»Žal mi je, da sem tako aktualna, ker raje ne bi bila«

Vprašalnik Ljubljanapolisa: S Samiro Kentrić o politični ilustraciji, informiranosti brez premisleka in begunstvu.

Objavljeno
18. januar 2016 16.37
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Vse, kar delamo in mislimo, je politično, poudarja oblikovalka vizualnih komunikacij in filozofinja, in takšne so tudi njene ilustracije. To je med drugim povezano z njenim odraščanjem v času balkanskih vojn.

»Začela sem jih spremljati, ker mi ni bilo nič jasno. In nekako od takrat se mi ves čas zdi, da ne bom ničesar razumela, če ne bom razumela družbe,« razmišlja Samira Kentrić, avtorica lani izdane grafične zgodbe Balkanalije. Sicer pa je ilustrirala časopisne naslovnice za Sobotno prilogo Dela in pozneje Dnevnikov Objektiv.

Ljubljana je letos uradno postala zelena prestolnica Evrope. Kako bi to ilustrirali?

Rekla bi, da je manj prometa, zato bi verjetno kaj na to temo. Sicer pa je takole na hitro težko reči. Včasih kakšna ideja pride kar tako, drugič lahko traja ure in ure. Dejansko je videti tako, da sediš pri miru in čakaš, da se ti utrne kaj primernega. In ne moreš začeti delati, dokler nimaš ideje. Izvedbeni del me potem niti ne skrbi.

Je lažje ustvarjati časopisno ilustracijo, kadar je tema določena vnaprej?

Ne, ni razlike. Včasih mi je neka tema povsem tuja, vendar imam zaradi tega toliko distance, da se hitreje spomnim, kako bi jo ilustrirala. Ni pa nujno, da se pri vnaprej določeni vsebini ideja hitreje pojavi. Pri časopisni ilustraciji so po mojem prednost zelo kratki roki, in ko oddaš, na to takoj pozabiš. Ne žre te, kako bi lahko naredil bolje.

O sebi ste zapisali, da upodabljate družbeno resničnost svojega časa. Toda kako si o njej oblikovati mnenje? Čeprav živimo v informacijski dobi, se zdi, da je to kdaj težko.

V glavnem si vedno ustvarim mnenje, ker ga moram predstaviti v ilustraciji. Čas, v katerem živimo, sicer tega ne spodbuja. Je neka ideja hitre informiranosti, in to brez premisleka. Se mi pa zdi pomembno, da ne glede na to, koliko informacij je na voljo, imamo izobrazbo ali neko strukturo, kam te informacije umestiti, kajti danes jih je treba umeščati zelo hitro. Dostopnost informacij je namreč lahko povsem nekoristna, če ne veš, kaj z njimi.

Pravite, da za časopisno ilustracijo ni prostora. Zakaj?

Vedno se je gojila otroška ilustracija, ki je zelo kakovostna, medtem ko so od medijev politično ilustracijo gojili le pri Mladini in še prej v Pavlihi. Ta kultura se preprosto ni razvila, podobno je pri stripu, ker je bila vedno razumljena kot neka subverzivnost, kot vsebine, ki niso primerne za mainstreamovske medije. Povezano pa je tudi z razmahom fotografije, ki je veliko hitrejša in se hitreje dostavi, zato se je za ilustracijo ta prostor bolj ali manj povsod zaprl.

Kakšna ilustracija pa sicer povzroči burne odzive? Kako komentirate odziv na karikature v francoskem satiričnem tedniku Charlie Hebdo?

Odziv je bil takšen zaradi tragičnega dogodka, sicer pa mislim, da ta časopis v francoskem medijskem svetu velja za bolj obskurnega. Vsekakor je dovoljeno izreči in narisati vse, in če se ti kaj zdi žaljivo ali neprimerno, tega preprosto ne gledaš. Ker pa sem nekdo, ki počne nekaj podobnega, ki torej politično komentira skozi vizualni medij, vedno pazim, da targetiram tiste, ki so močnejši in imajo vpliv. Ni ideja, da se lotiš tistih, ki so na tak ali drugačen način že tako zapostavljeni. Podoba sicer vedno dopušča ogromno interpretacij, je pa tudi ni mogoče izvzeti iz trenutka, v katerem je nastala ali bila objavljena. Zato moraš kot avtor vedno upoštevati, kje se boš pojavil, in se prilagoditi. S tem mislim predvsem na to, kaj rečeš, in ne, kaj narišeš. Ugotovila sem, da če sam interpretiraš svoje delo, bo tako tudi objavljeno in razumljeno. Če pa pustiš, da si ga vsak razlaga po svoje, lahko pride ven tudi kaj, kar ti ni všeč.

