Tiskane izdaje
Ljubljana - Za obisk v Centru za psihološko svetovanje Posvet nista potrebni napotnica ali zdravstvena izkaznica. V desetih letih delovanja v glavnem mestu so tamkajšnji strokovnjaki za duševno zdravje opravili več kot dvanajst tisoč svetovanj. Toda denarja je zdaj vse manj.
Da preventivno zajamejo vse, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne pridejo do zdravstvene obravnave, poudarjata prof. dr. Onja Tekavčič Grad in Anka Zavasnik, specialistki klinične psihologije in dve od osemnajstih svetovalcev v Posvetu. »Ker se število ljudi brez zdravstvenega zavarovanja povečuje in ker so predsodki, ko gre za duševno zdravje, zelo močni, je pomembno, da pri nas ne zahtevamo zdravstvene izkaznice,« pravi Gradova, sicer psihoterapevtka in supervizorka. Anka Zavasnik, predsednica Slovenskega združenja za preprečevanje samomora, v okviru katerega deluje Posvet, tudi meni, da so s tem odprli vrata mnogim. »Psihoterapija ima svoje zakonitosti in omejitve. Mi pa se ukvarjamo s svetovalnim, in ne terapevtskim delom. Hkrati si to lahko vsak privošči, ko je v stiski. In v stiski se kdaj lahko znajdemo vsi.«
Večina, ki v Posvetu poiščejo pomoč, so ženske, moških je četrtina. Kot poudarja Gradova, je skoraj polovica med vsemi prvič v kakršni koli obravnavi. »To kaže, da je Posvet nekaj, kar človeku odpre možnost, da začne govoriti o sebi.« Še polovica pride po priporočilu zdravnika, psihiatra, centrov za socialno delo ali prijateljev. »Ljudje so pogosto zelo zmedeni in ob obisku navedejo več problemov. Toda potem je treba izluščiti tistega, ki jim najbolj otežuje življenje in iz tega izhajamo,« pojasnjuje Zavasnikova. »Svetovanje ni skupek nasvetov, kot to kdo razume. Svetovalec zgolj pomaga z določenimi tehnikami in načini pri reševanju težav.«
Nekje vmes
Pred trinajstimi leti česa podobnega v Sloveniji ni bilo, o začetkih svetovalnice govori Gradova, ki je pred tem pod okriljem psihiatrične klinike in ob pomoči sodelavcev ustanovila prvi zaupni telefon, namenjen ljudem v stiski. »Toda manjkalo je nekaj, kar bi bilo vmes med splošnim zdravnikom in psihiatrom, nekaj, kamor bi se lahko obrnil vsak, ki ima problem, a ta ni patološke narave. Skratka, center, kjer bi se pogovarjali o problemih, a ne deset minut, kot je pogosto določeno v zdravstvu, ampak tako, da si vzamemo čas in prisluhnemo.« Ko so leta 2003 v državnem zboru predstavili nacionalni program za preprečevanje samomorov, so na občinskem oddelku za zdravje predlagali sodelovanje.
