Vprašalnik Ljubljanapolisa: Zadolženemu invalidu so prebelili dom

Ljubljana – Tereza Novak dela v Slovenski filantropiji 12 let, drugo leto pa je predsednica nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije.

V Sloveniji nam napovedujejo ponovno gospodarsko rast, toda, ali se dobri obeti že poznajo tudi na humanitarnem področju?

Veliko ljudi v Sloveniji živi zelo udobno, žal ne vsi. Med nami je naraščajoča skupina ljudi, katerih stiske so res velike. Pri teh se rast ne pozna. Kot humanitarna organizacija že nekaj časa opažamo, da postajamo zelo razslojena družba. Res pa je, in to je pozitivno, da je ob dobrih novicah med ljudmi opaziti več optimizma.

Katere so najbolj ogrožene skupine ljudi?

Največja tragika tega časa je, da niso več na pragu revščine le ljudje, ki ne delajo in ki nimajo izobrazbe, ampak so velikokrat taki, ki imajo znanje in delo, a jim zaslužek ne omogoča dostojnega življenja. Če iz dneva v dan z minimalnimi plačami nekako še gre, pa se velikokrat zgodi, da se zalomi ob bolezni ali nepredvidljivih večjih stroških. In ko se enkrat tako zalomi, se ljudje težko spravijo iz stike. Veliko je tudi enostarševskih družin, ki se soočajo z revščino.

Kdo največkrat prosi za pomoč?

Veliko smo na terenu, pridejo pa ljudje tudi sami do nas. Sedež imamo v Ljubljani in izpostave po Sloveniji. Zgodbe so zelo različne: pred kratkim smo pomagali ostarelemu in invalidnemu gospodu brez svojcev, da so mu prostovoljci prebelili stanovanje, saj je bil to pogoj, da kljub zamudi s plačilom ostane v njem. Velikokrat se na nas obračajo ljudje, ki so osamljeni in jim poskusimo najti ustrezen program, saj je v Ljubljani veliko različnih socialnih programov. Če ne gre, pa najdemo rešitev sami. Veseli smo, da se tako rekoč na vsako pobudo najde nekdo, ki je pripravljen priskočiti na pomoč.

Pred leti ste začeli tudi projekt medgeneracijskih skupnostnih centrov, imenovanih Hiše sadeži družbe. Kako so se prijeli?

Prvo hišo smo želeli vzpostaviti prav v Ljubljani, a ker nismo našli sredstev in ker je bil eden od razpisnih pogojev depriviligirano območje, smo jo umestili v Mursko Soboto. Danes so, ob sodelovanju lokalnih skupnosti – ključnih partnerjev, take hiše še v Žalcu, Črnomlju in Vipavi. Gre za zelo dober model centrov za vse generacije, kjer se izvajajo različne aktivnosti, kjer se skupnost povezuje, se izmenjujejo ideje in rojevajo novi projekti.

Najbolj aktualno je zdaj migrantsko vprašanje: tudi Slovenija naj bi sprejela nekaj beguncev.

V proces integracije je treba vlagati. To pomeni da ni dovolj, da jih samo sprejmemo, treba jim je pomagati, da pri nas zaživijo polno življenje in postanejo enakopravni. Mislim, da smo Slovenci odprti ljudje, a seveda imajo migranti težave, ko postane Slovenija njihova nova država in ko začnejo iskati zaposlitev. A ljudje, ki bodo prišli k nam, niso tisti, ki bi odžirali delovna mesta brezposelnim, kot se to rado kdaj prikazuje. Mi lahko na ta način dobimo nove sodržavljane, ki bodo prispevali, da bomo uspešnejša družba.

Kaj bi odgovorili na komentarje, da se ti ljudje nočejo integrirati?

To ni res. Slovenska filantropija od ustanovitve dela z emigranti in opažamo, da ima večina tistih, ki ostanejo v Sloveniji, rada to deželo in se vidi tukaj. Ljudje, ki ne želijo ostati, tudi odidejo. Je pa seveda zelo težko; že jezik je velik problem, a pri tem jim pomagamo. Imamo veliko mladih, ki so prišli k nam kot mladoletni brez spremstva, ki se pri nas šolajo, govorijo jezik in imajo potencial, samo status jih ovira, ampak to so bodoči državljani Slovenije.

Filantropija je ena od glavnih promotorjev prostovoljstva pri nas. Ali Slovenci radi pomagamo?

Da, radi. Interes za prostovoljstvo je velik, smo narod, ki rad sodeluje, in na tem je treba graditi. V okviru Slovenske filantropije deluje 300 prostovoljcev po vsej državi, koordiniramo pa tudi slovensko mrežo prostovoljskih organizacij, kjer so vedno na voljo njihovi oglasi s pestro ponudbo za tiste, ki bi želeli prostovoljci šele postati.

Bi poudarili še katere projekte Slovenske filantropije poleg koordinacije prostovoljstva?

Poleg mreže prostovoljskih organizacij in že omenjenih Hiš Sadeži družbe pomagamo tudi ljudem brez urejenega osnovnega zdravstvenega zavarovanja v Pro bono ambulanti v Mislejevi ulici v Ljubljani. Programi integracije za migrante so naša stalnica, zaradi nižjih finančnih sredstev pa imamo precej manj teh programov kot nekoč.

Leta 2013 vam je mestna občina dala v uporabo nepremičnino, potrebno obnove, kjer naj bi zaživel učni center za migrante in prostovoljsko središče. Kaj se po dveh letih dogaja s to hišo?

Še vedno je v fazi obnove, ki je prostovoljska in temelji na donacijah. S pomočjo donatorjev smo hišo deloma tudi obnovili, a veliko del zahteva mojstrsko znanje in drage gradbene materiale. Povezujemo se s podjetji, ki bi nam lahko pomagala z donacijami, tudi v materialih. Hiša je na Cesti Dolomitskega odreda, lokacija je super, saj je blizu Poti spominov in tovarištva in azilnega doma, zato si močno želimo, da bi obnovo čim prej končali, da bi hiša zaživela še pred začetkom kurilne sezone.

Verjamem, da pri svojem delu naletite na veliko tragičnih zgodb in človeških stisk. Kako ohranjate optimizem?

O tem se veliko pogovarjamo s sodelavci, ampak ne preostane nam nič drugega, kot da smo optimisti in da pokusimo delati najboljše kot lahko, da bi bilo drugače. Ne le, da je naša dolžnost, da blažimo stiske, ampak moramo dati vse od sebe, da bi spremenili okoliščine, ki jih ustvarjajo. Ugotavljamo, kje so problemi in jih naslovimo na prave inštitucije, da bi dosegli spremembe na boljše. Imamo donatorje in podpornike, ki vidijo potencial v našem delu. Tudi zaradi njih se trudimo.

Na neki okrogli mizi o družbenih spremembah, ste dejali, da bi morali razmisliti tudi o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).

V tem sistemu se velikokrat zgodi, da država ne omogoča ljudem dostojnega življenja, ki jim pripada tudi po ustavi; socialno varnost, možnost do dela in samostojnega življenja. Zato je vprašanje o UTD na mestu, saj mislim, da je treba spremeniti sistem, v katerem je sedaj kapital vladar, v katerem vlagamo predvsem v banke in ustvarjamo nove krize. Menim, da bi bilo treba korenito spremeniti način razmišljanja in najti nek sistem, ki bi nudil vsem osnovno bazo za dostojno življenje: če ne pridemo do tega, nismo naredili nič. Treba je poskrbeti za pravičnejšo delitev in UTD bi lahko bil ena od možnosti.