»Zakaj ste prišli, da moramo mi zdaj oditi?«

Rodil se je v vojni, 
in če bi ostal 
v Afganistanu, bi v vojni verjetno tudi umrl, pravi Safiula Ebadi, nastanjen na Kotnikovi.

pet, 18.03.2016, 12:00

Ljubljana – V dodatno izpostavo azilnega doma v glavnem mestu, samski dom na Kotnikovi so konec prejšnjega meseca nastanili prve prosilce za azil. Med njimi je tudi Safiula Ebadi. V 45 dneh mu je iz Afganistana uspelo pribežati v Slovenijo.

Številni okrog njega pripovedujejo o izgubi brata, katerega od staršev ali sorodnika. »To so zgodbe, s katerimi zdaj živim,« o bivanju na Kotnikovi v Ljubljani pravi 28-letni Safiula Ebadi. »Včeraj je nekdo v domu razlagal, da so njegovi otroci v Nemčiji, on pa tu. Avstrijska policija mu ni dovolila, da bi šel za njimi. Zakaj ne?« za hip obmolkne, medtem ko sedi v prostorih socialnega centra Rog. »Makedonija je zaprla mejo za Afganistance, toda tega ne razumem,« nadaljuje. »V Evropi ste dobro obveščeni, torej veste, kaj se dogaja v Afganistanu. In če je tam vse v redu in je to varna država, kot ji zdaj nekateri pravijo, zakaj bi jo potem vsi mi zapustili?«

Kabul, Gazni

Še s tremi sestrami in bratom je Safiula Ebadi živel v Kabulu, kjer je tudi končal srednjo šolo. Na Gandijevi univerzi v Indiji je nato diplomiral iz računalništva in programiranja ter kot razvijalec računalniških programov pridobil certifikata podjetij Microsoft in Sisco. V Kabul se je vrnil leta 2009, osem let po začetku ameriške vojaške invazije na Afganistan, ki je nosila ime operacija Trajna svoboda, v njej pa je sodelovala tudi Slovenija.

Najprej je delal kot prostovoljec za britansko nevladno organizacijo Afghanaid, ki v deželi pod Hindukušem deluje od leta 1983 – skoraj toliko časa, kot traja vojna – in zagotavlja pravno in humanitarno pomoč ranljivim skupinam, predvsem otrokom in ženskam. Leta 2010 pa so mu ponudili zaposlitev pri družbi Network Innovations. »Čeprav smo delali za afganistansko vojsko, nas je financiral Nato. Oni so nam tudi nakazovali plačo,« pripoveduje. »Služba je bila kar v redu, imel sem možnost obiskati večino od 34 provinc v državi.«

Dve leti zatem pa so ga v provinci Gazni na vzhodu države zajeli talibi. »Ustavili so me v avtu brez dokumentov, ko sem se vračal v Kabul. Očitali so mi, da delam za Američane.« Za devetnajst dni so ga zaprli. Spominja se le čiste teme. Vse, kar je takrat dobil za pod zob, so bili čebula, kozarec vode in rezina kruha. Tudi pogovarjal se z njim ni nihče. Neki dan pa so ga zvezanega in s prekritimi očmi odpeljali. Ko so mu sneli ruto, je okrog sebe zagledal ljudi, oblečene v črno. Spominja se napisa s sporočilom iz korana, nekdo pa je v roki držal nož. »Prepričan sem bil, da me bodo ubili,« pravi. Prosil jih je, ali lahko pokliče starše, da se od njih poslovi. Nihče mu ni odgovoril, na koncu pa so mu vendarle dejali, da lahko gre, da je svoboden. »Nisi delal za Američane in tudi v prihodnje se jim ne boš pridružil,« je bilo zadnje, kar so mu rekli.

Pozneje je izvedel, da so starši plačali za njegovo izpustitev, afganistanskih oblasti pa o tem niso obvestili. Prepričan je, da je bilo tako bolje. Njegovi bližnji, ki so vedeli za ugrabitev, so se čudili, kako da je ostal živ.

