Začasen izhod iz stanovanjske stiske postaja trajna rešitev

V glavnem mestu je na voljo 325 enot za začasno nastanitev socialno ogroženih. Samska oseba nanjo čaka do štiri leta.

Objavljeno
22. december 2016 19.51
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Ljubljana – Mestni stanovanjski sklad je nazadnje poleti prosila za zamenjavo bivalne enote. Pojasnila jim je, da je sedanja premajhna, da so obratovalni stroški previsoki in da jo v njej zaradi plesni duši. Toda tudi z novo prošnjo ji ni uspelo.

»Imam tri lovilce vlage, ki jih praznim na dva dni,« pokaže Maja na majhne naprave, polne vode, postavljene ob oknu, nad posteljo in pri vhodnih vratih. Izvidi, ki jih je letos prejela od zdravnika, so pokazali, da ima astmo. »Pred vselitvijo v bivalno enoto teh težav nisem imela. Saj poleti je bolje, toda pozimi se mi zdravstveno stanje poslabša, in to tudi zaradi plesni v stanovanju,« pravi. »Postelje niti ne upam odmakniti, strah me je, kaj vse bom še videla na steni.« In to, pove, se dogaja, čeprav je bila fasada večstanovanjske hiše, prvotno samskega doma za delavce iz bližnje tovarne, nedavno prenovljena.

Skupaj z dvanajstletnim sinom živi v bivalni enoti dobro leto in pol, pred tem sta se zatekla v materinski dom. Zdaj si delita sobo. Pa tudi posteljo, mizo in omaro. Sanitarije so zunaj enote, v skupni uporabi s preostalimi stanovalci. »To je prostor kvečjemu za enega samskega, pa še ta ne bi zdržal,« govori Maja o 23 kvadratnih metrih, kolikor meri bivalna enota, ki jo je dobila v najem od mestnega stanovanjskega sklada. Ta v Ljubljani trenutno zagotavlja skupno 325 bivalnih enot, ki so namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih.

Pogoji za upravičenost do najema so poleg slovenskega državljanstva in stalnega prebivališča v ljubljanski občini še dohodki, ki so za 50 odstotkov nižji od tistih, določenih za prosilce za pridobitev neprofitnega stanovanja.

»Vsak misli, da si gospa, če imaš espe,« pove Maja in pokaže na papirju, koliko je kot samostojna podjetnica zaslužila prejšnji mesec. Za dvanajsturno delo v trafiki je dobila 865 evrov bruto. Od tega plača prispevke za socialno varnost in računovodjo, kar jo stane okoli 400 evrov, 12 evrov da za subvencionirano najemnino za bivalno enoto, ki bi sicer stala 65 evrov, še 150 evrov pa nanesejo obratovalni stroški. »Stroški v bivalni enoti so ogromni, in to za dvajset kvadratov! Samo za elektriko dam petdeset evrov, pa vidite, da nimam nekih naprav, razen dveh električnih radiatorjev, od katerih je vklopljen samo eden.« Priznava, da bi bilo brez projekta Botrstvo in zveze prijateljev mladine veliko težje. Tudi na šoli, ki jo obiskuje sin, jim je uspelo urediti brezplačno malico in kosilo.

Štiri gole stene in izpolnjeni standardi

Da veliko bivalnih enot ni primernih za bivanje, opažajo v društvu Kralji ulice, kjer zagotavljajo nastanitveno podporo, skupaj z mestnim skladom pa od leta 2014 izvajajo protideložacijsko dejavnost. Ko so leta 2012 pridobili sredstva v okviru švicarskega prispevka in začeli izvajati preventivno nastanitveno podporo, so jih obiskali švicarski kolegi in si ogledali nekaj bivalnih enot v Ljubljani. »Zgroženi so bili, kako majhne so. V Švici mora tudi v bivalni enoti vsak otrok imeti svojo sobo in starša svoj prostor. Tam je to minimum, pri nas pa se zdi, kot da sledimo načelu 'dobro je, za kogar je',« poudarja Hana Košan iz društva.

Toda pri mestnem stanovanjskem skladu pravijo, da »vse bivalne enote izpolnjujejo minimalne zahtevane standarde za bivanje«. Jim pa, kot pravijo, izkušnje najemnikov pridejo prav pri načrtovanju novih. Tako so v Polju vse novozgrajene enote opremili s kuhinjskim blokom, tehničnimi aparati in ležišči. Pokazalo se je namreč, da »ob vselitvi zaradi pomanjkanja sredstev najemniki nimajo denarja za opremo, tako da so bili nekateri še dolgo brez hladilnika, ležišča in podobno«.

V društvu Kralji ulice so pred časom začeli tudi opremljati bivalne enote. Pohištvo dobijo z donacijami, enote pa opremijo sami. »Namenjene so socialno najšibkejšim, a so brez opreme,« se čudi Košanova. »Ljudje, ki se vanje vselijo, nimajo denarja za opremo, tisti, ki so na cesti, nimajo pohištva.«

Tudi bivalna enota, v katero se je vselila Maja, ni bila opremljena. Ker si nakupa ni mogla privoščiti, je brezplačno rabljeno pohištvo poiskala na spletnih straneh. »Najprej sem bila vesela, da sem dobila bivalno enoto, saj s sinom drugega nisva imela. Toda tam so bile štiri gole stene, sredi sobe so na tleh stali majhen kuhinjski bojler in električna radiatorja, okna se niso dala odpreti, tudi pipe ni bilo.«

