Za sindikate kdaj premalo sindikalni, za mlade preveč

Ljubljana – »Po eni strani gre za mlade, ki so angažirani, po drugi strani pa tudi za malo manj mlade,« ime sindikata študentov, dijakov in mladih brezposelnih pojasni Sanja Leban Trojar, zdaj njegova strokovna sodelavka, prej predsednica. »Vsak od nas bo na neki točki začel razmišljati o pokojnini, zato se to tiče vseh, in to je namen sindikata Mladi plus, da poskuša na probleme gledati širše in ljudi povezovati.«

Čeprav so aktivni na številnih področjih, ki presegajo lokalno raven, je delovanje sindikata Mladi plus, ki je del Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), vezano predvsem na glavno mesto, priznava Sanja Leban Trojar. Kot pravi, si trenutno ne morejo privoščiti, da bi bili dejavni tudi drugje, se pa redno udeležujejo aktivnosti, ki so organizirane zunaj Ljubljane. »Pred časom smo objavili poziv za aktiviste, da začnemo ustanavljati lokalne odbore po Sloveniji, toda javili so se le mladi iz Ljubljane in okolice,« pravi sodelavka sindikata Mladi plus, ena od njegovih ustanoviteljev ter do lani njegova predsednica. Na tem mestu jo je zamenjala Zala Turšič. Sicer pa so v izvršnem odboru poleg Turšičeve še štirje člani, eden je tudi član odbora in biroja za mlade pri Evropski konfederaciji sindikatov.

Izkušnje z brezposelnostjo

Ko je vlada sredi leta 2010 pripravila predlog zakona o malem delu, so se po besedah Sanje Leban Trojar začeli sestajati »mladi in malce starejši iz različnih vetrov«. Ker bi malo delo, kot ga je predlagala vlada, še povečalo zaposlovanje v negotovih ali prekarnih oblikah dela, so se povezali ter glasno nastopili proti. Aprila 2011 so državljani zakon o malem delu zavrnili na referendumu. »Takrat se je vse skupaj šele začelo,« nadaljuje Leban Trojarjeva. »Prepričani smo bili, da je treba nekaj narediti na področju sindikalnega organiziranja, zato smo vztrajali. Dejstvo je, da se sindikati starajo in izgubljajo člane ter hkrati, da mladi niso sindikalno organizirani, prekarnega dela pa je vse več,« o oceni razmer, kot so jih videli leta 2011, govori sindikalistka. Tako so se tistega leta povezali v sindikat Mladi plus.

Trenutno imajo okoli dva tisoč članov, članarina pa znaša 12 evrov na leto. Zakaj so se odločili vključiti brezposelne? »Ker brezposelnost naj ne bi bila neko trajno razmerje, in zato, ker smo imeli vsi, ki smo ustanavljali sindikat Mladi plus, izkušnjo z brezposelnostjo,« odgovarja Leban Trojarjeva. Sindikat Mladi plus po njenih besedah tudi ni bil ustanovljen zato, da bi se pogajal in sklepal kolektivne pogodbe. »Med mlade želimo predvsem vrniti premislek o pomenu sindikalnega organiziranja in boju za delavske pravice, hkrati je treba začeti govoriti o dostojnem delu,« meni sindikalistka, ki ima sicer odprt espe. »Smo unikum v evropskem prostoru, saj noben sindikat ne pozna tako organiziranih mladih, ampak jih vključujejo v odbore za mlade,« pojasnjuje Leban Trojarjeva. »Smo pa kdaj premalo sindikalni za sindikate in preveč sindikalni za mlade, ker so sindikati za veliko mladih neke strukture preteklosti.« Priznava, da je nekoč tudi sama razmišljala podobno. »Sindikate sem povezovala z ozimnico, ki jo je mama prinesla domov. In to ni vsebina, zaradi katere bi bili sindikati zanimivi za mlade. Zato je treba iskati drugačne načine delovanja in pokazati, da so sindikati tudi za mlade lahko struktura prihodnosti.«

