Vprašalnik Ljubljanapolisa: Matej Krajnc o satirični pesmi, ki udari od zadaj

Ljubljana – Matej Krajnc, pesnik, prevajalec, kritik in kantavtor, je s skupino Sužnji sendvičev pred kratkim izdal zgoščenko Na meji. Ljubljanskemu občinstvu jo bo predstavil v petek, 21. marca, v kavarni Union ob 20. uri.

Odraščali ste v Celju, že dvajset let pa živite in ustvarjate v Ljubljani, vendar ste, kot pravite, še vedno razpeti med tema dvema mestoma. Kako ju doživljate?

V Ljubljani je več možnosti za delo, študij, za preboj, medtem ko je Celje primerno za umik, ker je vseeno manjše. Sam sem doma na bolj mirnem koncu, zato se tja vračam tudi, kadar imam dovolj hitrega tempa. Kar se ustvarjalnosti tiče, pa je Ljubljana vedno bila kraj, kjer sem veliko in brez težav ustvarjal.

Vaša avtorska bibliografija obsega več kot petdeset samostojnih knjižnih naslovov poezije in proze, več kot trideset prevodov ter kar nekaj glasbenih projektov in kantavtorskih del. Nazadnje ste izdali zgoščenko Na meji. O čem tokrat pojete in kdo so Sužnji sendvičev?

Leta 2003 sva bila Sužnja sendvičev samo jaz in basist Jani Lah. Ime je nastalo, ko sva se morala za neki nastop na hitro poimenovati. Ker sva bila oba bolj vitka in ker so bili sendviči v bližini, se nama je ime zdelo primerno in dovolj zabavno. Kasneje so se pridružili še drugi člani, pa smo postali Sužnji. Subkulturni azil, pri katerem je izšla zgoščenka, mi je dal priložnost, da posnamem pregled svojega pesniškega in kantavtorskega dela. Izbral sem dvanajst pesmi, ki so bolj udarne in angažirane, da še bolje zvenijo v bendovski verziji.

Kantavtorji so vedno znali v svoja dela spretno vplesti kritiko. Koga se vi lotevate v svojih angažiranih pesmih?

Kritičen sem do vseh družbenih pojavov. Zdaj je tak čas, ko družba potrebuje angažma. Ne govorim o moralistični poeziji, ampak o satirični; o taki, ki udari od zadaj, da tisti, na katerega meri, tega niti ne opazi, in ga tako lahko precej bolj ošvrknem. Najbrž tisti, ki jih kritiziramo, sporočila niti ne razumejo, mi se pa zabavamo (smeh).

Je kantavtorstvo tudi način, kako poezijo približati ljudem?

Glasba in poezija sta vedno bili dve lici na istem obrazu. Meni je bolj kot izraz kantavtor všeč skovanka Tomaža Pengova samospevec – to so tisti, ki imajo poezijo za osnovo. Zame je oboje neločljivo; včasih nastane najprej besedilo, včasih je prej melodija, ampak največkrat nastaja oboje sočasno. Prihajam iz glasbene družine in eden mojih prvih spominov iz otroštva je plošča, ki se vrti na gramofonu, ter knjige na mizi.

Kantavtorji imajo danes ob poplavi popa in lahkotnih popevk še več konkurence kot nekoč. Kje najdete prostor in občinstvo?

Te glasbene zvrsti ne zanima množična popularnost, ampak sporočilnost. Morda je res, da so nekoč sporočila lažje prišla do ljudi, saj je zdaj na medmrežju veliko vsega. Toda jaz in tisti, ki ustvarjajo podobno glasbo, pridemo do poslušalcev.

Zdi se mi, da v poplavi instantnih zadev ljudje iščejo neko alternativo in glasbo s sporočilom. Tu pridemo na svoj račun. Imamo dobro mlado sceno ter založbe in projekte, ki nas podpirajo, zato se za prihodnost kantavtorstva ni bati. Navsezadnje je tudi ministrstvo za kulturo prepoznalo poklic kantavtorja kot samostojnega kulturnega delavca. Škoda je le, da se stvari bolj ne promovirajo, toda to ne moti velikega duha.

Imate status kulturnega delavca in tudi sami pišete glasbene kritike. Kako komentirate predlog Kina Šiške o kulturnem evru za novinarje na akreditacijski listi?

Rešitev bi bila v kultiviranju seznama akreditacij – to govorim iz lastnih izkušenj, saj je zelo veliko ljudi, ki pridejo brezplačno na koncert, pa nič ne napišejo. Morali bi narediti neko selekcijo in tistim novinarjem, ki pišejo poglobljene kritike, ne zgolj prepisujejo iz predstavitvenega gradiva, omogočiti brezplačno udeležbo, drugim pa bi vseeno računali »kulturna evra«.

Če bi napisali balado o Ljubljani, o čem bi govorila?

Ljubljana je bila vedno primerna za navdih, tu sem se udomačil in mi pomeni neke vrste dom. Ima polno lepih skrivnih kotičkov, ki omogočajo kontemplacijo. Vsak predel bi lahko dobil svojo pesem, še posebej rad pa imam center. Lepo se je kdaj sprehoditi po Čopovi do spomenika Prešernu, tam okoli petih popoldne, ko je bolj mirno.

Kaj pa če bi napisali kakšno kritično na račun mesta?

Mesto je zadnja leta pokazalo nekaj napredka, vendar bi bilo smiselno, da bi se spremembe iz centra prenesle še v druge predele. Pereče je tudi stanovanjsko vprašanje, pri čemer bi občina lahko pomagala mladim, sploh kar se cen tiče, saj Ljubljana še vedno ni London ali Pariz. Ampak o teh stvareh raje pišem kot govorim.