Tiskane izdaje
Pionirski dom je v petih desetletjih razvil kakšnih petdeset dejavnosti, v celoletne in daljše programe pa je vpisanih približno tisoč otrok.
Vpisujejo se otroci, stari dve leti, do mladih v poznih najstniških letih. Nekateri imajo tudi več kot trideset let, zanima jih predvsem gledališče. V otrocih se trudimo prižgati vedoželjno in ustvarjalno lučko. Še vedno pa je premalo kulturne ponudbe v najširšem smislu za otroke, na primer tehnične kulture in kulture medosebnih odnosov. Močni smo v gledališki, glasbeni in likovni ponudbi, skupaj s Hišo eksperimentov tudi v naravoslovju. Ljubljana pa ima še veliko priložnosti za spodbujanje programov na področju širše kulture. Tudi Pionirski dom bo razvijal nove dejavnosti.
Mnogo zavodov opozarja, da komaj še živijo zaradi krize. Ali se ta pozna tudi pri vas?
V našem zavodu neradi govorimo o krizi. Od nekdaj je bil podvržen političnim, finančnim in prostorskim pritiskom, ampak je znal krmariti med čermi. O krizi tako govorimo samo, če nam zmanjka idej. Za preživetje smo morali vedno zaslužiti na trgu in vesela sem, da se nam je v letošnjem šolskem letu vpis celo povečal.
Koliko je v domu zaposlenih?
Kolektiv je precej v letih in bilo je kar nekaj upokojitev. Zato smo eden redkih zavodov, v katerem celo zaposlujemo. Trenutno je 28 zaposlenih. Najbolj pa sem vesela, da imamo 44 zunanjih sodelavcev. To so večinoma mladi, ki so pridobivali znanje v tujini in na naših univerzah. Damo jim priložnost, da svoje znanje oplemenitijo in predajajo mlajšim. Prepričana sem, da bo kdo od teh pri nas dobil tudi zaposlitev.
Hišo otrok in umetnosti, ki je zaradi gospodarske krize skoraj prenehala delovati, ste povabili v vaš Art center na Komenskega 9. Kako boste sodelovali?
Čas ni naklonjen neinstitucionalni kulturi. Hišo otrok in umetnosti poznam že dolgo. Irena Rajh in njen partner sta med najboljšimi lutkarji pri nas, hiša pa je pomemben del kulturne ponudbe v Ljubljani in širši Sloveniji, prepoznavna je tudi v tujini. Z veseljem sem jih povabila v naš Art center, kjer so naredili krasno gledališče. Vidim številne sinergije, tudi za dopolnitev naših programov.
Ali so dejavnosti za otroke in mlade v Ljubljani dovolj povezane?
S seznamom organizacij, s katerimi sodelujemo, bi napolnili celo stran Dela. Vrata Pionirskega doma so na stežaj odprta vsem s svežo idejo in posebno energijo. Poleg tega organizacije med seboj povezujemo, v to je usmerjena tudi mestna politika. Dokaz je festival Bobri. Prav tako je velika pridobitev novi informacijski center, kjer starši lahko dobijo kakovostno informacijo o ljubljanski ponudbi glede na starost otroka. Res pa je, da se moramo vsak po svoje truditi, da preživimo. Z drugimi organizacijami nismo v enakopravnem položaju, saj moramo vsak mesec sami zaslužiti za plače petnajstih delavcev.
Pred petdesetimi leti Pionirski dom ni imel konkurence, zdaj pa je ponudba za otroke in mlade čedalje večja. Pred tremi leti je nastal javni zavod Mladi zmaji, center za kakovostno preživljanje prostega časa otrok in mladih v četrtnih mladinskih centrih, ki ga v celoti financira občina. Pred kratkim je odprlo vrata tudi mestno igrišče oziroma družinski center v Mali ulici. Katere so vaše prednosti?
Pionirski dom je nekajkrat že zamajala nova konkurenca. V devetdesetih je komaj preživel. Danes se razveselim vsake nove iniciative. Če pogledamo registracijo, smo si sicer zelo podobni. Vendar se kmalu začne sodelovanje. Z Mladimi zmaji organiziramo številne skupne delavnice za otroke in skupno počitniško varstvo. V Mali ulici pa naša sodelavka pomaga že skoraj ves dan, kajti znanja ni mogoče pridobiti tako na hitro. Znanje in dolgoletne izkušnje mojih sodelavcev so iskani vsepovsod.
Morda bo nekoč prišel čas, ko se bomo lahko združili v en velik, celovit zavod. Danes se je politika pač odločila, da nas bo malo razsejala. Sicer pa je v teh letih nastalo še več novih zavodov: Kino Šiška, nekdanji dom Španskih borcev se je usmeril v ples, pa Kinodvor ... Sodelujemo in jih dopolnjujemo z našimi specifičnimi znanji. Zato moramo svoja znanja s sodelavci vsak dan dopolnjevati, da smo pred časom.