Kar ni v ospredju

Da je vključevanje brezposelnih z vidika sindikata, ki skuša organizirati prekarne delavce, »povsem logično«, ocenjuje profesor s fakultete za drubene vede Miroslav Stanojević, ki med drugim raziskuje industrijske odnose. Prekarni delavci so namreč praviloma občasno zaposleni in torej tudi občasno brezposelni. Po njegovem je vloga sindikata Mladi plus zato »vsekakor pozitivna«, saj se osredotoča na zaščito delavcev, ki so izpostavljeni največji negotovosti na trgu delovne sile. Velike sindikalne organizacije, ki se osredotočajo na zaščito interesov zaposlenih za nedoločen čas, se sicer, kot pravi Stanojević, problemom prekarnega dela ne morejo izogniti, saj prekarizacija posredno in neposredno vpliva na zniževanje standardov na trgu dela. Toda po njegovem obstajajo tudi sindikati, ki se temu poskušajo izogniti. Pri tem Stanojević vidi dva razloga: »Zaradi nestabilnega zaposlovanja je prekarne delavce, ki so praviloma osredotočeni na oblikovanje močno individualiziranih strategij preživetja, težko organizirati in drugič, pri vprašanju odnosa do prekarnih delavcev imajo sindikalna vodstva resne probleme z lastnim članstvom, ki prekarne delavce pogosto dojema kot nelojalno konkurenco.«

Barbara Samaluk, slovenska raziskovalka z Univerze v Greenwichu, ki med drugim raziskuje prekarno delo, je prepričana, da je delo Mladih plus tako v Sloveniji kot na evropski ravni ključnega pomena, saj razširjajo polje delovanja tako z vključevanjem širših družbenih skupin kot z obravnavo problematike aktivnih politik zaposlovanja. »Za razliko od običajnih odborov za mlade, ki so del obstoječih sindikatov po Evropi, Mladi plus delujejo kot samostojni sindikat znotraj ZSSS, kar jim daje večjo neodvisnost, da lahko učinkovito naslavljajo probleme in dosegajo skupine, ki sicer niso v ospredju pri obstoječih tradicionalnih sindikatih.« Po njenem tudi ime sindikata pove, da se ne osredotočajo zgolj na mlade z vidika starosti, ampak tudi z vidika posameznikovega prekarnega položaja. In mladih plus, ki se vrtijo v tem začaranem krogu brez izhoda in so zato prikrajšani za načrtovanje lastne prihodnosti ter odvisni od svojih socialnih mrež, je po oceni Samalukove vedno več. Tako se povečuje tudi pritisk na delavce v navidezno varnih zaposlitvah, s čimer po njenem »dolgoročno izgubljamo vsi«. In čeprav imajo v sindikatu Mladi plus »zaradi pomanjkanja sredstev in lastnega prekarnega položaja« tudi sami težave pri profesionalizaciji svoje dejavnosti in zagotavljanju dolgotrajnega obstoja, pa imajo po drugi strani, kot meni raziskovalka, ob podpori obstoječih sindikatov »velik potencial, da postanejo pomembna sila boja proti prekarnemu delu in življenju«.

Sindikalistka Sanja Leban Trojar je prepričana, da način, kako so organizirani tradicionalni sindikati, »kdaj povzroča težave«, toda po njenem ne zato, ker ne bi hoteli aktivirati prekarnih delavcev, ampak ker to zahteva spremembo načina organiziranja, kar pa traja. Pri tem spomni, da je v statutu nekaterih sindikatov še vedno zapisano, da so člani lahko le redno zaposleni. »To je nekaj, kar bo treba nujno spremeniti, in vključiti vse delovno aktivne,« meni Leban Trojarjeva. »Če ne moreš spremeniti sistema, je najprej dobro, da ga spoznaš, in potem poskušaš skozi majhen vrtiček delati velike spremembe. Upam, da prav to počnemo.«