Tiskane izdaje
Ljubljana – »Leta 1600 je planil plamen vneme v evangelijske knjige ter jih tudi z elementarnim ognjem zagrabil. Požgali so jih dne 23. decembra javno na trgu pred mestno hišo. Leta 1601 so požiganje knjig ponovili: 9. januarja so vrgli v ogenj polne tri vozove ...«.
Tako je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske med pomembnimi dogodki zapisal Janez Vajkard Valvasor. V ogenj so letele vse knjige, razen Biblije, ki so jo protireformatorji s Tomažem Hrenom na čelu prevzeli brez protestantskega uvoda. V deželah, kjer je vladar prevzel protestantsko vero, pa se je isto dogajalo z drugače verujočimi.
Zagodlo jo je vreme
Na 416. obletnico drugega požiga protestanstkih knjig in njihovo pomembno vlogo izpred skoraj pol tisočletja, so spomnili člani slovenskega protestantskega društva Primoža Trubarja in Mestna knjižnica Ljubljana, le prireditev Vrnimo ljudem knjigo, ki bi morala biti danes pred mestno hišo, je zaradi slabega vremena odpadla. Napovedali pa so, da bodo 417. obletnico prvega požiga proslavili 22. decembra in takrat ob spominski plošči, ki je vgrajena v tlaku pred Trubarjevim antikvariatom, nasproti mestne hiše, na mestu njenega nekdanjega pogorišča, simbolično prižgali novo luč za knjigo.
Vseeno pa velja spomniti, kako so protestantske knjige Slovence s svojo čudežno močjo iz majhnega in neprepoznavnega naroda Evrope spremenile v samostojen narod, z lastnim jezikom in kulturo, pravi koordinatorka dogodka Bogdanka Pirc Marjanovič, upokojena zdravnica. Pred pol stoletja, ko je 31. oktobra Martin Luther v nemškem mestu Wittenberg na vratih dvorne cerkve objavil svojih 95 tez, s katerimi je pozval na javno razpravo o reformi Rimsko-katoliške cerkve, ki se je takrat kompromitirala s številnimi nepravilnostmi, smo bili Slovenci v lasti različnih fevdalnih gospodov in se nismo zavedali, da pripadamo istemu narodu; da o nepismenosti in različnih, tudi med seboj nerazumljivih narečjih jezika niti ne govorimo.
Čudežni preskok Slovencev iz anonimnosti
Primož Trubar je, ne vemo, po kakšni genialnosti, to dojel in nas je kot prvi nagovoril z »Lubi Slovenci«. Razgledan in z velikim znanjem nam je dal prvi črkopis našega jezika, sprva še v gotici, in nato leta 1550 še besede, združene iz več narečij, oziroma knjižni jezik – Abecednik in nato istega leta še Katekizem, da bi lahko brali Božjo besedo v svojem jeziku, kar je bila osnovna zahteva v novi, protestantski veri. Adam Bohorič je leta 1584 dodal še slovnico Zimske urice (Arcticae Horulae), v kateri je tudi uzakonil Trubarjev črkopis – bohoričico. Vse to je bila osnova, na kateri smo Slovenci v svojem jeziku dobili najpomembnejšo knjigo tedanjega časa, to je Biblijo, ki jo je istega leta prevedel Jurij Dalmatin. »Spomniti velja, da je bila slovenščina tedaj eden izmed petih evropskih jezikov, v katere je bila prevedena Biblija, v svetovnem merilu pa enajsta po vrsti! Za Slovence je bil to čudežen preskok iz popolne narodne anonimnosti v prepoznaven narod renesančne Evrope s svojo kulturo. To je nesporna zasluga naših protestantov,« poudarja Bogdanka Pirc Marjanovič.
