Tiskane izdaje
Ljubljana - Daljnogled okrog vratu, pa gremo lahko opazovat ptice. Najbolje zjutraj ali proti večeru. V park, ampak ne nujno. Če se pridruži ornitolog iz prirodoslovnega muzeja Dare Fekonja, toliko bolje. Najprej bo svetoval tišino, da se jih dobro sliši.
Če bi bilo malo bolj pozorni, v mestu najbrž ne bi opazili samo golobov, vrabcev in sivih vran?
Ptice res preslabo poznamo. Sploh, ker živimo z njimi.
Se gredo skrivalnice?
Zaznati jih je lažje po petju kot pa videti, ker se skrivajo med listjem. Tega se ne naučiš kar tako. Potrebuješ malo posluha in kar nekaj kilometrov po naravi. Meni uspeva recimo eno uho naravnati na stvarnost, drugo pa na naravo. Z enim bi poslušal vas, z drugim ptice. Če vidimo »sinico« lahko določimo tudi, katera vrsta je, saj jih v Sloveniji živi kar sedem sinic.
Zlagoma bi tako slišali vsaj 225 različnih glasov?
Toliko gnezdilk je pri nas in še približno 150 preletnic, pa tudi kakšna zelo osamljena predstavnica vrste. Malega laboda so denimo videli enkrat pred letom 1950 in enkrat po tem letu. No, to zimo je na Ptujskem jezeru spet možno videti malega laboda. Včasih imajo težave z orientacijo in pritavajo sem.
Se usede na trajekt?
Ptice so zelo mobilna zato lahko preletijo velike razdalje. Polarna čigra ima najdaljšo znano selitev, saj se seli iz pola na pol. Kmečka lastovka se seli iz severa Evrope v južno Afriko ....
Obstaja tudi ptica, ki se več let ne spusti na tla.
Jadra nad vodno gladino, uporablja veter in termiko, nato prileti na kopno, kjer gnezdi. Narava jo je pripravila na ta trik in ji dodelila dolge jadralne peruti.
Koliko vrst ptic se podi po mestu?
Odkar obiskujemo Tivoli, smo opazili ali slišali 61 vrst. Sevada spisek še ni končan. Izšla bo tudi brošura Ptice mesta Ljubljane in okolice, v kateri bodo predstavljene vse vrste, ki smo jih zabeležili med popisom.
Morajo biti posebej drzni, da zaidejo v mesto?
Navadili so se nanj - še posebej tiste, ki nam včasih delajo sive lase, vrane, golobi, domači vrabci. Takšnega vrabca ne boste našli na kmetiji, čeprav bi mislili, da mu je tam bistveno lepše.
Prav urban ptič je postal?
Ja. Zbirajo se tam, kjer so ljudje in naši odpadki, gnezdi pa v hišah. Medtem ko si poljski vrabec želi biti ob kokoših, kjer lažje prebrodi zimo, gnezdi pa v sadovnjaku.
So mestni bolj leni? Nenazadnje se jim ni treba posebej borit za hrano.
Niso, se jim pa res ni treba toliko truditi zanjo. Ko ima ptica mladiče, potrebuje višek hrane in nima časa premišljevati, kje jo bo dobila. Golob se hrani takrat, ko je prilika. Ko vržemo pest kuruze, se najprej spusti eden, nato drug, nazadnje prileti vsa jata. Nahrani se in se vrne nazaj čepet na streho ali hranit mladiče.
Jih Ljubljana še kako posebej določa? Bi se prepoznali denimo z dunajskimi ali pariškimi?
Golobi morda ja, druge vrste pa ne. V nekem večjem dunajskem vodnjaku jih je veliko, tam pristajajo tudi liske, zelenonoge tukalice in rečni galebi, naš Tivolski bajer je bolj prazen. A se tudi tukaj dogajajo spremembe. Sinička ti ne prileti na roko kar tako kakor v Tivoliju.
Ker so hrabre, ali meščani tako skrbni?
Učile so se iz generacije v generacijo. Očitno jih je nekoč zaupljivosti navadil vztrajen Ljubljančan in se jim prikupil. Potrebujejo izkušnjo, nato jih je težko odvaditi. So pa ugotovile, da so najbolj nevarni majhni ljudje - otroci, ker jih poskušajo ujeti. Da bi se izognili lovljenju, gredo raje do odraslih. Zadnjič me je presenetilo, ko so vrane prijazno spremljale gospo, ki jih je hranila. Komaj so čakale nanjo. Te velike ptice zagotovo niso tako grobe kot v Hitchcockovem filmu. Sem pa imel slabo izkušnjo s plavčkom, majhno sinico. Ko sem gledal v gnezdilnico, se mi je zapodil v glavo. Majhen ptič, a z močnim nagonom, ko brani mladiče.
Kakšna simbioza bi bila še možna?
Zadostovalo bi, če bi nekaj časa živeli z njimi. Tako lahko odletijo vse stereotipne predstave. Kikinda je znana po vsem svetu, ker v njej predanjujejo sove male uharice. Vse je posrano, a so na to ponosni. Sove so le sove, vrane nam že niso prikupne. So pa zanimive. Vsako jutro jih lahko opazujem ob muzeju. Tam imajo skupno prenočišče in se počutijo dovolj varne pred ljudmi in plenilci. Sicer pa imajo vrane svoje prenočišče tudi ob parlamentu.
