Tiskane izdaje
Ljubljana – Gotovo v hipu naštejete nekaj deset prepričljivih razlogov, zakaj se nečesa, česarkoli pravzaprav, ne da storiti, tudi če bi si res želeli. Recimo v parku pred blokom predvajati filme. Študentka sociologije Zala Velkavrh bo takoj poskusila v kali zatreti vsaj en izgovor: zagonetne birokratske postopke. Ostane le še dilema, kaj bi sploh gledali.
Si lahko zamislite, kakšne bi bile ljubljanske soseske, če bi stanovalci uresničili vsaj del idej, ki se jim rodijo med pomenkom s prijatelji?
Ključna sprememba bi bila, da bi se pri razmišljanju o spremembah sploh usmerili na sosesko, torej na svoje neposredno bivalno okolje.
Samodejno gravitiramo v središče mesta?
Večina najprej pomisli na Prešernov trg. Saj je razumljivo. Prehodnost ljudi je tam največja, zato si zelo verjetno opažen.
Idej mrgoli, ampak marsikdaj izpuhtijo, preden bi se podale na pot do uresničitve. Je več zunanjih preprek ali nas zavira neodločnost?
Opazujem pobude in spremljam njihove uspehe in pogosto gre za preplet obojega. Sprememba te mora resno zanimati, moraš si jo želeti. Še bolj pa se mi zdi pomemben sociološki dejavnik: da imaš ob pravem času ob sebi prave ljudi, ekipo, ki bo zagnala prostor. Pomislite samo na dinamiko Kuda France Prešeren. Ali se postavi na noge ali pade, je odvisno tudi od ljudi.
Kako pri tem upoštevati ali pa zaobiti »soseda«?
Nekakšen konflikt bo v mestih vedno obstajal. Prej se sprijaznimo, bolje bo. Niti ne bi želela živeti v mestu, kjer bi bili vsi navdušeni nad istimi stvarmi. Prav je, da se ne strinjamo z vsem in vsemi. Marsikdaj opozorilo, kritiko vzameš preveč osebno in si zaradi tega prizadet. Nenazadnje dobiš tudi dober odziv, kar izniči slabo. In greš naprej.
Kdaj pobuda nazadnje zasije? Katere so glavne substance te kemične reakcije?
Najprej moraš poskusiti, in tudi takrat do zadnjega trenutka ne veš, ali bo odprtje ali akcijo spremljalo pet ljudi ali pol Ljubljane. S Prostorožem smo bile med pripravami na garažno razprodajo izrazito previdne. Bale smo se, da ne bo nikogar, a se bolj ne bi mogle ušteti. Nisem arhitekta ali oblikovalka, ampak mislim, da je tudi vizualna komponenta tista, ki pritegne tvoj pogled. Ljudje so v prostoru in tam počnejo nekaj, kar je zanj neobičajno. In si rečeš, hm, nekaj zanimivega se dogaja, grem pogledat. Potem se zgodi interakcija. Vseeno je, ali barvaš, obrezuješ drevje, sadiš bršljan … nikdar ne bo ostalo neopaženo in vedno bo nekdo začel pogovor.
Medtem pa se prepričujemo, da smo močno individualizirani posamezniki, da se namenoma osamljamo med štirimi stenami ...
Pobude v javnem prostoru so odziv na natanko ta stereotip. Obstaja domneva, da smo individualizirani, da se ne družimo, da so otroci samo za računalnikom, zato vsi navijajo, da bi se vrnili v javni prostor. Ampak sama ne verjamem, da so ljudje iz njega sploh izginili. Vprašanje je, ali so ga vzeli za svojega. Vzljubili smo središče Ljubljane, zdaj je čas, da usmerimo pogled še v soseske.
A ko na tehtnico postaviš preživljanje večerov ob televiziji in izpolnjevanje obrazcev, se že od daleč jasno vidi, na katero stran bi se prevesila.
Aktivno državljanstvo je dvorezen meč. Super je, če je civilna družba dejavna in deluje za svoje okolje in zase, vendar se mi zdi nepravično zahtevati od posameznika, naj se vanjo vključi. Skrbeti moraš za otroke, službo, gospodinjstvo, zdaj bodi pa še aktiven državljan? Pomembno se mi zdi vztrajati pri pravici, da imaš svobodno izbiro: da se odločiš in pridružiš ali pa ne.
Pišete vodič, ki ga objavljamo tudi na Delovi spletni strani. Kaj vas je pognalo z udobnega kavča, da ste se vrgli v proučevanje birokratskih zank?
Nikdar se nisem sama spodbujala, vedno sem se vključila zaradi interakcije z drugimi. Dobili smo možnost, da bi pripravili vodič po birokraciji, sodelavci so bili prijetni, in tako se je začelo.
Vseeno pa velja poudariti, da ste se lotili birokratskega ustroja, ne recimo postavljanja klopi v parku.
Če se mi ne bi bilo treba tolikokrat spopadati z birokracijo, najbrž ne bi niti razmišljala, kako se lotiti vodiča. V parku Tabor smo vsako leto koordinirali malo manj kot dvesto dogodkov in aktivnosti. Zdaj že vemo, kako program prijaviti policiji, da naj ne bi smeli kuhati hrane oziroma da je po predpisih ne bi smeli niti prinesti s seboj in ponuditi ljudem. In tako padeš v birokratska pravila. Vmes velikokrat tečeš domov, dopolnjuješ obrazce, vnovič tiskaš in zatrjuješ, da na garažni razprodaji ne bo nihče požarno ogrožen. Takrat ugotoviš, kako stvari tečejo.
