V zapor zaradi 400 evrov ukradene hrane

Deset presunljivih pripovedi zapornic z Iga v knjigi Začasno bivališče Na grad 25.
Objavljeno
23. februar 2018 10.00
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Ig pri Ljubljani - Devet let za gospodarski kriminal, dve leti za poslovno goljufijo ali nekaj mesecev za 400 evrov ukradene hrane. Kazniva dejanja, storjena v narkomanski omami, premišljeni zločini ali mala zla dela, da bi »preskrbela družino v državi, ki ti ne da živeti«. Deset zgodb žensk, ki prestajajo zaporno kazen na Igu je izšlo v knjigi, ki jo je uredila Milica Antić Gaber.

»Ko sem pristala tu notri, sem mislila, da se mi je podrl svet. Tu ti vzamejo popolnoma vse. Z besedo 'svoboda' je povezano čisto vse. Zunaj bi lahko delala, služila, skrbela za vse, tako kot vedno. Ves čas sem mislila, da pridejo sem samo morilci,« se v knjigi Začasno bivališče Na grad 25 razkriva ena od žensk, ki na Igu prestaja dveletno zaporno kazen. Komercialistka, ki je z možem kot popoldansko obrt odprla gradbeno podjetje, je v zaporu končala zaradi poslovne goljufije.

»To so resnične zgodbe. Žalostno je, da so to bolj socialni problemi kot pa neka huda kazniva dejanja. Če nekdo, ki za 2500 evrov vzame okna pa jih ne more plačati, ker je podjetje šlo v stečaj, in dobi za to dve leti in pol zaporne kazni, potem veste, kje smo,« je s sojetnicami iz knjige sočustvovala nekdanja prva dama slovenskega gradbeništva Hilda Tovšak, ki je na predstavitvi knjige obiskovalce sprejela v vlogi »skrbnice« zaporniške knjižnice.

Omenjeni citat je del ene od desetih zgodb, ki so jih avtorice projekta pod vodstvom profesorice na filozofski fakulteti in raziskovalke sociologije spolov Milice Antić Gaber zbirale lansko zimo. Da je usoda, ki je doletela zaprte ženske lahko zgolj stvar naključja in da za zapahi z nekaj nesreče lahko pristane vsak med nami, je ena od ugotovitev avtorice knjige, ki poskuša odpraviti prezrtost žensk in njihovih izkušenj v družbi ter odpre vrata v vsakdanje življenje v instituciji.

Resničnost je drugačna od filmov: pogosto bolj kruta. Foto: Jasmina Vidmar

Ženske na robu

»Čutim, da ne bom dolgo živela. Propalica sem, saj vem, kaj pa sem drugega? Imam tri otroke. To je vse, kar imam. Pa eno neprofitno stanovanje. Saj sploh ne živim. Na socialni pravijo, da si moram najti službo, če hočem dobiti otroke nazaj. Kako naj si jaz s tako kazensko evidenco najdem službo? Kdo me bo pa vzel? Saj bo vsak mislil, da mu bom kradla. In kaj bom torej imela, ko bom prišla ven?! Opet jovo na novo s tristo štiridesetimi evri na mesec.«

Takšna je Laurina (ime je izmišljeno) resnica. V ženskem zaporu na Igu, edinem v Sloveniji, je končala zaradi 400 evrov ukradene hrane. Metadonska odvisnica se je sogovornici vnaprej opravičila, če bi jo slabše razumela, saj zaradi izbitih zob, ki jih je pred leti izgubila zaradi agresivnih moških v svojem življenju, težje govori.

Knjiga Začasno bivališče Na grad 25 poleg že izdane knjige o migrantkah in še nenapisane o brezdomkah predstavlja drugi del trilogije o ženskah na robu. »Trilogija se je ustvarjala iz feministične teoretske pozicije, da bi dali glas tistim, ki niso slišane. Dolžnost družboslovcev je opozoriti na obstoj ranljivih skupin v družbi,« je govorila Antić Gabrova na predstavitvi knjige v sredo, pred polno dvorano oziroma v za to priložnost preurejeno jedilnico. Knjigo so predstavili tam, kjer je nastajala – v zaporu na Igu.

Milica Antić Gaber urednica knjige Začasno bivališče Na grad 25 v zaporniški knjižnici. Foto: Tomi Lombar/Delo

Nič kaj filmska resničnost

Pot na grad obiskovalca, še posebno če se nanjo poda prvič, navda z nejasnim pričakovanjem, kaj ga čaka za zloveščimi zidovi. Tudi jetnice, kot pripovedujejo v knjigi, so imele (prvič) podobne občutke. »Bala sem se iti v zapor. Predstavljala sem si, da bo kot v filmih, da bom zaklenjena in mi bojo prinašali samo hrano,« se spominja zapornica Ema, ki jo je v krajo, zaradi katere so jo zaprli, primorala zasvojenost.

Železna vrata gradu se odprejo in policistke najprej sprejmejo in pregledajo obiskovalce, nato pa jih spustijo na notranje dvorišče, kjer so bili to sredo v kopnečih zaplatah snega še vidni deli snežakov. Betonsko dvorišče oblegajo štiri stene dvonadstropne zgradbe z zamreženimi okni. V prvem nadstropju so upravni prostori, tam ni rešetk na oknih. Nad njimi so zaporniške celice, zgoraj na levi pa je zaprti oddelek. Spodaj v pritličju je knjižnica. »O, ste nas prišli malo pogledat. Kar naprej, kar naprej,« je v »svojo« knjižnico goste vabila najbrž najslavnejša zapornica Tovšakova. Nasmejana je prišlekom razkazala prostore, z vsakim malo pokramljala, se priporočala za kakšne nove knjige in pohvalila sojetnice, kako so pridno čistile ves dan, v pričakovanju večernega dogodka. Ta je potekal v sosednjem prostoru – jedilnici, kjer si jetnice same kuhajo obroke (pod budnim očesom mentorjev).

