveniji se prebivalstvo stara še hitreje kot na stari celini. Tudi raziskava Mladi 2010 kaže, da je vsaka generacija mladih manjša, starejših od 65 let pa je vsako leto več. Z vidika socialne dinamike to pomeni, da se starim ljudem socialni svet vedno bolj krči in je čedalje bolj omejen na dom, vsem manj imajo interakcij v javnosti, vedno bolj so samozadostni in osredotočeni na ozek krog ljudi. Mladi pa so po definiciji socialnega vidika kompulzivno družabni, v mestu živijo in si ga prisvajajo. Tako nastaja konflikt.

»V Ljubljani imamo mlado populacijo, ki si želi prosti čas preživljati na prostem, v lokalih, zabaviščih, in stare ljudi, ki jih tak življenjski slog moti,« opaža Gregor Tomc. V središču glavnega mesta se to lepo vidi, saj tam živi veliko starejših ljudi, po drugi strani je center mesta ponavadi prostor za zabavo in prosti čas, obkrožajo pa ga večinoma spalna naselja.

Politično nemočni mladi

Medgeneracijske konflikte te vrste pogosto vidimo na Metelkovi, na primeru Kuda Franceta Prešerna in v zadnjem času v sporu med najemniki Bikofeja in okoliškimi stanovalci. V ta sklop spada tudi aktivnost NSi v mestnem svetu, kjer so opozorili na popivanje mladih na prostem in poudarili, da je treba to omejiti. Mladi si želijo druženja, stari pa red, mir in tišino, v središču mesta bi radi imeli življenjski slog, ki najbolj ustreza vaški idili.

Drugi vidik je kulturni. Na eni strani so mladi ljudje, ki so v tem življenjskem obdobju najbolj inovativni in sledijo sodobnim kulturnim trendom, na drugi pa bolj tradicionalni starejši, ki imajo čisto drugačne potrebe. Demografska situacija, za katero je značilno nadpovprečno veliko odraslih in starih ter vedno manj mladih, ki so po politični moči precej šibkejši od starejših, kaže, da bo kulturna participacija zelo v prid odraslim in starim.

Slovenija ima kulturno konservativno sceno. Kulturno potrošnjo zaznamuje strahovit razkol, saj se starejšim v galerijah, filharmonijah in operah zagotavlja izredno visok kulturni standard, medtem ko je ponudba za mlade siromašna.

Pokroviteljski odnos do sodobne kulture

Metelkova je verjetno kulturno najbolj dinamična točka v prestolnici, nobena druga kulturna ustanova se ne more meriti s tem, koliko ljudi gre skoznjo. In vendar ne mestna ne državna kulturna politika še nista rešili njenega statusa. Na tem mestu bi lahko bila kulturna ponudba še veliko bolj pestra, če ne bi imeli težav z vsakdanjim delovanjem. Pri Kudu Franceta Prešerna so se vsako leto pojavljali zapleti s sosesko, kjer živijo večinoma odrasli in stari ljudje. »Ljubljana je mesto starcev, kar je tudi odsev slovenske kulturne konservativnosti,« meni Tomc.

Kot pravi, na svojih nastopih o tovrstnih vprašanjih čuti trivialno držo, ki jo gojijo ljudje do sodobne kulture. Tudi v Delu so ga označili za »glasbenega navdušenca«, pri čemer pripomni, da verjetno Janeza Janše ne bi označili za »političnega navdušenca« ali Jožeta Mencingerja za »ekonomskega entuziasta«. Tudi šef filharmonije bi bil gospod muzikolog. Kdor se ukvarja s sodobno kulturo, pa je pogosto razumljen kot trivialen, kakor da se ukvarja z nečim, kar je čista zabava, kar je treba omejevati, diskriminirati in segregirati. To je potem preslikano tudi v ljubljansko kulturno politiko, zato se središče mesta kulturno ne razživi.

Občina bi morala urbano kulturo ščititi

»Če imaš tako kulturno politiko, da si starim pripravljen subvencionirati dostop do opere, kar stane tisoče evrov, hkrati pa mlade pustiš, da gredo v München na Metallico za svoj denar, je to seveda apartheid,« pravi. Kako lahko trdimo, da je ena potrošnja kulture legitimna, druga pa manjvredna? Ideološki vatel je tu določen s starostjo, pojasnjuje sociolog.

Po njegovem bi vsekakor morali uveljavljati politiko odseljevanja starih ljudi in družin iz središča mesta. Mestne oblasti bi morale ščititi urbano kulturo v mestu, kar se v primeru Kuda Franceta Prešerna ni zgodilo. Kdor se s tem ne more sprijazniti, pa mora malo potrpeti, razlaga Tomc.

Ta trend se seveda ne more nadaljevati v neskončnost, kajti to bi pomenilo, da bomo Slovenci izumrli. Več otrok se verjetno ne bo začelo rojevati, pač pa se bo povečal dotok priseljencev. Nekoliko banalizirano staranje prebivalstva pomeni pot proti situaciji, ko bo večinska stranka v parlamentu Desus in se bo zavzemal samo za stare, pravi sogovornik. Take razmere seveda niso vzdržne. Že v drugi Jugoslaviji so razmere reševali priseljenci z juga, pojasnjuje Tomc, tudi tujina je to reševala s priseljenci. Če ne bomo poskrbeli za naše mlade, bodo pač prišli tuji.