Torej vse, kar upodobite, še komentirate?

Ja. Dokler tudi ne spregovoriš, si nekdo, ki zgolj dekorira. Če nisi hkrati avtor teksta, si vedno v drugem planu. Zato sem zdaj pripravljena tudi kaj napisati. Preprosto sem ugotovila, da to ni enakovredno razporejeno, naša kultura je še vedno predvsem besedna. Kar se med drugim vidi po tem, kdo med umetniki velja za intelektualca, ki lahko komentira dogajanje v družbi. To so v glavnem pisatelji in režiserji.

So zato Balkanalije tudi besedilo?

Tu je drugače, ker sem svojo zgodbo želela povedati tudi skozi besedilo. Dolgo sem nameravala predstaviti vidik bosanske vojne, kot smo ga doživljali v Sloveniji, pa se mi trenutek nikoli ni zdel pravi. Mislila sem, da se to, kar sem sama doživljala, preprosto ne more primerjati z doživljanjem tistih, ki so bili tam. Kar nekaj časa sem potrebovala, preden sem ugotovila, da je pomemben prav vsak vidik, vsaka zgodba, in da je zato tudi moja lahko zapisana.

V knjigi prevprašujete tranzicijo, vojno, krivice in migracije. Izšla je lani, pravzaprav v pomembnem času.

Kar grozljivo je, kako zadeve ostajajo aktualne. Ravno zadnjič sem razmišljala, da sem leta 2006 ali 2007 narisala bodečo žico z rumenimi zvezdami Evropske unije. Grozljivo je, da kakršenkoli črni scenarij si zamisliš, grejo stvari nekako prav v tisto smer. Žal mi je, da sem tako aktualna, ker raje ne bi bila. Ampak na žalost je tako in še nekaj časa bo. Hkrati se mi zdi, da če si želiš pravično in brezrazredno družbo, tako ali tako nisi nikoli tam. Torej se je treba boriti, ker se obenem vseskozi dogaja tudi nasprotno, zato si v tem smislu ves čas aktualen.

Žica je zdaj na marsikateri meji v EU.

Čeprav smo se še pred krizo zavedali, da imamo prosti pretok blaga, ne pa tudi ljudi, sama vsaj takrat nisem naredila preskoka in pomislila, da če to velja za ene, bo prej ali slej tudi za druge. Včasih se ti zdi neki boj abstrakten, ker se boriš za pravice ljudi na drugem koncu sveta, toda premalo se zavedamo, da vse to prej ali slej pride do nas, in to zelo hitro. Vendar nisem pesimistka. Včasih kakšna manjša stvar sproži tudi kaj velikega. Rekla bi, da je v človeški naravi vseeno neki občutek za pravičnost, in potem je zgolj vprašanje, koliko se je neka skupnost pripravljena ali zmožna povezati. In čeprav imamo vsi svoje želje, kaj bi radi počeli, bi bilo dobro tudi, da bi se vsak zavedal svoje družbene odgovornosti.

Kaj trenutno pripravljate?

Pripravljam grafično pripoved o begunstvu, naslov bo verjetno Pismo Adni. To je deklica, ki odrašča nekje na Bližnjem vzhodu in ostane sama. Najde pismo, v katerem ji skrbnica, ki so jo ubili zaradi subverzivne dejavnosti, razloži, zakaj je tako. Skozi Adnino zgodbo tako na preprost in hkrati neposreden način izvemo, za kaj gre, zakaj so ti ljudje na poti.

Znova aktualni, torej?

To je neizogibno. Preprosto ne morem misliti na nič drugega in hkrati me to ves čas obkroža. Mislim, da trenutno tudi ni nič pomembnejšega.