Nimajo črtastih uniform

Pogovor o knjigi, v katerem so sodelujoče raziskovalke Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Nina Perger, Jasna Podreka in Darja Tadič opisale predvsem svoje dojemanje zgodb, je tisti večer popestril umetniški program. Svoje udarniške pesmi so prepevale Kombinatke, koncert Igorja Leonardija in Nermina Puškarja, ki je z dušo parajočo interpretacijo priljubljenih napevov, kot sta Čolićev Ti si mi u krvi in Loše vino skupine Bjelo dugme, pa je vidno ogrel navzoče začasne prebivalke Iga, ki so se povsem neopazno pomešale med zunanje obiskovalce. Ne, nimajo črtastih ali oranžnih uniform. Oblečene so v povsem navadna oblačila ter imajo urejene frizure in mejkap.

»Tole je bilo res dobro,« je po zaključenem programu med prižiganjem cigarete povedala kratkolasa gospa zgodnjih srednjih let, ki se je s približno petnajstimi sojetnicami udeležila predstavitve knjige. Zdaj jih na gradu prebiva 77. Kar trideset manj kot v času, ko so lani pozimi potekali intervjuji za knjigo. Vzorec izprašanih (deset jih je zaupalo svojo življenjsko zgodbo) je zato dokaj reprezentativen.

Metodologija je temeljila na poslušanju brez usmerjanja pogovora in odpiranja določenih tem. Pripovedovalke so povedale, kar so same hotele. Zapisi, ki se ne izogibajo slengovskim izrazom (v knjigo so uvrstili tudi slovarček zaporniških izrazov), niso brez literarne vrednosti, saj so avtorice posvečale pozornost dramaturški strukturi zgodbe.

Delo je socialno angažirane narave: »Želimo si, da bi v zgodbah pripovedovalk videli, da so to ženske, ki svoje življenje živijo tudi kot delavke, direktorice, brezdomke, podjetnice, brezposelne ter tudi matere, babice, prijateljice, partnerke, hčerke ali sestre, na kar se v zunanjem svetu pozablja, ko jih mislimo kot zapornice,« so v uvodu zapisale v knjigi.

Raziskovalke so pri prepisovanju pripovedi pazile, da bi čim bolj zakrile identiteto pripovedovalk, a jih je bilo pred notranjimi poznavalkami razmer nemogoče zakrinkati. »Knjigo sem prebrala na dušek. Nekatere zgodbe sem poznala, a so me podrobnosti kljub temu pretresle,« je povedala visokorasla črnolasa lepotica.

Pa je življenje v zaporu res takšno, kot piše v knjigi? »Res. Vstanemo 15 minut do šestih, imamo zajtrk, delo ali dejavnosti. Lahko beremo, gledamo televizijo, poleti pa se tiste na odprtem oddelku sprehajamo po parku zunaj gradu. Sicer pa je dan enak dnevu,« se priključi k pogovoru druga črnolaska.

Kot na drugem planetu

Čeprav to ni prvotni namen znanstvenega dela, osebne pripovedi odpirajo tudi vpogled v kazenski sistem. Tako mimogrede izvemo, kako delujejo socialne službe in da zapornice z delom v zaporu lahko zaslužijo 0,25 evra na uro. Nekatere nimajo zunaj nikogar, ki bi jim pošiljal denar, zato si ne morejo privoščiti priboljškov, kot so kava, cigareti, sladkarije, malo boljši šampon ali šminka. Osnovne stvari jim priskrbi zapor, za vsako dodatno morajo prositi upravo. Nekatere si zaradi pomanjkanja denarja ne morejo privoščiti niti sicer dovoljenega izhoda.

»Tu je, kot da smo na drugem planetu. Jaz včasih rečem, da za ta Ig še vreme ne velja, kot ga napovejo,« pravi Ajša v knjigi. »Tudi to, da imamo 24-urno zdravstveno oskrbo, ne drži zares. Tu se moraš dobesedno metati po tleh, da pokličejo rešilca.« Veliko jih v knjigi potoži, da osebje pogosto nima časa zanje. Kadrovska podhranjenost je nekaj, na kar opozarjajo tudi vodilni na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij.

Knjiga, ki jo je založila in izdala javna agencija za knjigo in je del projekta Vključujemo in aktiviramo!, ki ga sofinancira Slovenija ter EU iz evropskega socialnega sklada, pa prek plejade različnih osebnih izkušenj tudi zamaje splošno sprejeto vlogo zaporniškega sistema kot korekcijskega družbenega mehanizma, ki naj bi omogočal predvsem resocializacijo zaprtih oseb.

Zaporniških izkušenj ne gre romantizirati, opozarjajo raziskovalke, a očitno je, da je pripovedovalke močno zaznamovala »za našo družbo očitna značilna strukturna percepcija ženske kot bitja, ki mora ubogati, se podrejati, se ne upirati, ki mora v ospredje postavljati druge, in ne sebe«. Zato je morda najbolj strašljiva zgodba Shie, ki prestaja devetletno zaporno kazen zaradi gospodarskega kriminala in goljufije in je v knjigi zaupala: »Je pa kar nekaj takih, ki vedo, da jim je bil zapor rešilna bilka. Dejanska osvoboditev. Jaz sem končno našla svobodo, čeprav sem v zaporu. Osvobodila sem se svojih spon in partnerja.«