Tiskane izdaje
Ljubljana – Na Mestnem trgu, Čopovi ulici in drugih ljubljanskih ulicah že pripravljajo teren za postavitev malih svetlobnih vitrin, s katerimi občina na stežaj odpira vrata oglaševanju v središču mesta. Soglasje zanje so izdali tudi varuhi kulturne dediščine. Preverili smo, na kakšni podlagi.
Da bodo po prenovljeni Slovenski cesti male svetlobne vitrine zavzele še druge dele ožjega mestnega središča, tudi staro mestno jedro, smo že pisali. Vitrine bodo postavljene v okviru širitve sistema Bicikelj – za vsako novo postajališče zasebnemu partnerju Europlakatu pripadejo štiri lokacije za vitrine. Kar pomeni skupno 80 lokacij za oglaševanje. Ker je občina Europlakatu dovolila postavitev oglasov ob Slovenski cesti, še preden so sploh sklenili dogovor o širitvi Biciklja, v praksi to pomeni dobrih 60 novih svetlobnih vitrin, ki bodo skoraj vse v centru.
V zadnjih dneh so že pripravili teren za postavitev dveh na Mestnem trgu, enako v Čopovi ulici, kjer so delavci KPL rezali kamnite plošče. Kje bodo stale oglaševalske vitrine, se vidi tudi v neposredni bližini Prešernovega trga na Miklošičevi in Trubarjevi. Med predvidenimi lokacijami so še Nazorjeva, Wolfova, Krekov trg ...
Novi vitrini že stojita na Dvornem trgu in ob Kopitarjevi ulici. Kot smo izvedeli na občini, naj bi vse postavili do začetka julija. Oglaševalski objekti se sicer v središču Ljubljane pojavljajo že ves čas, a povečini nelegalno, brez ustreznih dovoljenj. Tokrat pa je MOL poleg lastnega dovoljenja poskrbela tudi za soglasje pristojnih za varstvo kulturne dediščine, kot to za historično območje mestnega središča ter zemljišča in objekte, ki so varovani s predpisi o varstvu kulturne dediščine ali ohranjanju narave, predvideva občinski prostorski načrt.
Oglaševalski objekti na Slovenski cesti. Foto: Blaž Samec/Delo
Ob našem prvem pisanju o tem je vodja ljubljanske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) Boris Vičič zatrdil, da so pri izdaji soglasja upoštevali vso veljavno zakonodajo oziroma predpise s tega področja. A zaposlena na eni od območnih enot, ki ni želela biti imenovana, nas je opozorila, da bi zavod lahko zavrnil izdajo soglasij za oglaševanje v središču Ljubljane – in po njenem mnenju bi zaradi varovanja kulturne dediščine to moral storiti. Zato smo šli po sledeh, kako je bilo soglasje sploh izdano. In ugotovili, da je bil postopek precej nenavaden.
Najprej soglasje
Ker je zavod veliko večino lokacij zavrnil, se je občina pritožila na ministrstvo za kulturo. Vodja ljubljanske enote ZVKDS Boris Vičič je v odgovoru na novinarsko vprašanje, v katerem smo poizvedovali o kulturnovarstvenih pogojih, zapisal, da so izdali dopolnjene pogoje, in sicer »po uspešni pritožbi vlagatelja (MOL, op. p.) na ministrstvo za kulturo na naše prvotne KVP. Zato smo opravili dodatne preverbe«.
A to ne drži, smo ugotovili iz dokumentacije, ki so nam jo v zvezi s tem postopkom na našo zahtevo poslali z zavoda. Ministrstvo o pritožbi MOL sploh ni odločalo, saj jo je občina 14. aprila umaknila, zato je ministrstvo postopek ustavilo. In kaj je vodilo k umiku pritožbe? Kot je razvidno iz dopolnjenih KVP, so 7. in 13. aprila opravili »dodatna terenska ogleda in usklajevanje posameznih svetlobnih vitrin«. Temu je torej takoj sledil umik pritožbe MOL, nato nova vloga za nekoliko manj lokacij (izpustili so na primer nabrežja Ljubljanice) in konec maja dopolnjeni pogoji, ki so namesto na osmih omogočali postavitev vitrin na 40 lokacijah.
Na Mestnem trgu so že pripravili teren za nov oglasni objekt.
