Vse več jih je brez dela več kot eno leto

Ljubljana – Medtem ko je čedalje manj registriranih brezposelnih – zadnja stopnja registrirane brezposelnosti je bila najnižja po letu 2010 –, se po drugi strani povečuje odstotek dolgotrajno brezposelnih. Več kot polovica brezposelnih Ljubljančanov je brez dela več kot eno leto.

V zadnjem letu in pol, kolikor je prijavljena v evidenco brezposelnih, potem ko je bila odpuščena, ni bilo nobenega primernega razpisa za delovno mesto z visokošolsko izobrazbo. »Pravzaprav mi je najbolje, če me na zavodu pustijo pri miru, in pustijo me, ker ni razpisov,« pravi brezposelna Ljubljančanka, ki noče biti imenovana. Je ena od 14.887 brezposelnih, kolikor jih je bilo konec julija vpisanih v uradno evidenco zavoda za zaposlovanje v ljubljanski občini. In čeprav je v zadnjih mesecih čedalje manj registriranih brezposelnih (podobno je na ravni države), skrb vzbuja podatek, da jih je med njimi vse več brez dela že dalj časa. Kar 60 odstotkov brezposelnih Ljubljančanov je brez dela več kot eno leto, še polovica med njimi nima službe več kot tri leta.

Profesor Miroljub Ignjatović s fakultete za družbene vede pravi, da ob ugodnih gibanjih v ekonomiji tisti, ki so krajši čas brezposelni, hitreje najdejo zaposlitev kot dolgotrajno brezposelni: »Leta 2008, ko smo imeli najmanj registriranih brezposelnih, okoli 60.000 v septembru, se je pokazalo, da je to neko jedro težko zaposljivih oseb, ki jim niti v času visoke gospodarske rasti in velikega povpraševanja po delavcih ni bilo mogoče hitro pomagati. To je približno tudi današnje število dolgotrajno brezposelnih.«

Socialna stigma

Po podatkih zavoda za zaposlovanje je med brezposelnimi Ljubljančani, ki so brez dela več kot eno leto, največ – skoraj trideset odstotkov – tridesetletnikov, takoj za njimi so stari od petdeset do šestdeset let. Podatki o doseženi stopnji izobrazbe (podatkov o delovnih izkušnjah na zavodu ne zbirajo) kažejo, da jih ima med dolgotrajno brezposelnimi največ srednjo strokovno ali splošno izobrazbo, večji delež predstavljajo tudi tisti z osnovnošolsko, takoj za njimi pa so visokošolsko izobraženi, ki predstavljajo petino med vsemi dolgotrajno brezposelnimi v ljubljanski občini.

Da dolgotrajna brezposelnost »povečuje socialno stigmo, vpliva na zmanjševanje kompetenc posameznika, manjšo motivacijo in večjo možnost za pojav zdravstvenih težav«, ugotavljajo na zavodu v svoji zadnji analizi. V enega od subvencioniranih programov, ki jih ponujajo delodajalcem, se tako lahko vključijo tudi tisti, ki so starejši od petdeset let in brezposelni najmanj šest mesecev ali pa so dopolnili trideset let in so v evidenco zavoda prijavljeni najmanj dvanajst mesecev.

Toda naša sogovornica, ki se noče izpostavljati z imenom, se niti v ta program ne more vključiti, saj ne izpolnjuje pogojev, čeprav je dolgotrajno brezposelna. »Pričakujejo, da se bom prej ali slej sama izpisala z zavoda s tem, da se priključim vojski samostojnih podjetnikov, pardon, socialnih primerov. Znanca so na zavodu najprej spomnili, da je od avstrijske meje oddaljen dobro uro vožnje, in ker ima diplomo družboslovne fakultete, naj se začne učiti nemščino. Nato so ga uvrstili v program za usposabljanje v deficitarnem poklicu, za strojnega ključavničarja. Če ne bi imel nazadnje več sreče kot pameti, predvsem pa nadčloveske vztrajnosti in ne bi samoiniciativno napisal več deset prošenj, bi po desetletnih delovnih izkušnjah privolil v pripravništvo in bi bil še danes na zavodu,« pripoveduje.

Med programi, ki jih država subvencionira vse od slovenske osamosvojitve, je samozaposlovanje. Zdaj izvajajo program Spodbujanje ženskega podjetništva. Iz uradne statistiske brezposelnih se je tako samo v letošnjega pol leta odjavilo 1800 ljudi, ker so se samozaposlili, lani je bilo takšnih tri tisoč. Toda po podatkih statističnega urada se stopnja tveganja revščine največ povečuje prav med samozaposlenimi.

Brez glasu in nevidni

»Zaposlovanja je letos več, večje so tudi možnosti vključevanja v subvencionirane zaposlitve, hkrati pa so se zmanjšale vse večje kategorije novoprijavljenih brezposelnih oseb,« pojasnjuje Bojana Pribošič Peric, vodja službe za analitiko na zavodu za zaposlovanje. Izpostavlja, da po številu zaposlitev izstopata marec in april, ko se je zaposlilo okoli 18.000 brezposelnih, je pa to, kot pravi, »predvsem posledica sezonsko povečanega zaposlovanja v dejavnosti gradbeništva«. Zaposlovanje v juniju in juliju se je potem umirilo. »Na manjši obseg zaposlovanja v teh mesecih vplivata manjši priliv v brezposelnost in posledično slabša struktura brezposelnih. Kljub temu se je v sedmih mesecih letos zaposlilo 7,2 odstotka več registriranih brezposelnih kot v istem obdobju lani,« pojasnjuje Bojana Pribošič Peric.

Toda po drugi strani iz statističnih podatkov ni razvidno, kakšno obliko zaposlitve in kakšne delovne razmere imajo tisti, ki niso več med registriranimi brezposelnimi. V sindikatu Mladi plus in Gibanju za dostojno delo opozarjajo na vse bolj razširjene negotove oziroma prekarne oblike dela. »Za delodajalce so cenejše in bolj fleksibilne, na drugi strani pa so manj varne za delavke in delavce; s tem nimajo enakih socialnih, pravnih in ekonomskih pravic.« Opažajo tudi, da je vse več oglasov delodajalcev, ki predstavljajo nezakonite prakse, ko opisujejo delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, a delavcu ne ponudijo pogodbe o zaposlitvi, temveč si mora urediti status samostojnega podjetnika.

Ko so sredi poletja mediji poročali, da je brezposelnih v ZDA vse manj in vse več novih delovnih mest, se je v pismu, ki ga je poslala na Washington post, oglasila 54-letna Alice Lang, nekdaj novinarka in zdaj dolgotrajno brezposelna, in opozorila, da je večina na novo ustvarjenih služb predvsem nizko plačanih, za določen ali polovični čas in negotovih. Nič od tega torej, je zapisala, kar bi ljudje potrebovali, da sebi in družini zagotovijo dostojno življenje. »Kot ena od dolgotrajno brezposelnih lahko povem, da se počutimo brez glasu in smo nevidni.«