Pionirski dom mora več kot polovico sredstev pridobiti na trgu.
Včasih smo jih na trgu morali pridobiti celo dve tretjini, zdaj pa nam mesto nekoliko bolj prisluhne in nameni več denarja tudi za financiranje programov. Občina nam financira plače za nekaj zaposlenih pedagogov, del programa festivalov, gledališke predstave in prispeva del denarja za Art center in pokrije materialne stroške. Za investicije ne dobimo nič. Stavba je še v postopku denacionalizacije. Vse ostalo, približno 58 odstotkov denarja, pa zberemo iz tega, kar prispevajo starši, kar zaslužimo s trženjem Festivalne dvorane, vse močnejši smo tudi pri prodaji lastnih dejavnosti. Organiziramo kulturne dneve za šole po vsej Sloveniji in predstavljamo naše izjemne gledališke predstave. Organiziramo rojstnodnevna praznovanja, pri čemer otrokom pripravimo drugačna doživetja od tistih, ki jih srečujemo v različnih trgovskih centrih.
Kako komentirate očitke, da ima zavod zaradi tega elitni status?
Lahko bi rekla, da očitek, da so naše dejavnosti namenjene privilegiranim, drži. Ampak v zavodu se zelo trudimo, da vrat ne zapiramo nikomur. Starše želimo čim manj obremenjevati s cenami, nismo jih spreminjali že nekaj let. Tistim, ki težje plačujejo, lahko znižamo ceno celo do 30 odstotkov. Čedalje več stisk pa imajo starši tudi med letom. Njihove razmere obravnavamo in jim pomagamo z iskanjem donatorjev, da njihovi otroci zaradi gmotne situacije ne prenehajo obiskovati dejavnosti. Precej naših dejavnosti pa je brezplačnih. Sodelujemo tudi z mladinskim domom Malči Beličeve, veliko njihovih otrok brezplačno obiskuje naše dejavnosti in rezultati so izjemni.
Festivalna dvorana je znana po petkovih plesih oziroma tradicionalnem gala Jenkovem plesu, kjer se zapleše tudi Jenkova slavnostna četvorka. Glede na to, da v Ljubljani ni prav veliko takšnih krajev, po novem so plesi vsako tretjo soboto še na Ljubljanskem gradu, ali dovolj izkoriščate to ponudbeno nišo?
Festivalna dvorana je sinonim za družabne dogodke, predvsem plese. Že vsa ta leta imamo enkrat na teden plesni večer Zaplešimo skupaj. Priznam, da smo prešibki pri popularizaciji in trženju, ker nimamo denarja za oglaševanje. Vztrajamo vsak petek, enkrat na mesec tudi v soboto z živo glasbo. Zelo obiskani so bili decembrski plesi, januarski nekoliko manj, redno pa je tu od 80 do 120 plesalcev. Nekoliko sem presenečena, ker se plesne šole, ki jih je v Ljubljani zelo veliko, bolj ne povezujejo. Pred tremi leti smo želeli, da bi tu imele svoj večer, a neuspešno. Vesela sem, da Plesna zveza Slovenije v naši dvorani podeljuje nagrade plesnim parom in skupinam.
Kaj se dogaja z nerešenim postopkom denacionalizacije Baragovega semenišča oziroma akademskega kolegija – v njem skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem in študentskim domom domuje Pionirski dom –, ki ga zahteva nazaj ljubljanska nadškofija?
Žal se še vsi akti in odločitve medijo nekje na ministrstvu. Zgradbo lepo vzdržujemo, polna je od jutra do večera. Z mladinskim gledališčem se trudimo, da vsako kljuko in cev pravočasno zamenjamo in zamašimo, čeprav nam je že nekajkrat poplavilo. To pa postaja težava, ki nas zavira v razvoju. Mesto in država imata tu možnosti za dokončanje krasnega Plečnikovega dela, ki je končano samo do polovice. Tu je možnost in priložnost, da nastane lep umetniški center za ustvarjanje in spodbujanje kulturnoumetniških dejavnosti otrok in mladih na mestni in državni ravni.
Ali ob delu z mladimi pogrešate politiko, morda razmišljate o vrnitvi na politično prizorišče?
V tej hiši ni politike. Moj odgovor pa je: nikoli ne reci ne. Dolgo sem bila v politiki. V delu prostega časa tudi razmišljam, kako iz današnjih zelo zapletenih političnih odnosov, in na nekatera vprašanja imam odgovore. Rešitve sem pripravljena posredovati, ne želim pa se vključiti v politiko aktivno. Poslanstvo dela z otroki in mladimi je tisto, ki mi polni duha, me povsem prevzema in mi bogati življenje.
