»Vprašanje, kako privabiti mlade, je zgrešeno«

V društvu Novi dijak povezujejo dijake ljubljanskih gimnazij in med drugim organizirajo kulturne dogodke.

pet, 06.04.2018, 10:00
Dijakinji o stavki učiteljev

Kristina Krajnc: Vredno se je boriti za dostojanstvo tega poklica, ker nosi veliko odgovornost, in plača je del tega.

Tina Tomšič: Po prvi stavki se sploh ni slišalo zahtev učiteljev, zato je bila druga še pomembnejša, saj so bile z njo zahteve obujene.

Ljubljana – Da bi vrstnike zbudili iz pasivnosti, so se dijaki treh ljubljanskih gimnazij pred sedmimi leti organizirali v društvo Novi dijak, skrajšano Nodi. Namen društva, v okviru katerega vsako leto izdajo istoimensko revijo, je »osvoboditi se okov«, v katere jih vpenja ključni status – starost.

Kristina Krajnc in Tina Tomšič sta dijakinji četrtega letnika gimnazij Jožeta Plečnika in Bežigrad ter več kot dve leti aktivni nodijevki, kot si pravijo člani društva Novi dijak. Trenutno jih je v njem aktivnih približno trideset in prihajajo z različnih ljubljanskih gimnazij.

Ime česa je Novi dijak?

Tina Tomšič:
Ideja tistih, ki so društvo ustanovili, je bila doseči, da dijaki ne bi bili apatični do družbenega dogajanja, do sveta, s katerim so obdani. To naj bi bil neki novi dijak, ki presega meje apatije. Toda prvotna ideja se je z leti malce spremenila.

Kristina Krajnc: Pravzaprav do naju skorajda ni več prišla, zato danes ne bi bilo pošteno govoriti o nekem novem, naprednem dijaku, ampak smo v društvu povezani dijaki, ki nas zanima kultura, ki smo aktivni in nam je pomembno, da nismo apatični.

Tina Tomšič: Naša angažiranost se morda bolj kaže v tem, da pišemo tekste, hodimo v gledališča, nekomercialne kinodvorane. Naše uredništvo se tudi razlikuje od uredništev šolskih časopisov, saj se pri Novem dijaku osredotočamo na delovanje društva kot celote.

Ali vama je prvotna ideja Novega dijaka blizu?

Kristina Krajnc
: O tem sva brali v medijskih objavah o Novem dijaku. Stika s prvimi člani društva nimamo, kar je verjetno škoda, mi je pa bližje to, kar počnemo zdaj. Smo skupina ljudi, ki nas zanimajo podobne stvari.

O mladih se veliko govori, vsaka politična stranka, tudi na ravni Evropske unije, jih postavi v svoj program. Kako to komentirata?

Kristina Krajnc:
Problem je, da se na mlade gleda kot na neko homogeno skupino. Nismo si med seboj tako podobni, kot kdo misli. Hkrati mlade definira toliko drugih stvari kot pa zgolj naša starost.

Tina Tomšič: Ta homogenizacija celotne skupine mladih pomeni pravzaprav trženje mladih. To vidimo tudi pri raznih mladinskih festival ali pa organizacijah, ki se trudijo vključiti mlade, toda pogosto to delajo samo zato, da jih imajo in da se potem lahko prodajajo kot neki mladinski projekt. Vprašanje, kako privabiti mlade, je namreč zgrešeno.

Kristina Krajnc: Predvsem dijakov pogosto ne jemljejo resno in jih ne obravnavajo enakovredno, kot da ne moremo enakovredno prispevati k oblikovanju ali ustvarjanju nečesa. Dobra praksa je Itn. – mladinski festival angažiranega pisanja, ki ga pripravljamo skupaj z Vodnikovo domačijo in Mladinsko knjigo. Resnično ga soustvarjamo, dajemo ideje in smo slišani.

Na marsikateri šoli izdajajo šolski časopis. Zakaj kljub temu potreba po ustvarjanju svojega?

Kristina Krajnc:
Šolski časopisi so pomembni in potrebni, saj je dobro, da šola spodbuja glas dijakov in pokaže interes, da ga sliši, toda pri ustvarjanju Novega dijaka nimamo nobenih omejitev. Združujemo se, ker tako želimo sami.

