Tiskane izdaje
Krajinska arhitektka, zaposlena na Inštitutu za politike prostora, in nekdanja članica mestnega odbora za urejanje prostora in urbanizem je prepričana, da vsako mesto piše svojo zgodbo. Kakšna je, je odvisno tudi od njegove civilne družbe. In prav zato, poudarja, je pomembna prostorska pismenost.
Kaj pa je prostorska pismenost?
To je skupek znanj o tem, kako poteka razvoj v prostoru, kako ga načrtujemo in kako lahko pri tem sodelujemo. Gre za eno temeljnih znanj, ki jih ljudje potrebujemo za sprejemanje odločitev o tem, kje in kako želimo in zmoremo bivati. Se pa ljudje kdaj ne zavedajo, da se načrtovanje dotika vsakega od nas. Ne da bi pretiravali, lahko rečemo, da so nekatera znanja za vsakdanje življenje v 21. stoletju bolj potrebna, kot pa da otroke v osnovni šoli učimo o biologiji celice. Tu so praktični vidiki znanja o zdravju in varstvu okolja ali trajnostnega razvoja, med katerimi vidim tudi prostorsko opismenjevanje. In to ni vprašanje lepe arhitekture ali degradiranega okolja. Urejanje prostora je namreč nekaj, kar počnemo v javnem interesu, zato da uskladimo razvoj v prostoru. Zasebni ali neki posamezni interesi so zgolj en del. In angažma prebivalcev je med drugim povezan s tem, ali ima njihov glas težo in pomen, tudi če niso investitorji, lastniki in graditelji. Toda za to morajo ljudje imeti več znanja, po drugi strani pa jim je treba dati možnost, da se interakcija sploh zgodi.
Zdi se, da je civilna družba v glavnem mestu vse bolj dejavna. Ko so pred Križankami stale ograje, so denimo ljudje na to opozorili.
Rekla bi, da je vstajniško gibanje v Sloveniji zasadilo neko novo samozavest v civilno družbo, tako da je zdaj gotovo več prebivalcev bolj pozornih na to, kaj se dogaja okrog njih. In prav v času vstaj se je izkazalo, da javni prostori lahko postanejo žrtve sistema, ki poskuša ljudem preprečiti, da se javno zberejo in sporočijo oblasti, da je šla čez meje sprejemljivega in da so potrebne spremembe. Javni shodi, spremljanje dogajanja po svetu, povezanega z javnimi shodi, vplivajo na to, da je nekdo naenkrat pozoren na nekaj, na kar morda prej ni bil.
Nekateri zdaj opozarjajo tudi na turistifikacijo mestnega središča, ki se med drugim kaže v prisvajanju javnega prostora.
Kot se zdi, velja neko soglasje, da je tega morda že skoraj preveč. Vsekakor bi si želela, da je na posameznih lokacijah pred lokali manj miz in da se ta obseg skrči tudi zato, ker so javne površine, predvsem mestni pločniki, res pomembni. Jane Jacobs je govorila o uličnem baletu življenja, prizorih, ko se na ulici naključno srečaš in rečeš kakšno besedo, odložiš svojo misel in prevzameš breme kakšne tuje skrbi. Ob samoumevni, nenadzorovani rabi se zgodijo neformalni stiki, ki so zelo dragoceni za kakovost življenja v mestu. In prostori za to niso parki. Prostori gibanja so tisti, ki so najbolj dragoceni, in ne smemo jih pretirano zožiti. Se pa z vprašanjem, koliko javnega prostora naj se odda, spopadajo v vseh večjih mestih, to je logičen, pričakovan moment upravljanja, saj oddaja omogoča mestu zaslužek. Vendar je pri tem treba imeti neko mero. Prostori, ki niso v tržni funkciji, ampak v javni rabi, so pomembni. Turizem je sicer ena od gospodarskih dejavnosti 21. stoletja, toda pomembno je to znati uravnotežiti.