Vodja enote
In prav v utemeljitvah je največja razlika med prvotnimi pogoji, ki so dopustili postavitev le osmih vitrin, in dopolnjenimi, ki so odobrili 40 lokacij. Če je Vičič v dopolnjenih pogojih za 13 vitrin na osrednjem delu Slovenske ceste (ki so sicer tam stale, še preden je občina zaprosila za soglasje zanje) utemeljil, da je »postavitev v skladu s projektom prenove Slovenske ceste«, je bila v prvotnih pogojih nedopustnost njihove postavitve razložena precej širše. Tudi na Mestnem trgu je bila postavitev vitrin najprej nedopustna, ker ni skladna z varstvenim režimom odloka o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Ljubljane in grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost, »ki prepoveduje spreminjati varovane vrednote talnega oblikovanja ter opreme in prostora«. A je nato postavitev dveh oglaševalskih objektov postala dopustna. Z razlago: »Primerna lokacija tik ob potopnih zbiralnikih.« Nekatere spremembe pri utemeljitvah posameznih lokacij za vitrine navajamo v grafiki.
Vičič je na naše vprašanje, zakaj so v primeru Slovenske ceste ocenili, da je oglaševanje v tako velikem obsegu primerno, odgovoril: »Pri svojem odločanju poskušamo najti optimalno rešitev v okviru predpisov (če seveda prepoved ni eksplicitno določena) in ne naše osebne presoje.« Toda to, da je v dopolnjenih pogojih vodja enote povozil utemeljitve svoje podrejene, kaže na ravno nasprotno.
Za povečavo kliknite na infografiko.
ZVKDS: besede eno,
Navedli so še, da »kulturnovarstvene službe, katerih glavna naloga je prav zavarovanje spomenikov pred degradacijo, največkrat nimajo pravnoformalnih vzvodov za preprečevanje in odstranjevanje neprimernih posegov v stavbno in naravno dediščino«. Tudi tokrat niso imeli vzvodov?
***
Objavljamo pismo ZVKDS, ki smo ga prejeli po objavi zgornjega članka
Varstvo in ohranjanje nepremične kulturne dediščine v Sloveniji, med katero sodijo tudi mestna jedra, se že desetletja sooča s številnimi težavami in problemi. Po eni strani smo priča zakonodajnim eksperimentom, po drugi pa slabemu poznavanju dediščinskega področja pri vladajočih in drugih strukturah in še posebej kroničnemu pomanjkanju sredstev, ki je zlasti v zadnjih letih, ko je doseglo dno, eden glavnih vzrokov za njeno propadanje. Eno od teh prvin žal zasledimo tudi v prispevku Maše Jesenšek z naslovom Varuhi dediščine pokleknili pred oglaševalci (Delo, sobota, 10. junija 2017, str. 14). Ker odločitve Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije slonijo na pretehtanih vrednotenjih brez ozadij, navedenih v omenjenem prispevku, smo dolžni bralcem nekaj dodatnih pojasnil in stališč.
Mestno jedro Ljubljane je v pravnem smislu varovano z več odloki, nobeden od njih (delna izjema je mogoče odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena) pa ni mišljen kot zamrznitev mestnega jedra in njegovega zgodovinskega razvoja ter pomena. So namreč podlaga za proces zagotavljanja trajnostnega razvoja ljubljanskega mestnega jedra in njegovega kulturnovarstvenega pomena in osnova za procesno naravnana upravljavska orodja, s katerimi navadno poskušamo izoblikovati ustrezne razvojne, socialne in varstvene programe ter ukrepe, ki jih s spremljanjem stanja v prostoru stalno dopolnjujemo in prilagajamo novim dejstvom. Stara mestna jedra tako pri nas kot v Evropi so zapleten in živ organizem s svojimi potrebami in pričakovanji. Zato zahtevajo izredno zahtevne upravljavske sposobnosti, katerih naloga je med drugim ustvariti sožitje med mestnimi službami, četrtnimi skupnostmi, prebivalci in drugimi deležniki, ki v mestnem središču opravljajo gospodarske dejavnosti, s ciljem ustvarjanja javnega prostora, kjer so lahko trgovine, kultura, kulinarika, socialne interakcije in prostočasne dejavnosti združene v zanimiv in za vse udeležence prijazen bivalni milje.
Seveda se tudi v primeru Ljubljane upravljavec srečuje s temeljnim problemom ohranjanja kulturne dediščine, ki je prvenstveno značilen predvsem za Slovenijo, to je nesistemsko financiranje njenega ohranjanja. Večina evropskih držav (celo na območju naše nekdanje skupne države) je to vprašanje sistemsko rešila, saj je ohranjanje kulturne dediščine pomembna državotvorna prvina. Vsaj malo razvite evropske države kulturne dediščine ne ohranjajo zgolj zato, da bi ohranile svojo zgodovino, ampak da bi ohranile svojo prihodnost. Da se to dejansko uresniči, pa so potrebna različna upravljavska orodja, vezana na probleme, ki so od mest do mest različni. Dunaj se npr. srečuje s problemom nove rabe in preoblikovanja mansard mestnih palač, s katerimi se spreminja ne samo struktura stavb, ampak tudi njihova peta fasada, to je streha. V Benetkah so oglaševalski elementi na njihovih palačah vsakodnevna stvarnost, ki omogoča pridobivanje sredstev za njihovo ohranjanje, Rotterdam pa je mestno jedro povsem posodobil z oblikovalskimi elementi s ciljem, da bi postale zgodovinske stavbe atraktivne za novo rabo in investitorje. Skupno vsem so visokokakovostni posegi z vidika oblikovanja in estetike, ki jih navadno prežema še eden od pomembnih principov pri ohranjanju kulturne dediščine, to je reverzibilnost, se pravi sposobnost vračanja v izvirno stanje. Pri primerjavi z evropskimi državami pa je zanimivo, da Slovenija po obsegu varovanih območij kulturne in naravne dediščine sodi med prvih pet, medtem ko smo po njenem financiranju na samem repu.