Tina Tomšič: Šolski časopisi so v glavnem omejeni na posamezno šolo, njihova publika je publika šole, v kateri nastajajo. Večina jih tudi nastaja pod okriljem učitelja, in zato potreba po samoorganizaciji; da imamo dijaki en časopis samo zase, pri čemer sami izpeljemo ves proces nastajanja časopisa. Tu tudi ni tako kot v šoli, ko se, denimo, učitelj odloči, katera tiskarna ga bo tiskala, ali pa ko pride do učiteljskih intervencij glede tega, ali je neka tema primerna za objavo ali ne.

Kristina Krajnc in Tina Tomšič. Foto: Tomi Lombar, Delo

Kaj pomeni biti član društva Novi dijak? Kako ste organizirani?

Kristina Krajnc:
Dobivamo se enkrat ali dvakrat na mesec. Ker nas je veliko, si razdelimo naloge, navadno po skupinah. Ena skrbi za to, druga za nekaj drugega, sicer pa se o vsem vseskozi obveščamo. To je sicer idealna podoba, vedno ne gre tako, toda načeloma naj bi tako delovali.

Tina Tomšič: To, da si v društvu, pomeni predvsem neko odgovornost, hkrati pa Novi dijak pomeni razvoj samega sebe. Deluje kot platforma, prek katere se lahko razvijamo, vzpostavljamo odnos do drugih, okolice in tudi do samega organiziranja.

Je študent tudi lahko član Novega dijaka?

Kristina Krajnc:
Lahko je, ampak je to vendarle bolj dijaška stvar.

Tina Tomšič: Društvo je namenjeno predvsem razvoju posameznika skozi dijaška leta, ki pa so predpriprava na študentska.

Katere izjave vaju najbolj zbodejo, ko o mladih govorijo vplivni ljudje?

Tina Tomšič:
To, da smo mladi ves čas samo v šoli in da nas nič drugega ne zanima. Da smo tako obremenjeni s tem, ali bomo opravili maturo, da za nič drugega nimamo časa.

Kristina Krajnc: Moti me, ko govorijo, da smo ves čas na telefonu. Ja, na telefonu berem članke, urejam slike, da jih potem postavimo na spletno stran, in odgovarjam na mejle. Saj bi to lahko počela s pismi, toda ne bi več delovalo. Poleg tega v ospredje postavljajo predvsem tiste mlade, ki so superaktivni zunaj šole, če pa niso taki, nanje gledajo, kot bi bili odveč. To ni v redu. Problem je tudi, da je že zdaj, ko smo v srednji šoli, pritisk, da moramo začeti misliti na svoj življenjepis. Marsikateri starši so zadovoljni, da je nekdo del ekipe Novega dijaka, ker bo tako imel kaj napisati v svoj življenjepis do 20. leta. Ampak to ni razlog, da to počnemo. Seveda so izkušnje, ki jih tu dobivamo, pomembne, toda pomembno je tudi, da skozi organiziranje osebno rastemo, da se povezujemo in družimo, da se razvijajo prijateljstva. To je ključno. Tega pa ni mogoče napisati v življenjepis.

Tina Tomšič: Na splošno je vse usmerjeno v kariero; neki pritisk je, da je treba vseskozi nabirati kompetence. Ko imamo na šolah tečaj podjetništva, se nihče ne vpraša, zakaj to prodajajo dijakom. Razumem, zakaj to počnejo, toda ali ne bi bilo bolje posamezniku prepustiti, da se o tem sam odloči?

Kristina Krajnc: Morda bi bilo bolje, da bi se učili o vrednotah, ki so pomembne, kot pa o podjetništvu. Zdi se mi, da nam manjkajo temelji, namesto tega pa se ukvarjamo s stvarmi, ki bi morale v življenju priti kasneje. Tako nam zmanjkuje časa za učenje o veliko pomembnejših rečeh, denimo o tem, da si med sabo pomagamo, da si vzamemo čas drug za drugega, da se naučimo spoštovati drug drugega, in nenazadnje, da ni treba pri vsem tako hiteti.

Prijavi sovražni govor