Višje sodišče v zadevi Tritonis razsodilo v prid PNZ

Ljubljana – Pričakovanja župana Zorana Jankovića, da bo višje sodišče ugotovilo, da milijon evrov vredna pogodba med MOL in Tritonisom ni sporna, se niso izpolnila. To je namreč v celoti ugodilo pritožbi podjetja PNZ in prodajo »funkcionalnih zemljišč« ob Vojkovi označilo za nično.

Navedeno pomeni, da bo v zemljiški knjigi treba vzpostaviti prejšnje lastniško stanje oziroma izbrisati neveljavni vpis lastništva dveh parcel na Tritonis; skupaj merita 1648 kvadratnih metrov, v naravi pa sta to večje parkirišče, za 127 vozil, in manjša zelenica. Višje sodišče je podjetju PNZ v tožbenem zahtevku v celoti ugodilo in mestni občini naložilo plačilo skoraj 6000 evrov pravdnih stroškov ter 9800 evrov stroškov pritožbenega postopka.

Razlaga sodbe je vsebinsko zelo podobna tisti, ki jo je konec lanskega leta uporabila okrožna sodnica Vanja Klavora, ko je na prvi stopnji v tako rekoč isti zadevi razsodila v prid ministrstva za obrambo. Tako kot PNZ je namreč tudi ministrstvo zahtevalo ničnost kupoprodajne pogodbe med MOL in Tritonisom za omenjeni zemljiški parceli. Razlika je le v tem, da je PNZ na prvi stopnji izgubil in končno zmago izbojeval šele na drugi, ministrstvo pa je zmago doseglo že na prvi stopnji. Kljub nedavni pritožbi MOL na višje sodišče je najbrž težko pričakovati, da bi tudi na drugi stopnji isti ali drugi senat razsodil drugače, kot je 21. januarja letos senat pod vodstvom Lidije Leskošek Nikolič.

Obrazložitev sodbe

Višje sodišče je s preizkusom najprej preverilo del sodbe prvostopenjskega sodišča, v katerem je to ugotovilo, da sporni parceli ne predstavljata funkcionalnega zemljišča k objektu tožeče stranke (PNZ). Drugostopenjsko je menilo, da je okrožno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da PNZ na spornih zemljiščih ni pridobil pravice uporabe in da ti presegata obseg funkcionalnega zemljišča (nerazumno se mu je zdelo, da bi bilo to zemljišče še enkrat večje od zemljišča, na katerem stoji stavba). Zavrnilo je tudi, da bi ta upravičenja lahko reševali z drugimi instituti stvarnega prava, denimo s služnostjo.

Okrožno sodišče je po mnenju višjega spregledalo tisti člen pogodbe z dne 2. decembra 1976, v katerem je govor o skupni odškodnini, kar da pomeni, da je PNZ plačal odškodnino tudi za sporno zemljišče – torej tako za parcele, na katerih je izrecno dodeljena pravica uporabe, kot za zemljišče, potrebno za gradnjo ceste, parkirišč, dostopnih poti in zelenic.

Ob tem bi moralo upoštevati še člen pogodbe, ki je v prihodnosti predvideval izdelavo delilnega načrta dejanskega stanja funkcionalnega zemljišča z vsemi dostopi, saj deli teh zemljišč v pogodbi niso bili določeni s parcelnimi številkami. Razmerij, ki so nastala v preteklosti, po mnenju višjega sodišča tudi ni mogoče reševati z zdaj jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava. V okviru pravil, veljavnih v času pridobitve pravic, je zato (so)lastnikom stavbe treba pridobljene pravice priznati tudi zdaj. Ker so se po tedaj veljavnih zakonih kot funkcionalno zemljišče k stavbi lahko šteli parkirišča in zelenice kot sestavni del zunanje ureditve, je lahko funkcionalno zemljišče tudi tisto, ki v pogodbi iz leta 1976 ni bilo izrecno opredeljeno in za katero pravica uporabe ni bila izrecno določena. Pri tem pa je vprašanje obsega zemljišča treba presojati glede na takratne prostorske akte ali upravna dovoljenja, po katerih je bila stavba zgrajena.

Odločilen zazidalni načrt

Višje sodišče je na podlagi neprerekanih dejstev, točneje iz tehničnega dela zazidalnega načrta za otoke B/2, BM 2 in BS 101/2, ki ga je izdelalo podjetje LUZ maja 1971, ugotovilo, »da je bilo parkirišče predvideno za vse objekte, in sicer na severni strani na parcelnih številkah 512 in 513 (zdaj 513/3 in 18 ter 512/12 in 18), kjer sporno zemljišče dejansko leži«. Upoštevalo je še lokacijsko dovoljenje iz leta 1975, izdano za zunanjo ureditev območja poslovnih objektov. To je predvidevalo ureditev parkirišča severno od objektov ter dela severne in južne glavne vmesne pešpoti z vmesno povezavo, ki vključuje tudi sporno zemljišče. Iz tega pa izhaja, da ne gre za gradnjo novih samostojnih objektov, temveč za take, ki se bodo uporabljali za normalno rabo že zgrajenih objektov Luza, Soseske in Smelta.

Po mnenju senata ne zdrži niti stališče prvostopenjskega organa, da ni razumnega razloga za tako veliko funkcionalno zemljišče. Iz dokumentov je namreč razvidno, da je skupno funkcionalno zemljišče v souporabi več tamkajšnjih objektov, torej to ni še enkrat večje od zemljišča, na katerem stoji le ena izmed petih stavb (PNZ ima v dogovoru s solastniki v uporabi samo 22 od 127 parkirnih prostorov). Poleg tega je tožeča stranka parkirišče, zagrajeno z zapornico, upravljala celo še v času prodaje spornega zemljišča. MOL v prid ne govori niti dejstvo, da je PNZ parkirišče zgradil z vednostjo in izrecnim dovoljenjem občine in ga zatem vrsto let uporabljal skladno s sporazumom z drugimi uporabniki.

Ker je torej šlo za funkcionalno zemljišče tožeče in drugih strank (lastnikov petih blokov okoli njega), tudi ne bi smelo biti samostojnega pravnega prometa z njim. Ker se je ta vseeno zgodil, je pogodba med MOL in Tritonisom zdaj razveljavljena oziroma razglašena za nično.

Na Tritonisu veseli

Damjan Bremec, direktor Tritonisa, je poraza MOL oziroma župana Jankovića vesel, saj upa, da bo ta na podlagi razsodbe višjega sodišča končno kaznovan za škodo, ki jo je povzročil občini. Prav tako upa, da je ne bodo plačali davkoplačevalci, temveč župan in vsi drugi krivci za ta goljufivi posel.

Župan brez komentarja

Za komentar in nadaljnje poteze smo vprašali tudi Zorana Jankovića, vendar nam v zaprošenem roku ni odgovoril.