Tiskane izdaje
Ljubljana - Medtem ko so stanovanjske zadruge v številnih evropskih mestih utečen model stanovanjske oskrbe, je slovenska vlada šele pred kratkim oblikovala delovno skupino, ki naj bi zagnala pilotno stanovanjsko zadrugo.
Mesec dni po tistem, ko so stanovanjska zadruga Zadrugator, Mreža za prostor in fakulteta za arhitekturo organizirale mednarodno konferenco o alternativnih modelih stanovanjske oskrbe, so na ministrstvu za okolje in prostor oblikovali delovno skupino, v kateri so poleg uslužbencev ministrstva tudi predstavniki civilnodružbenih organizacij. Njena naloga je po besedah državnega sekretarja Tadeja Slapnika pripraviti pilotni projekt stanovanjske zadruge, dognanja pa uporabiti za izdelavo sistemskih rešitev pri uvedbi in podpori stanovanjskega zadružništva.
Da so stanovanjske zadruge v marsikateri evropski državi pomemben igralec pri zagotavljanju najemnih stanovanj, priznava Slapnik, pri čemer opozori na skandinavske države, kjer zadruge zagotavljajo več kot polovico najemnih stanovanj. Strinja se, da je sistemska podpora, predvsem v obliki nepovratnih sredstev in ugodnih kreditov, nujna. »Načrt je, da bi prihodnje leto izvedli prvi praktični pilot, torej s povratnimi sredstvi obnovili nepremičnino, ki bi jo člani zadruge nato tudi začeli uporabljati, in hkrati postavili smernice za vse prihodnje zadružne pobude po Sloveniji,« napoveduje sekretar.
Kolektivno reševanje
Obstajajo tako lastniške kot najemne stanovanjske zadruge, za Slovenijo pa je zanimiv najemni model, v katerem so člani hkrati lastniki zadruge in prebivalci stavbe, ki je v lasti zadruge. Kot pojasnjujejo avtorji publikacije Aternativni modeli stanovanjske gradnje, ki je izšla pri fakulteti za arhitekturo, se posamezniki tako povežejo v zadrugo in ustvarijo podjetje v skupni lasti, ki omogoča, da stanovanjsko vprašanje rešijo kolektivno. S stroškovno najemnino se pokrivajo tekoči stroški, vzdrževanje in stroški gradnje oziroma kreditov. Ker nepremičnina ostane v skupni lasti, se veča premoženje celotne skupnosti, hkrati pa takšen model ohranja nizke najemnine. Združevanje na več področjih krepi tako posameznika kot skupnost.
Z namenom zgraditi alternativno obliko bivanja onkraj pasti lastništva in profitnega najema se je skupina mladih v Ljubljani pred dvema letoma povezala v stanovanjsko zadrugo, aprila letos so Zadrugator vpisali v poslovni register. Vseskozi tudi dejavno raziskujejo stanovanjsko vprašanje, pri čemer ugotavljajo, da je vse več ljudem pravica do bivanja v kakovostnem stanovanju kratena zaradi »vseprisotne profitne naravnanosti in umika države iz stanovanjske preskrbe«. Srna Mandič in Maša Filipovič Hrast v članku Alternative socialnemu stanovanju, objavljenem lani v publikaciji Urbani izzivi, ugotavljata, da se stanovanjska izključenost in ranljivost povečujeta. Razmere so se ob zadnji gospodarski in socialni krizi še zaostrile, toda stanovanjska politika ni usmerjena k povečevanju neprofitnega stanovanjskega sektorja, sredstva zanj so se še zmanjšala.
Rok Ramšak, član Zadrugatorja, trenutne razmere opiše tudi kot zahtevne in neprijazne do ljudi, ki iščejo in potrebujejo alternativne rešitve. Matevž Breška, prav tako član Zadrugatorja, pa opozarja na realnost mladih, ki pridejo v urbana središča. »Težko si privoščijo najem stanovanja, ker so cene visoke, v nakup nepremičnine pa sploh ne morejo.« Cilj Zadrugatorja tako po njunem ni zgolj rešiti lasten stanovanjski problem, ampak sistemsko urediti »dostojna in dostopna stanovanja za vse«.