Lahko zdaj, ko ste jo spoznali od blizu, ovržete ali potrdite predstavo, da je birokracija prezapletena?
Oboje. Marsikaj je lažje urediti, kot si misliš. Po drugi strani pa vedno naletiš na zanke, kjer se proces ustavi.
Če bi rada obudila doživetje kina na prostem, kakršen je bil v Riu ... Bi bil pretrd oreh?
Odvisno, kakšen kino bi imela v mislih. Lažje bi dobila dovoljenja, če bi se odločila za brezplačne kinopredstave in omogočila sodelovanje z režiserji ter tako gradila na skupnosti. Vprašanje pa je, kako bi s to dejavnostjo reševala svoj socialni položaj. Lahko bi se odločila za komercialni kino, ampak v tem primeru se mi zdi prav, da se komercialna dejavnost v javnem prostoru omejuje.
Je argument »gradimo skupnost« ključ, ki vedno odpira vrata?
Skupnost niso samo številke. Pri razpisih bi morala obstajati tudi kvalitativna merila za vrednotenje projektov. Je pa to, da gradiš skupnost, še vedno dober argument. Ideja skupnosti je zamrla, a imamo zgodovinski spomin, da je obstajala.
Lahko navedete še kakšen dober zgled?
Malo morje jih je. Veliko jih je zbranih v publikaciji Prostori sodelovanja, ki je objavljena tudi na spletu in jo dopolnjujemo. Vsako pobudo lahko vpišete na zemljevid in pregledate, katere pobude že obstajajo na področju lokalnih ekonomij, sodela, skupnostnih prenov.
Kako dolgožive so?
Odvisno od pobude in ljudi. prostoRož je bil recimo najprej pobuda, nato društvo. Od tega, da bi zgolj olepševali javni prostor, smo naredili korak naprej. Estetski vidik je še pomemben, ampak prostorske spremembe se lahko zgodijo le ob delu z ljudmi. Ni nam v interesu le nekaj pobarvati in oditi, vedno se zavzamemo za delo s prebivalci.
Ne moreva pa spregledati gverilskih posegov v prostor.
Odlični so. Želim si tudi, da vodič ne bi blokiral takšnih pobud. Še vedno se da veliko narediti, tudi če ničesar ne upoštevaš. Toda moraš imeti moralni kompas, katerega vodilo je, da ne škoduješ drugemu. Super je, da ljudi skrbi za prostor, in zanimivo, da se bojijo, da bi si javni prostor apropriirali. Ljudi, ki zato ponoči barvajo igrala ali sosesko urejajo kako drugače, je veliko, veliko več, kot si mislite. Ob tem se spomnim na nekega politika, ki je ponoči iz korit odstranjeval smeti in sadil cvetje. Bilo ga je sram, da bi ga kdo videl.
Iz muje se še čevelj ne obuje, pravijo. Vi apelirate na naš angažma, da si ustvarimo tudi bolj udobno prihodnost. Vendar nas ne ženete s palico; kateri argument pa je videti dovolj prepričljiv, da nas premakne?
Niti ni treba apelirati, da se posameznik aktivira. Zadostuje, da mu daš sredstva, ki to omogočajo. Ko nekdo začuti potrebo, naj ima na voljo vsa sredstva, da to stori.
Z več aktivističnega navdiha je Stephane Hessel tudi pri nas pozival s knjižico Uprite se! V poskusu razumevanja birokratskega aparata vidite tudi neposreden družbeno-političen klic?
Ja. Vodič razumem kot milo kritiko obstoječe ureditve. Ampak eno ne gre brez drugega. Lahko proizvajamo male rešitve, ki rešujejo zadeve na nivoju vsakdana, in ne morem poudariti, kako se mi zdi to pomembno, a pride tudi čas za vstaje.
In kakšna bi morala biti odgovornost mestnih upraviteljev, na tem mestu Ljubljane, da prebivalci imeli občutek, da štejejo? Ali je tudi za mestno upravo birokracija prevelik zalogaj?
Tudi je. Včasih se sama ujame v svoja pravila in uredbe, včasih tudi v državna. Ampak ključno je, da imaš manevrski prostor: kot meščan do občine, kot občina do državnih struktur.
Se je dobro pogosteje spomniti, da je skrb za javni prostor tudi povsem naša odgovornost, saj nenazadnje pripada nam?
Ne zdi se mi realno niti smiselno, da bi ga vsak od nas urejal. Pomembno pa je, da imamo odnos do prostora, oziroma do narave, do bivalnega okolja.
Ga prepoznate, ali ga iščete z lupo?
Predvsem mislim, da ni nikogar, ki bi hotel zavestno uničiti gozd ali bi si želel izumrtja živalski vrst kar tako. Vprašanje pa je, kaj boš v resnici storil? In tako kdaj niti ne pomisliš, kaj povzročiš, ko odvržeš pločevinko skozi avtomobilsko okno.