Štirideset stanovskih osnovnih šol
To pa še ni vse, protestanti so nam dali tudi 40 stanovskih osnovnih šol po Sloveniji, v Ljubljani pa leta 1563 prvo klasično šolo v latinščini in s poukom stare grščine. Po izgonu protestantov so jo od leta 1598 dalje dve stoletji vodili jezuiti in rektorji iz vse Evrope. Ta gimnazija se je po ukinitvi jezuitskega reda leta 1773 preobrazila v cesarsko, terezijansko gimnazijo in nato v državno. Še po 450 letih ima v Ljubljani njeno naslednico s poukom latinščine, to je OŠ Prežihovega Voranca v Prežihovi ulici, kjer je bila prej Klasična gimnazija v Ljubljani, pravi Bogdanka Pirc Marjanovič. Temu je sledilo celo stoletje verskih vojn in protireformacija s požigom knjig.
Veliko nebralcev
Danes, ko je dostop do knjig veliko lažji, kot je bil včasih, je statistika branja književnosti iz knjig, ki jih sami kupimo v knjigarni, klavrna, pravijo poznavalci. Bistveno drugačne rezultate pa dobimo, če pogledamo, koliko knjig si izposodimo v knjižnicah in ali v branje poleg književnosti vključujemo tudi prebiranje strokovne literature, pravi direktorica MKL Jelka Gazvoda: »V MKL si bralci na leto izposodijo blizu pet milijonov knjig in drugega gradiva, od tega polovico strokovnih del, torej dosežemo 14,7 prebranih enot na prebivalca v mreži naše knjižnice, ki pokriva 340.000 prebivalcev, kar je veliko.« Opozarja pa, da je le četrtina prebivalcev Slovenije članov knjižnic, kar velja tudi za MKL, ki ima na leto okoli 80.000 bralcev. »To pa pomeni, da je populacija nebralcev, čeprav to niso vsi nečlani knjižnic, zelo velika, zato imamo knjižnice in založbe še velike možnosti, da jih spodbudimo k aktivni uporabi knjig,« dodaja direktorica MKL.
Sodobne tehnike in nevarnost površnosti
Bogdanka Pirc Marjanovič o današnji knjigi razmišlja, da je najpomembnejši element kulture vsakega naroda, tako za opismenjevanje kot za komunikacijo v lastnem jeziku, za pridobivanje znanja, poznavanje sveta in njegovih zgodovinskih dogodkov: »Vloga dobre knjige je skorajda večna, večplastna, saj oblikuje tudi človekov značaj in razumevanje sočloveka. Bila je večkrat nevidni povod za marsikatere prelomne dogodke v zgodovini. Sodobne tehnike omogočajo sicer večji dostop do knjige in je verjetno prav hitrost informacij vzrok za hitrost življenja in dogodkov v današnjem svetu. Seveda pa predstavljajo tudi nevarnost površnosti in porabniške mentalitete, namesto poglobljenega razmišljanja, ki pa terja svoj čas.«
Knjiga ima še dolgo in zanimivo prihodnost
Jelka Gazvoda pa dodaja, da je pomen knjige danes nemogoče meriti z enakimi merili kot pred stoletji, ko sta pojav in razširitev tiskane knjige prinesla revolucionarne spremembe v vseh družbah in je vse širša uporaba knjige predstavljala tudi nevarnost za vladajoče elite, zaradi česar požigi knjig niso bili tako redek pojav. Kot ugotavlja Gazvoda, je knjiga tudi danes še vedno precej »mitski« predmet, še vedno nanjo gledamo kot na nekaj dragocenega, česar ne smemo zavreči. Še vedno nam na primer celo njena zunanja podoba posreduje simbolne pomene. »Knjiga je predmet, ki združuje jezikovno sporazumevanje, besedno umetniško kreativnost, znanstveno spoznanje, izobraževanje in prenos informacij, vizualne podobe in še mnogo drugega. Vse, kar je možno posredovati od avtorja do bralca, je mogoče skozi knjigo. Zato ima pred seboj še dolgo in zanimivo prihodnost,« meni direktorica MKL.