Pred časom so se povezali s fakulteto za arhitekturo, tam so nato pod mentorstvom Anje Planišček nastale idejne zasnove za prenovo štirih lokacij v Ljubljani, ki so v občinski lasti in na katerih bi se lahko zadružno organizirali. »Izkušnje iz tujine kažejo, da to deluje, in vse, kar mora država storiti, je vzpostaviti mehanizme, prek katerih se zagotavljajo poceni zemljišča in ugodni krediti, svoj delež pa lahko s posebej prilagojenimi posojili prispevajo tudi banke. Vse drugo naredijo zadružniki,« pojasnjuje Ramšak.
Smer razvoja
Da je že imenovanje delovne skupine za izvedbo pilotne stanovanjske zadruge »resen korak države v smeri razvoja zagotavljanja tovrstnih najemnih stanovanj«, meni Blaž Habjan, koordinator delovne skupine za stanovanjsko politiko pri Mreži za prostor. Toda člani Zadrugatorja opozarjajo, da pilotni projekt ne sme biti končni rezultat delovne skupine. »Stanovanjski skladi imajo že zdaj možnost izvesti pilotne projekte, vendar to še ne pomeni, da obstajajo mehanizmi za naprej. Če zgradimo pilotni projekt, še ne pomeni, da smo našli sistemski okvir, ki bo omogočil uvedbo stanovanjskega zadružništva,« poudarja Ramšak.
Da se javni akterji na stanovanjskem področju sicer zavedajo, da je treba zadruge »spraviti v pogon« in tako začeti reševati stanovanjski problem, meni Breška, toda zgolj pilotni projekt ne bo dovolj. »Postaviti je treba sistemski okvir, ki bo omogočal vsem zadružnim pobudam po Sloveniji, da to tudi izpeljejo.«
Na ministrstvu, kjer so lani pripravili resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu, pojasnjujejo, da je cilj delovne skupine »priprava osnovnih izhodišč projekta pilotne stanovanjske zadruge, zlasti glede na to, da veljavna zakonodaja ne pozna pojma stanovanjska zadruga, ki deluje v javnem interesu in je kot taka lahko deležna določenih ugodnosti javnega sektorja«. Pri tem poudarjajo, da delovna skupina nima operativnih pooblastil: »Projekt pilotne zadruge bodo samostojno izvedli glavni deležniki, nacionalni stanovanjski sklad, stanovanjski sklad MOL in izbrana pilotna stanovanjska zadruga. Delovna skupina bo, če bo ocenila, da je to potrebno, le še spremljala potek izvedbe pilota, in sicer z namenom priprave pravne ureditve ustanavljanja in delovanja stanovanjskih zadrug na podlagi izkušenj s potekom pilotnega projekta.«
Sašo Rink iz stanovanjskega sklada MOL pri tem poudarja: »Da bomo lahko govorili o razvoju in obstoju stanovanjskih zadrug, bo treba opredeliti obliko in obseg ugodnosti, ki naj bi jih bile te deležne od države in lokalnih skupnosti, trenutna zakonodaja je namreč premalo razdelana oziroma preohlapna. Opredeliti bo verjetno treba tudi vire spodbud za zadruge iz javnih sredstev oziroma predpisati, kaj sta dolžna zagotoviti država in nacionalni stanovanjski sklad in kaj lokalna skupnost«.
Sistem pred sesutjem
Da mora država vlagati v stanovanjsko preskrbo, saj je to njena zaveza kot tudi zaveza stanovanjskih skladov, spomni Rok Ramšak. »Razmere na trgu nepremičnin, posebej stanovanj, so že zdaj težavne. Stanovanjski skladi so podhranjeni in nimajo mehanizmov za nadaljnji razvoj. Po nekaterih izračunih se bo v desetletju ali dveh sistem bolj ali manj sesul,« opozarja.
Priložnost je po njegovem prav zadružništvo, ki naj postane pomemben del stanovanjske politike, ko se prek partnerstva med državo, občinami in civilno družbo zagotavljajo kakovostna in cenovno dostopna stanovanja. »Kdaj nam kdo reče, da smo preveč radikalni ali utopisti, ker bi si delili pralni stroj. Tudi če omeniš, da bi si delil avto, se to marsikomu zdi čudno,« priznava zadružnik. »Toda kako pa se nam ne zdi čudno, da še vedno razmišljamo o lastnem stanovanju, čeprav nihče ne ve, kako priti do njega? In to ne samo zato, ker so predraga, ampak tudi zaradi vedno večje prekarnosti zaposlitev, sploh med mladimi.«
