Vračanje premoženja družini Mayer se vleče že 20 let

Ljubljana – Potomci znane veletrgovske družine Mayer, ki je imela po Sloveniji veliko nepremičnin, a so jim jih z nacionalizacijo zaplenili takoj po drugi svetovni vojni, še nimajo končanih vseh sodnih postopkov. Zapleta se zlasti v Ljubljani.

Kot nam je pojasnila odvetnica Tjaša Andree Prosenc, v sodnih postopkih že leta zastopa potomce veletrgovca Emerika Mayerja, rojenega leta 1880 in nazadnje živečega v hiši na Wolfovi 1 (pred drugo vojno je bila znana kot Mayerjeva palača, v socializmu kot Spodnja Nama). Temu so avgusta 1945 na podlagi sodbe vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja izrekli kazen zaplembe vsega premoženja, nekaj dni kasneje pa okrajnemu sodišču v Ljubljani dali nalog za izvršitev pravnomočne sodbe. Nekaj časa je bil tudi zaprt v Mariboru, od koder se ni več vrnil, čeprav je »kazen« prestal. Umrl je 17. januarja 1946 na Pohorju (odvetnica pravi, da so ga na Sv. Lovrencu kot zapornika ustrelili v hrbet).

Rehabilitiran šele leta 1990

Emerika Mayerja so s sodbo vrhovnega sodišča oprostili vseh kaznivih dejanj novembra 1990, kar je pomenilo, da so posledično odpravili tudi kazen zaplembe premoženja. Tako je družina dobila pravno podlago za zahtevo po vrnitvi imetja. Vlogo za vrnitev zaplenjenega premoženja je ljubljansko okrajno sodišče dobilo 15. januarja 1991.

Vse do danes je bil družini tako v Ljubljani kot drugod po Sloveniji z delnimi odločbami vrnjen del premoženja, in sicer delno v naravi, delno v obliki odškodnine, za precejšen del pa še vedno ni končne odločbe.

Vrnjeno premoženje

Kot nam je povedala odvetnica Mayerjevih potomcev, so v naravi že dobili vrnjeno družinsko palačo na Wolfovi 1 v Ljubljani (v spodnjem delu so najemniki bankirji, zgornja nadstropja pa večinoma zasedajo najemniki stanovanj). Na Viču, kjer zdaj stoji Center Jakšič, so del zemljiških parcel dobili nazaj v naravi, nekaj pa v obliki državnih obveznic.

Za svoje nekdanje nepremičnine na Bledu so dobili odškodnino: pred približno desetimi leti za tovarno Vezenine Bled in lani še za nepremičnine okoli hotela Golf (tam so bila njihova zemljišča, tenis igrišča, hiša Savica, čolnarna ...).

Že skoraj dvajset let pa se zapleta z vračanjem nepremičnin v Ljubljani. Z delnim sklepom so jim junija 1994 vrnili pet zemljiških parcel s skupno površino 3365 kvadratnih metrov, maja 2005 z novim delnim sklepom še odškodnino za zemljišča, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi. Skupaj gre za 14.278 kvadratnih metrov. Na sodišču pa še vedno ni dokončno odločeno, kako bodo vrnili preostalih 55.707 kvadratnih metrov zemljišč.

Počasno sodišče

Na ljubljanskem okrajnem sodišču se je maja letos sicer nadaljeval nepravdni postopek, vendar končne razsodbe nismo dočakali. Sodnica je namreč narok za naslednjo obravnavo prestavila za nedoločen čas. Obljubila je le, da bo pripravila vmesni sklep in o njem obvestila vse stranke.

Za Ljubljančane je v tej zadevi zanimivo dejstvo, da Mayerjevi potomci od MOL, Snage, Ljubljanskih parkirišč in tržnice (LPT), države, sklada kmetijskih zemljišč in gozdov ter Ljubljanskih mlekarn zahtevajo vračilo nepremičnin, ki v naravi predstavljajo predvsem izrabljene dele ljubljanskega odlagališča Barje. Na njih so zdaj poligon za učenje varne vožnje, avtosejem in parkirišče.

Tako Snaga kot LPT ugovarjata vračilu teh nepremičnin v naravi, pri čemer je njun glavni argument, da so na tem območju sanitarna deponija in zazidana stavbna zemljišča (nekaj objektov, dovoznih cest in tehnične naprave), ki jih potrebujeta za normalno izvajanje gospodarske javne službe. Snaga se sklicuje še na to, da pod nekdanjim odlagalnim poljem leži ves sistem za odplinjevanje in da je tam tudi tehnični objekt. Ker je bilo za gradnjo tega sistema izdano gradbeno dovoljenje že novembra 1989, to pomeni, da so bili tam že pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji. Opozarja še, da nepremičnin ni mogoče vrniti niti po zakonu o denacionalizaciji in zakonu o gospodarskih javnih službah.

Ko odvetnica Snage nasprotuje vračilu premoženja v naravi, pa se sklicuje še na to, da temu podjetju v nobenem postopku denacionalizacije na viški upravni enoti doslej ni bilo treba vračati nepremičnin v tej obliki.

Da občina, Snaga in LPT od sodnice pričakujejo jasno sodbo, med drugim dokazuje njihov predlog, naj v primeru, da bo odločila z vmesnim sklepom o pristojnosti sodišča, odloči še o tem, ali obstaja podlaga za vračanje v naravi za nepremičnine v njihovi lasti.

Gre res za zavlačevanje?

Odvetnica Andree Prosenčeva nam je povedala, da si potomci Emerika Mayerja želijo, da bi se to maratonsko vračanje premoženja po delčkih čim prej končalo. Čeprav bi prvenstveno radi vračilo premoženja v naravi, saj je iztržek od prodaje (zazidljivega) zemljišča precej večji kot od prodaje državnih obveznic, bi se zadovoljili tudi z odškodnino. Glede na to, kako počasi teče nepravdni postopek pred ljubljanskim okrajnim sodiščem, pa je prepričana, da gre za taktiko zavlačevanja in iskanja nemogočih konstruktov, samo da ne bi popravili storjenih krivic. In to četudi sta bila zakon o denacionalizaciji in možnost obnove kazenskih postopkov vojaških sodišč ter zatem postopek po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij sprejeta ravno v ta namen.

Hkrati na sodišču vseskozi opozarja, da je bilo v času trajanja postopka vračila premoženja prepovedano vsakršno pravno in dejansko spreminjanje stanja premoženja, ki je predmet vračanja. To po njenem pomeni, da so bili vsi posegi po 15. novembru 1991 nezakoniti. Če to na delu odlagališča Barje morda ne velja za sistem odplinjevanja, pa da velja za vse druge posege (poligon, nove ceste in objekti).