Tiskane izdaje
Ljubljana – »Na trdnih tleh med Ljubljanico in grajsko strmino se nebesa in pekel spajajo v nerazvezljiv vrtinec vseh možnih človeških hotenj in dejanj. Tu trgujeta angel in hudič.« Kaj?! V mestu?! Kako, da ju še nismo videli?! Zbiratelj Ciril Ulčar ju je. Preverjeno. Na bolšjem trgu.
Da se v razmeroma spokojni Ljubljani krešejo takšne nadnaravne sile, najbrž zahteva podrobnejše pojasnilo.
Preprosto, v tem kotlu se zmeša vse, od svetnika do barabe. Oziroma drugače, ljubitelj starin, ki išče lepo sliko, se brez težav sreča s »kriminalcem«, ki je včeraj ukradel lonec, danes pa ga prodaja za dva evra.
Še več, v Zgodbah z bolšjaka pišete, da se tu srečujejo sestavine našega narodnega duha, znanja in volje. Ne pa, recimo, v parlamentu?
Kje pa! Čar trga je v bogastvu vseh odtenkov hotenj, volje, želje. Niti dva si nista enaka. Ne med trgovci ne med kupci. To ni nogometna tekma, kjer gledamo zgolj naše in nasprotno moštvo in čakamo, da naše zmaga. In če ne, ga vržemo levom. Takšnega enkratnega amalgama značajev, kot je tu, ni nikjer.
Pa vendar, ni ljubljanski videti razmeroma zadržan, uvideven, preveč prijazen?
Zame je bil odkritje sejem v Subotici. Velik je bil kot nogometno igrišče in vse si dobil tam. Pa ni bilo policistov, ki bi spraševali po legitimaciji. Mi že takrat nismo zmogli takšnega poslovnega zamaha. Imeli smo le ščepec revčkov na klopeh pred šentjakobsko cerkvijo.
Revčke morda, ni pa mogel biti tako nedolžen, če so gospodinje razburjeno ugotavljale, da takšen bolšjak ne sodi v središče mesta.
O tem je poročal članek v Delu. Vendar ga je nekdo napisal po naročilu. Gladko je bil izmišljen, da bi osmešil vse, ki so tam prodajali, recimo, usmrajene nogavice. Policija je postala pozorna na tiste fante z vzhoda, ki so po padcu železne zavese blago svobodno vozili čez mejo. Z radioaparati in magnetofoni so precej zaslužili.
Vendar vas policisti niso preplašili?
Ne, na članek smo se požvižgali, tako amorfna masa je izmuzljiva, a smo razumeli, da načrtujejo selitev. Ločili so nas. Nazadnje jih je nekaj odšlo na Cesto dveh cesarjev, preostali smo šli v smeri Cankarjevega nabrežja.
Vi greste, kupci pa so vam vedno za petami?
Milje ni nepomemben in Breg, kjer smo starinarji zdaj, ni dober. Stojnice so postavljene v strogo vrsto kot vojaki. Ni gneče. Vem, da se trapasto sliši, toda v tem poslu jo potrebuješ. Kdaj kaj ukradejo, vendar se vsaj kaj dogaja.
Red in disciplina ne obstajata v besednjaku in ravnanju zbiralcev?
Že na Cankarjevem nabrežju smo včasih na debelo preklinjali: ker je bil pločnik visok ali nizek, pot široka ali ozka, tlakovci ali asfalt. Ta privlačnost je minila. Na Bregu je dovolj prostora, vendar ravno zato zeva praznina. Ampak, saj veste, vedno bolj nas oblivajo vplivi, nastali onkraj domačih plotov, in temu primerno se vedeta prodajalec in kupec.
Bi lahko rekli, da je to tisočletje rodilo tudi nove zbirateljske strasti?
Marsikaj se je spremenilo. Nekoč smo vsi »šturmali« na to, kako bomo dobili starino, knjigo, kipec, zdaj pa ni več takšnih iskalcev, zbiralcev. Tudi ponudbe ni. Prodajalci odidejo v Avstrijo, kupijo blago in ga prodajo kot starino. Gotovo pričakujete, da imam nostalgijo in zgolj sanjam o minulih časih. Drži, jo imam, ampak ne morem pomagati. Sicer si pa zapomnite: tam, kjer bodo za mizami stali urejeni ljudje, ne boste našli veliko, reveži pa vas lahko presenetijo.
Da bi danes kdor koli prodajal plavutko, in še to eno samo, ne bi nihče več pomislil?
Tako se je v Ljubljani vse začelo. Z entuziasti in plavutko, prvim prodanim artiklom. Hitro sem se jim pridružil. Veste, nenehno sem potreboval denar. In sem se spomnil: zbiral sem lonce, jarme, podkve, kolovrate, vsega vraga. Pobiral sem jih po smeteh. Smeti pa so bile tedaj sila donosne.
Vse je romalo v gozd, ker se je izboljšal standard?
Ljubljančanom je bilo zato marsikaj odveč. Našel sem, denimo, nepoškodovano latvico, v kateri so bili desetdinarski srebrniki iz Kraljevine Jugoslavije. Bila je stara in bila mi je všeč.
Ste nato hodili z bajalico po mestu, da bi zavohali nov, no, star zaklad?
Moj nos je bil sila preprost. Živel sem na Ježici. Če sem prišel iz službe vsega sit, sem hotel na svež zrak. Na sprehodu sem moral mimo hribov smeti. Prej ali slej pade kaj v oko. In tako si počasi izostriš pogled.
Kaj vam je tako še padlo v oko?
Danes bi bil videti neuporabno za marsikoga, a ne za starinarja: denimo prvi jugoslovanski radioaparat Kosmai. Imel je okroglo skalo. Dolgo ni bil več v modi, zdaj pa je spet borzno iskan predmet v Evropi. Takole bom rekel: starina je pogosto videti impozantno in z njo narediš vtis, v resnici pa je zbiranje goli užitek posedovanja.
Bolšji trg poganja zgolj potreba po lastnini zaradi lastništva samega?
Luksuz je eden od razlogov. Moj ideal je bil takšen, da bi prodal, česar ne potrebujem, da si kupim, kar potrebujem. Potem se je izrodil. Ko vidiš, da se kaj dobro prodaja, iščeš in kupuješ podobne predmete in se tako vrtiš v čarovniškem plesu denarja. Prodajalci smo se hitro razvili v špekulante, kramarje, brezdušne trgovce. Ostal je skromen zbirateljski sloj. In o teh sem preprosto moral napisati knjigo.