»Ko nekdo začne razmišljati o samomoru, je pomembno, da to pravočasno opazimo. Treba ga je ujeti, ker je takrat večja možnost, da s pogovorom ustavimo takšno razmišljanje in posledično usodno dejanje,« razlaga Gradova. Toda opažajo porast nasilja, ki se obrne v avtoagresijo. »To je odraz frustracij ljudi. Po eni strani je to zato, ker so osebnostne strukture drugačne, veliko več je osebnostnih motenj, po drugi strani pa imamo narcisizem in kulturo jaz, jaz, in če jaz nisem zadovoljen, se vse pomeče stran in uniči.«
Da je posamezniku nevarna okolica s svojimi pritiski in nerazumevanjem, zato ne verjame, da je lahko kdo v temelju nevaren sebi, je leta 2005 v članku 'Nihče ne pride živ s tega sveta: slovenska sprenevedanja o smrti in samomoru' zapisala zdaj že pokojna Tanja Lamovec, ki je predavala na visoki šoli za socialno delo in je začetnica zagovorniške dejavnosti v gibanju uporabnikov psihiatrije. »Samomorilnost je le simptom nasilja, ki vlada v družbi, in ne izvira primarno iz posameznika, temveč iz njegovega soočanja s svetom.«
Detabuizirati
Čeprav so svetovanja usmerjena v individualno pomoč, sogovornici iz Posveta poudarjata, da je ob tem potreben kolektivni premislek. »Ob tem je treba odpirati vprašanja o širših pogojih, v katerih živimo,« razmišlja Zavasnikova. »Področje duševnega zdravja je treba detabuizirati, ker bodo le tako lahko posamezniki prišli lažje in prej v sistem pomoči. Dokler se je treba skrivati, ne pridejo,« opozarja Gradova. Toda problem je po njenem širši. »Ljudje, ki izgubijo šestnajstletnega otroka zaradi samomora, ne morejo takoj začeti delati, ampak potrebujejo čas, da se umirijo, premislijo in to sprejmejo. Pogosto pa družba in služba zahtevata od žalujočega, da mora prekmalu začeti funkcionirati kot pred izgubo.« Temu Gradova pravi neprestano neupoštevanje človekove stiske. »Včasih smo imeli zdravnika, ki je poskrbel za nas, in imeli smo občutek, da za nas skrbi celotno zdravstvo. Zdaj tega občutka ni več. Tudi zdravniki so pod pritiskom in zdravniške komisije prav tako. Cel sistem je tako naravnan. In ljudje, ki so bolni, hodijo na delo. Ne grejo na zdravljenje, ker si ne upajo manjkati v službi, pa bi morali. In to zaznavamo tudi v Posvetu.«
Delavci, ki so bili izpostavljeni stečaju, pogosteje poročajo o boleznih, ki so posledice stresa: povišanemu krvnemu tlaku, ranah na želodcu, sladkorni bolezni in depresiji. Zdravstveno stanje je najslabše pri tistih, ki so izgubili zaposlitev. Vsak sedmi je že pomislil na samomor. To je pokazala nedavno objavljena raziskava, ki so jo v Muri opravili leta 2012 na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana in je prva takšna v Sloveniji. Zavasnikova pri tem spomni na raziskavo, ki so jo med brezposelnimi opravili na Nizozemskem. »V okoljih, kjer so ljudje bolj povezani in imajo socialno mrežo, je bila izguba službe manj rizičen dejavnik. Je pa tako, da se hkrati nabere več problemov, ki človeka privedejo do tega, da začne razmišljati o samomoru. Ne glede na to, kakšna je sprožilna situacija.«
Zdravje v krizi – kriza v zdravju
Da pa se varovanje zdravja v krizi zanemarja, je v članku za Mladino leta 2013 opozoril Dušan Nolimal, specialist javnega zdravja na Inštitutu za varovanje zdravja. Delež zdravniških pregledov, ki jih morajo delodajalci zagotavljati zaposlenim, se je v času krize zmanjšal za skoraj polovico. Stiske ljudi se izrazijo tudi v naraščanju nasilja in tveganih vedenj, ki lahko sprožijo epidemije duševnih bolezni in odvisnosti. Nolimal je tudi opozoril, da v posameznih državah EU že beležijo trend zvišanja števila samomorov in umorov. V Sloveniji ga za zdaj ni zaznati, pravi Gradova. »Po letu 2000 je število samomorov začelo upadati, kar je povezano z več dejavniki. Eden od njih je ta, da je na tem področju več preventive. Toda ne vemo še, kaj bodo na tem področju prinesle posledice socialno-ekonomske krize.«
Medtem ko je Mestna občina Ljubljana osem let omogočala delovanje Posveta, se je v zadnjem letu denarna podpora prepolovila. Tudi drugi javni financerji zdaj prispevajo bistveno manj. »Z našo službo se vsi hvalijo, toda čeprav k nam prihaja vse več ljudi v stiski, je za to namenjenega vse manj denarja,« poudarja Zavasnikova. »Vsekakor bi nas morali podpirati ministrstvi za zdravje in delo. Zato, ker preprečujemo povečan obisk ljudi pri splošnih zdravnikih in na dolgi rok preprečujemo poglabljanje stisk, ki bi se lahko končale tragično,« dodaja Gradova.