Čeprav je slovenska dediščina v osnovi mnogokrat sposobna preživljanja njenih upravljavcev, v nekaterih primerih celo dobičkonosna, saj pomeni poleg narave tisto platformo, ki je potrebna za razvoj turizma, njeno ohranjanje oziroma vzdrževanje in prenova, kot smo že nakazali, niso predmet sistemskih rešitev. Na tej točki se lahko navežemo prav na primer postavitve svetlobnih oglaševalskih vitrin v mestnem jedru Ljubljane. Sprva je v postopku obravnave od predvidenih 80 lokacij ZVKDS odobril le osem lokacij, saj je pri presoji uporabil zgolj instrumente oziroma določila varstvenih odlokov v smislu iskanja ovir in ne rešitev. Po pritožbi Mestne občine Ljubljana je ZVKDS komisijsko z maketo na terenu ponovno preveril vseh 80 lokacij in po končnem razmisleku določil mikrolokacije za 37 vitrin. Pri ponovni presoji, ki je bila povsem legitimna in v skladu z notranjimi pravilniki ZVKDS, so bila upoštevana tudi širša izhodišča, ki smo jih uvodoma zapisali, saj je upravljanje mestnih jeder nedvomno povezano z bistveno širšimi družbenimi in gospodarskimi kategorijami, znotraj katerih je kulturnovarstvena zgolj del. Pravih pravnih argumentov za zavrnitev, ki imajo izhodišča v odlokih, za primer Ljubljane lahko služi le odlok o razglasitvi Plečnikove dediščine, v katerem je eksplicitno navedeno, da postavljanje trajnih ali začasnih objektov, vključno z nosilci reklam, ni dovoljeno. Ostali odloki tako jasnih določil ne vsebujejo, zgolj posredne, zato jih je mogoče uporabiti le subjektivno, kar pa navadno ne zdrži pravne preverbe. Postavitev vitrin na nekaterih lokacijah je omogočalo predvsem zatečeno stanje (že prisotna urbana oprema, kot so potopni smetnjaki, gostinski vrtovi itd.), pri čemer smo presodili, da vitrine na teh lokacijah ne bodo imele škodljivega vpliva na originalne strukture in pojavnost kulturne dediščine v smislu vedutne okrnjenosti in podobno. Za druge aspekte, kot je svetlobna onesnaženost, pa ZVKDS ni pristojen. Je pa pri obravnavnem primeru zanimivo, da je kljub popolni reverzibilnosti in začasnosti postavitve dobil v mediju, kot je Delo, izjemno pozornost celo v obliki ponovitve (Delo, torek, 13. junija 2017, str. 5). Naj ob tem dodamo, da ZVKDS letno obravnava 4000 primerov. Mogoče pa bi bilo ob »skrbi« za slovensko kulturno dediščino vendarle kdaj bolje zapisati, da je ZVKDS na osnovi referenc eden najbolj zaželenih partnerjev evropskih ustanov pri različnih evropskih projektih, da številni slovenski konservatorji uspešno sodelujemo z vsemi pomembnimi institucijami po vsej Evropi in širše, na mednarodnem spomeniškovarstvenem sejmu Monumento v Salzburgu smo imeli eno najvidnejših predstavitev slovenske kulturne dediščine in njenega varstva. Raziskovalni inštitut ZVKDS je v samem vrhu tovrstne dejavnosti v evropskem prostoru, da ne omenjamo posameznih projektov, kot je konserviranje največjega deblaka na svetu. Kako urejati problematiko ulične opreme v mestu, ki je sicer odstranljiva, je širši urbanistični, arhitekturni, sociološki ..., ne zgolj spomeniškovarstveni problem, in kot tak zahteva tudi širši družbeni konsenz.
Izkoristimo vsi skupaj tudi to polemiko za razmislek o rešitvah!
dr. Robert Peskar,
generalni konservator Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije
