Widad Tamimi: Ljubljana ni multikulturno mesto, integracija je težka

Vprašalnik Ljubljanapolisa: »Strah vedno pride kot nasprotje znanja. Zelo bi pomagalo, če bi vsak Slovenec begunce spoznal.«

sre, 06.01.2016, 15:00

Ljubljana - Mlada italijanska pisateljica, ki z družino že pet let živi v Ljubljani, je pred kratkim končala drugi roman; z naslovom La chiave color ruggine je izšel v italijanščini. Pravi, da predčasno, saj je nepričakovano prišla begunska kriza. Pisala je namreč o mladosti svojih prednikov, obeh beguncev: o dedku italijansko-judovskih korenin, prebeglim v ZDA, in svojem očetu, Palestincu, ki je mlad prebegnil v Italijo in se tam izšolal za pediatra.

Kdaj ste se zavedeli, da živite v drugačni kulturi od italijanske?

Ljubljana je precej bolj mirna. Že pri svojem možu, Slovencu, sem opazila razlike. Odraščala sem v zelo multikulturni družini, z različnimi pristopi in pogledi na svet. Rada bi naučila svoja otroka, da bosta odprta do drugih kultur. Ko se je rodil prvi, se spomnim, da je bilo za mojega moža zelo pomembno čim prej urediti slovenski potni list, zame pa ne toliko. Ni važno, iz katere države si, to vidim predvsem kot praktično zadevo. Drugi otrok še nima italijanskega potnega lista, čeprav ima skoraj štiri leta. To je vprašanje prioritet. Bistveno je znati jezik in imeti osebno identiteto.

Kaj pa multikulturnost v Ljubljani? Kako ste se kot tujka vključili v družbo?

Ljubljana ni zelo multikulturna. Veliko je ljudi z ambasad, na primer. Integracija je težka. Če pomislim na ljudi, ki so prišli iz nekdanjih jugoslovanskih republik, se mi ne zdi, da bi bili integrirani. Zaznala sem tudi strah, da bi sami sebi rekli, da ste del Balkana, kot da je to nekaj manjvrednega. Ste zelo zaprta kultura. Vesela sem, da moja otroka odraščata tukaj, obenem pa si želim, da bi spoznala še preostali svet. Ta je, čeprav zelo lep, majhen in zaprt.

Zakaj menite, da je tako?

Več dejavnikov vpliva na to. Če bi se severna Italija odcepila od preostale države, bi bilo enako. Je najbogatejši del Italije in ostali bi v neki zaščiteni atmosferi. Če ni veliko migrantov, je še lažje, saj imaš manj težav. Ne bi rekla, da je razlog zgodovina okupacij itd. Slovenija je majhna država, razmeroma bogata, za katero se zdi, da se poskuša zavarovati pred zunanjim svetom.

Bi se morala zgoditi absolutna integracija?

Integracijo bi bilo vedno treba doseči. Z integracijo nekaj pridobiš in nekaj vzameš. Vedno bi moralo biti obojestransko. Čeprav se zdaj pogovarjava v angleščini, se vedno trudim govoriti slovensko. Sem sem prišla in rada bi se učila od te države. Rada bi se naučila jezika in kulture. Sama sem se lažje integrirala kot pa ljudje, ki prihajajo z juga.

Bili ste prostovoljka na mejah. Kakšni so bili odzivi ljudi, predvsem Ljubljančanov, ki so precej oddaljeni od celotnega dogajanja?

Ljudje, ki pomagajo v begunskih centrih, seveda hočejo pomagati. Drugi pa se delijo na dve skupini: na tiste, ki bi situacijo radi bolje razumeli, in tiste, ki jih je strah. Strah, menim, vedno pride kot nasprotje znanja. Zelo bi pomagalo, če bi vsak Slovenec begunce spoznal. Ne bi se smeli bati, saj so precej oddaljeni od dogajanja. Majhni, lepi slovenski vrtovi ne bodo poteptani. Moram reči, da najprej begunski centri niso bili dobro organizirani, zdaj pa lahko potrdim, da je Slovenija opravila nalogo odlično.

Kako ste se kot pisateljica vključili v slovensko kulturo?

Zelo mi je žal, da ne morem brati slovensko, saj sem navdušena nad statusom, ki ga uživa kultura v Sloveniji. V tem pogledu se mi zdi Slovenija zelo napredna. Verjetno je to posledica dejstva, da ste majhna država in vam je pomembno zaščititi slovensko identiteto. Ljubljana je majhno glavno mesto, a se vedno nekaj dogaja. Pravice kulturnih delavcev so ene najboljših daleč naokrog. Italija se v tem ne more primerjati.

V čem je vaše življenje v Ljubljani drugačno od življenja v Milanu?

Ljudje v Milanu se ne prenehajo premikati. To je stalen, vztrajen tek za življenjem. Kot Italijanka iz Milana tu vedno iščem nove stvari, obenem pa se lahko sprostim z obiski Bohinja in drugih krajev. Tu sem našla uravnoteženost. Prej sem kar naprej tekala sem in tja, zdaj pa si lahko vzamem čas zase.

Se vam zdi, da vaša otroka stvari dojemata drugače, kot ste jih vi, ko ste bili majhni?

Ne smemo poenostavljati, temveč moram celostno razumeti situacijo. Včasih dobim vtis, da govorita mnemonično in da sta vpeta v strukturo. Ne vidim moči, ki bi pretrgala to strukturo. Italijanska kultura je lahko zelo kaotična, a je obenem dojemljiva za drugačno razmišljanje. Včasih je bolje razumeti kot pa vedeti. Lahko je vedeti, vendar nikoli ne moreš biti gotov, ali veš pravo stvar. Pomembno je videti stvari z drugih zornih kotov.

Prijavi sovražni govor