Kaže, da imajo ptice napeto življenje.
Seveda, tudi zato, ker so hrana drugim. Kakor miši morajo imeti veliko mladičev, da proizvajajo »hrano« za druge, recimo sokole selce, kune in ostale plenilce. Ti so višje na hierarhični lestvici, zato imajo manj mladičev, ali je njihova gostota manjša.
Se že počutijo varne.
Seveda, drugače ne bi tam spale. Prenočujejo tudi v Zalogu, veselo krakajo in vreščijo. Zanje je življenje borba za obstanek. Premišljujejo le, kako bodo preživele zimo in priskrbele hrano mladičem. Včasih se tudi igrajo, ko imajo čas ali višek hrane.
Poskušajo očarati tudi vas, opazovalce na sprehodu?
Ptice nas lahko imajo kar naštudirane. Vrana si je izbrala kolega iz muzeja, ugotovila je, da je prijazen možak in ga redno pričaka. V zameno za en oreh.
Potem odkorakata skupaj v službo?
Dobita se, izmenjata si pozornost, nato gresta vsak v svojo smer. Vrana z orehom. Fascinantne so. Hitro so ugotovile, kako ga razbiti. Ne potrebuje močnega kljun kot detel. Z višine ga mečejo na tla. Razbije ga torej z možgani. V tem smislu ljudje ne potrebujemo kril, da bi leteli. Uporabili smo možgane in si zamislili zmaje ali letala. Tudi medvedi, ki čakajo na losose, so bistri. Ugotovili so, da jim ob veliki koncentraciji lososov zadostujejo že ikre. Ker so najbolj hranljiv del ribe, jih samo iztisne iz ribe in poliže. Na svoj račun nato pridejo druge živali, ki se mastijo z ostanki.
Se sicer ptice rade ustavijo v naših krajih?
Prostora je dovolj recimo na Barju, Cerkniškem jezeru, Solinah. Za nekatere ptice so to pomembna postajališča na selitvi. Če bi se vse ptice ene vrste ustavile na enem mestu, bi zmanjkalo prostora in hrane za vso populacijo. Zato se časovno in prostorsko razporedijo na njim njboljše lokacije. In te lokacije so za njihovo selitev pomembne in jih moramo ohraniti.
Imate koledarček in oprezate za njimi?
Ja, tudi. Koledarček je osnovni del opreme za opazovanje ptic, kajti vsako opazovanje mora biti zabeleženo z vrsto ptice, datumom in krajem. Lovimo jih z mrežo in jih označimo z obročkom. Seveda vemo, kje jih lahko prestrežemo in nato spustimo naprej.
Da bi jih zadržali kot kulinarično specialiteto, pri nas ni v navadi?
Ne, drugače pa je v Franciji ali Italiji. Nekoč sem v neki italjanski restavraciji prebral na jedilnem listu - prepelica polnjena z lastovičjimi srčki. Tisoče lastovic morajo uloviti. Črni trg vedno deluje.
So kakšne tako zadovoljne, da kar ostanejo? In potem vplivajo na razmerja med ostalimi vrstami.
Vsak vnos tujerodne vrste vpliva na naravo. Včasih nezaznavno, včasih drastično. Pri pticah v Sloveniji je ta vpliv nazaznaven, drugače pa je z močvirskio sklednico, ki jo izpodriva akvarijska želva rdečevratka. Nevarno je izpustiti ali naseljevati tujerodne živali v naravo. Poglejte, kaj se je zgodilo z ribami v naših rekah. Ali, kakšne so posledice v Avstraliji, ko so uvozili ameriško žabo, da bi se znebili škodljivca. Na Mljetu pa so imeli težave s kačami, pripeljali so mungote, nalogo so opravili, a še zdaj delajo škodo na piščancih.
Mimogrede, na svetu je približno deset tisoč vrst ptic in veliko vznesenih opazovalcev, le redki so jih videli nad sedem tisoč ...
... vse bolj pomembno postaja tudi, koliko si jih videl v enem letu. Opazovanje ptic je postal šport. Če imaš denar in čas, lahko v njem tako rekoč tekmuješ.
Ste tudi vi takšen športnik?
Ne. Najraje grem in počakam, da se kaj zgodi. Ne mudi se mi nikamor. Veliko vrst, ki so stalne v Sloveniji, še nisem videl. Kdor čaka, dočaka.
Si vzamete čas za to, da jim prisluškujete?
Ptičjo govorico si lahko včasih razložimo brez težav. Ko samec poje, pravzaprav govori samicam: pridi k meni, jaz sem najboljši. Ostalim samcem pa sporoča, kje je njegov teren in naj mu ne hodijo blizu. Prepoznamo tudi zvoke, ko se ptice razburjajo ali s svarilnimi klici opozarjajo ostale pred zračno ali talno nevarnostjo. Njihovi klici potujejo po gozdu, kakor dimni signali pred Turki.