Temeljna človekova pravica

Da je stanovanje temeljna človekova pravica, da lahko nekdo dostojno živi, in če do njega ne more sam, mu mora pri tem pomagati država, opomni Maša Filipovič Hrast s centra za proučevanje družbene blaginje pri fakulteti za družbene vede. »Navadno gre za kompleksne probleme, toda brez stalne in dostojne nastanitve tudi drugih stvari v življenju ni mogoče reševati. Tega nihče ne zmore.«


Opozarja, da je Slovenija država z visokim deležem lastniških stanovanj, toda najbolj ranljive skupine prebivalstva si nakupa stanovanja ali tržnega najema ne morejo privoščiti, zato je neprofitni sektor zelo pomemben. Vendar država za reševanje stanovanjske problematike nameni le 0,04 odstotka proračuna, kar je veliko manj od povprečja v Evropski uniji, neprofitni sektor pa je prepuščen občinam. »To pomeni, da je neenako razporejen, odgovornost je različna, manjše občine zahtev ne morejo izpolniti, in tako na tem področju ves čas opažamo velik primanjkljaj,« poudarja raziskovalka.

Ravno zato so bivalne enote pomembne, pravi. »Čakalne vrste za neprofitna stanovanja so dolge, ker jih preprosto ni dovolj. To pomeni, da se ljudje lahko znajdejo v hudi življenjski situaciji. Bivalne enote naj bi zapolnile prav ta primanjkljaj, s tem da se dovoljujejo nižji standardi, kot so predpisani za neprofitna stanovanja, in da se tako omogoči hitrejše in urgentno reševanje stanovanjske stiske ljudi. V tem smislu so koristne, problem pa je, če postanejo trajna oblika nastanitve, torej če ni omogočen prehod v kaj drugega.«

Maja se je prijavila tudi na zadnji javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, objavljen septembra. »Ne verjamem, da bom dobila stanovanje. In tudi če bi ga, bodo vseljiva šele v letu 2017, 2018 ali 2019.« V okviru občinskega razpisa je na voljo približno 250 stanovanj, na stanovanjski sklad pa je prispelo 3132 vlog.

Ko so na fakulteti za družbene vede pod vodstvom Srne Mandič pred časom opravili raziskavo med prosilci za neprofitna stanovanja v Ljubljani, se je pokazalo, da imajo ljudje tudi v njih težave s plačevanjem najemnine in obratovalnih stroškov. Po podatkih ljubljanskega sklada tretjina najemnikov zamuja s plačilom. »Kdaj se pokaže, da je ljudem lažje živeti v bivalni enoti samo zato, ker je to cenejše,« pravi Filipovič Hrastova. »Toda tu nastane začarani krog, ker bivalne enote postanejo trajnejša oblika nastanitve in tako se znižujejo bivalni standardi za vse.«

Nujno, a dolgo čakanje


Čeprav so bivalne enote namenjene predvsem hitremu reševanju najbolj perečih bivalnih stisk, Košanova iz društva Kralji ulice opozarja, da ni tako. Čakalne vrste so namreč predolge. Po podatkih stanovanjskega sklada na bivalno enoto trenutno čaka 295 ljudi, med katerimi je 212 samskih. In prav samski nanje čakajo do štiri leta. »Primarni cilj bivalnih enot torej ni izpolnjen,« meni Košanova.

Da je bila uzakonitev bivalnih enot leta 2003 kot stanovanjskih enot za začasno reševanje stanovanjskega vprašanja najbolj ogroženega prebivalstva »nujna in koristna«, pravijo pri mestnem skladu. Toda hkrati poudarjajo, da bi bilo za stanovanjsko problematiko na splošno nujno treba zagotoviti trajne finančne vire predvsem za povečevanje števila javnih najemnih stanovanj. Le tako, ugotavljajo, si prosilci »po pravilu trajno rešijo stanovanjsko vprašanje«.

Na ministrstvu za okolje in prostor, ki je skrbnik stanovanjskega zakona, se, kot pravijo, zavedajo, da so potrebe po bivalnih enotah večje od razpoložljivih virov, kot tudi, da veliko bivalnih enot v praksi postane trajna rešitev stanovanjskega problema. Toda pri tem s prstom pokažejo na občine, ki so »pristojne za zagotavljanje bivalnih enot«, čeprav jih po drugi strani pri tem omejuje zakon o javnih skladih.

V Skupnosti občin Slovenije menijo, da je bila uvedba bivalnih enot »ena redkih potez države«, s katero so predhodno zajezili povečanje morebitnega brezdomstva in socialne stiske družin ter posameznikov, toda potem je država po njihovem zaspala in povsem zanemarila stanovanjsko politiko: »Primanjkuje neprofitnih stanovanj, novih se ne gradi, za stanovanja, ki so na trgu, zaradi visokih cen primanjkuje javnih sredstev za odkup, javni stanovanjski skladi pa se trenutno rešujejo iz rdečih številk na računih«.

Da je ključna usmeritev stanovanjske politike v prihodnjih letih zagotavljanje večjega števila javnih najemnih stanovanj, kar bo »pomenilo tudi manjši pritisk oziroma sprostitev bivalnih enot«, sicer pravijo na ministrstvu. To so tudi zapisali v zadnjo resolucijo o stanovanjskem programu. Toda to ni zapisano prvič, in tudi od zadnjega zapisa je minilo leto dni. Državni zbor je namreč resolucijo potrdil konec leta 2015.