Kako pa vidite tako imenovani skupni prostor na Slovenski cesti?
Marsikdo se še spomni, kako je deloval Prešernov trg, preden so ga zaprli za promet. Študentje krajinske arhitekture smo takrat stali na trgu skupaj s profesorjem iz ZDA, ki se ni mogel načuditi, kako dobro deluje ta kaos vozil in ljudi. Ni povzročal prometnih nesreč, čeprav so tam vozili avtobusi, avtomobili in hodili pešci. Za pešce sicer ni bilo svobode, kot jo prinese prostor brez prometa, toda bil je nekakšen prostor v souporabi. In na to se velja spomniti, ko zdaj odpiramo razprave o souporabi prostora. Verjamem prometnim psihologom, ki trdijo, da souporaba deluje, da deluje človeška komponenta in da pogled lahko pomaga urejati prometne tokove v naselju.
Francoski arhitekt Léopold Lambert je v Dnevnikovem Objektivu za Slovensko cesto dejal, da tam ne vidi odprtosti, ampak absolutni nadzor nad prostorom in ljudmi.
To je eden od pogledov, ki je po mojem zelo radikalen. Hkrati z javnim prostorom na Slovenski ni nič drugače kot na Čopovi ali Prešernovi. To so zdaj ti klasični javni prostori, ki v Ljubljani tudi niso nič drugačni kot v Berlinu ali na Dunaju. Povsod se pojavlja vprašanje, koliko je v njih nadzora, koliko je še svobode v rabi, pri čemer je tudi pojem svobode zelo raztegljiv. Poleg tega je svoboda v grajenem javnem prostoru nekoliko drugačna od tiste v zelenem javnem prostoru, kjer je je malo več in kjer, recimo, lažje sezujete čevlje. Je pa pri rabi javnega prostora v naselju tudi veliko samonadzora.
Toda ta je povezan z zunanjim nadzorom oziroma arhitekturo, kot pravi Lambert.
Tudi. Kot se je nekoč umilo roke in očistilo nohte, ko se je šlo v šolo, se danes za v mesto obleče drugače. Spomnim se, bilo je konec osemdesetih ali na začetku devetdesetih, da je bil nekje objavljen tekst o tem, kako Ljubljančani hodijo po Čopovi v trenirki. Toda če ste doma v centru mesta, je potem to vaše dvorišče in pač oblečete trenirko, ko greste na tržnico. In tako podobno nekateri čutijo do mestnega prostora, da se obnašajo bolj nadzorovano, medtem ko so drugi bolj sproščeni. Rekla bi, da je to po eni strani malce subjektivno, po drugi strani pa prostor določa naše obnašanje.
Ali zavrnete sodelovanje pri prostorskem projektu, če ocenite, da ni v javnem interesu?
Problem teh navzkrižij sicer običajno ni a priori prisoten in hkrati je vprašanje, kako se izrazi. Ko sem bila članica mestnega odbora, sem skrbno presojala o svojem glasovanju. Če se s čim nisem strinjala, sem to tudi povedala, ne glede na to, ali so rešitve prihajale iz podjetja Luz, v katerem sem zaposlena. Kočljivih situacij, ko se stroka znajde v precepu, je sicer vedno več in tudi zato opozarjam na pomen prostorske pismenosti. Verjamem namreč, da je javnost lahko največji zaveznik stroke. In to izobražena, ozaveščena in pismena javnost, ki lahko izkoristi javno razpravo in načne vprašanja, ki so jih morda načeli že strokovnjaki, a jih je naročnik prezrl ali ni hotel upoštevati. Če naročnik lahko zahteva, da načrtovalci upoštevajo njegove predloge, pa lahko javnost to prepreči in doseže, da se pripravi drugačna rešitev. Vendar je treba vedeti, da o posegih v prostor odloča politika. Ne naročnik, ne načrtovalec in ne javnost. Sicer so vsi tako ali drugače vključeni, toda kakšna bo končna rešitev, odloči politika.