Takoj po vrnitvi v Kabul je dal odpoved. Ker pa je potreboval denar, se je zaposlil pri zasebnem telekomunikacijskem podjetju. Postavljali so spletna omrežja in izvajali tudi računalniške delavnice za osebje afganistanske vojske. »Največ naročil smo dobivali od Američanov, vendar ne gre drugače, kajti Amerika je največji financer v Afganistanu,« pojasnjuje. Ni minilo prav dolgo, ko so se začele grožnje s smrtjo, če ne bo prenehal delati za Američane. Čeprav jih je prijavil oblastem, se ni zgodilo nič, medtem pa se je njegova osebna svoboda ožila. Ko so nazadnje razdejali pisarno, v kateri je delal, se je odločil oditi. To mu je svetoval tudi oče. »Predlagal je sicer, naj se preselim v drugo mesto, toda rekel sem mu, da me bodo našli, kjerkoli že bom. Da ne govorim o tem, da se drugje kot v Kabulu sploh ne da živeti, ker je še bolj nevarno.«

Zavrnitve

Okoli štiri tisoč dolarjev je plačal za pot v Evropo. Čez Iran v Turčijo in od tam s čolnom v Grčijo je potoval 45 dni. Pridružil se je številnim z Bližnjega vzhoda in severa Afrike, ki na stari celini iščejo zavetje. Iz Hrvaške v Slovenijo je prišel pred dobrim mesecem.

Kmalu po Ebadijevi nastanitvi v azilnem domu na Viču, kjer je bil dva dni, potem so ga premestili v samski dom na Kotnikovi, je Makedonija sporočila, da zapira mejo za afganistanske begunce. Nato so iz Nemčije prišle novice o zavračanju ljudi. S posebnim letalom so konec februarja v Afganistan vrnili 125 prosilcev za azil. Oblast v Berlinu jih je označila za »prostovoljne vrnitve«, nemški notranji minister Thomas de Maizière pa je razlagal, da bodo pomembno prispevale k obnovi Afganistana. V Mednarodni organizaciji za migracije (IOM) pa so kot enega glavnih razlogov za vrnitev Afganistancev navedli majhne možnosti za združitev s svojci.

Vojna, revščina, brezpravje

Za Ebadijem se je na pot odpravil tudi njegov oče. Zdaj je obtičal v Turčiji, ampak je vsaj živ, pravi Ebadi. »S še šestdesetimi drugimi so se s čolnom napotili proti Evropi, a se je zgodila nesreča. Oče je bil eden od petih preživelih.« V Sredozemskem morju je samo januarja umrlo 368 beguncev, štirikrat več kot v enakem obdobju lani. Po podatkih IOM je bilo med njimi šestdeset otrok.

»Vse bolj se mi zdi, da se tudi tu oblasti obnašajo kot talibi,« je kritičen Ebadi, ki je eden od 265, ki so sodeč po podatkih slovenskega notranjega ministrstva v zadnjega pol leta vložili prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Največ je državljanov Afganistana. Po podatkih nevladne organizacije Human Rights Watch jih sicer največ med njimi zbeži v Pakistan in Iran, a so tam »soočeni z negotovo politično situacijo«, Iran pa je doslej izgnal na tisoče Afganistancev brez dokumentov. Tisti, ki so se tako ali drugače prisiljeni vrniti v Afganistan, pridejo »v državo, ki jo še naprej pestijo vojna, revščina in brezpravje«, v poročilu Stroški vojne ugotavljajo na Watsonovem inštitutu za mednarodne študije na Brownovi univerzi.

»Rodil sem se v vojni, in če bi ostal v Afganistanu, bi v vojni verjetno tudi umrl,« se kislo nasmehne Ebadi, ki zdaj v Ljubljani čaka na drugi intervju, ki je del azilnega postopka. »Ko je Amerika napadla Afganistan, je bilo rečeno, da bodo uničili teroriste in zagotovili varnost. Toda zakaj potem ljudje od tam bežijo? Zakaj ste prišli, da moramo mi zdaj oditi?«