Tiskane izdaje
Ljubljana – »Kar se je davnega 10. septembra 1993 začelo v izpraznjeni vojašnici kot reševanje prostorske stiske za množico kulturnih in civilnodružbenih dejavnosti, se je sčasoma razvilo v edinstven prostorski in socialni eksperiment, katerega pomen je že davno prerasel mestne ali državne okvire.«
Tako Metelkovo, kjer se bo prihodnji teden v sklopu praznovanja 20. obletnice zvrstila vrsta dogodkov, vidi Mestna občina Ljubljana. Mi pa smo o tem, kako (če sploh) definirati »metelkovca«, in o tem, ali bi bila zasedba javnega prostora danes sploh mogoča, debatirali z Jadranko Plut, Miho Zadnikarjem in Vasjo Lebaričem, tisti, ki tam dejansko delujejo.
Kdo ali kaj je metelkovec?
Debata se je zapletla že kar takoj na začetku ob vprašanju kam na Metelkovi kdo od njih spada in kakšne so njihove vloge. Lebarič, ki tam deluje že približno sedem let, pove, da so vloge v resnici vse enake, »vsi smo metelkovci«. Ob prikimavanju ostalih dveh sogovornikov razloži, da pri definiciji metelkovca nikakor ne gre za vprašanje identitete, saj da se z videzom lahko ukvarjajo kar hipsterji sami. »Ni pomembno, kaj nosiš in kako si videti, gre predvsem za dejavnost, ki jo opravljaš, načini dela ter produkcije in ne za vprašanje same estetike.«
Zadnikar, ki je bil med tistimi, ki so 10. septembra ponoči zasedli ta javni prostor, in katerega delovna baza je že lep čas klub Gromka, ga dopolni, da je v sklopu metelkovske subkulture in same tamkajšnje produkcije, treba ohraniti izrazite posebnosti, »sicer bi nam lahko v času gentrifikacije, obsesije z urbano kulturo, kreativnimi industrijami in umetniškimi centri kdo navrgel, da je naš produkcijski način pravzaprav enak večinskemu, torej si ne zasluži posebne obravnave«.
Poudari, da Metelkova ni samo tisto, kar je najbolj na očeh javnosti, se pravi nočno življenje in glasba, »mimo tega obstaja še tisoč in ena dejavnost, ki pa ni tako senzacionalna.
Tukaj ga Plutova prekine in popravi, da so ostale dejavnosti vidne že ob običajnem sprehodu skozi metelkovsko mesto, da pač zgolj »niso tako medijsko izpostavljene«.
»Vsaka stavba ima neko umetniško vrednost, poleg tega imamo tudi veliko urbanih likovnih projektov, v sklopu katerih Metelkova vabi svoje domače umetnike, ki so si tu ustvarili pogoje delovanja, da sooblikuje njen urbani prostor,« razloži. Po njenem je tako posebnost likovne produkcije na Metelkovi ravno urbanistična avtonomija, v sklopu katere ima vsak umetnik, ki tam ustvarja, možnost, da na Metelkovi »postavi svoj kip, ne da bi za to potreboval kakršnakoli predhodna dovoljenja od kogarkoli ali bi se moral ukvarjati z morebitnimi birokratskimi preprekami, na katere bi naletel kje drugje«.
»Zaznati je, da nam grozi splošen trend uniformnosti,« nadalje razmišlja Zadnikar, »in Metelkova bo seveda vložila vse svoje sile, da podobo ohrani po svoje in ubrani avtonomijo.« Meni še, da je po dvajsetih letih prišlo do zgodovinskega paradoksa, saj »z 20-letnico delovanja ugotavljamo, da že dvajset let branimo javni prostor in ščitimo družbeno lastnino, čemur se je svet okrog nas tačas odpovedoval, a mu je zdaj krepko žal«.
In to so izhodišča, ki so jih Metelkova in njeni ljudje gojili že ob sami zasedbi stare vojašnice, »in jih gojijo še danes,« pove Plutova ter pojasni, da vsak zunanji poseg v ta javni prostor poskušajo zaščititi z ustvarjalnostjo, kreativnostjo in umetniškimi intervencijami.
»Metelkova ni ena, več jih je«
»Gre za produkcijski način, ki ga imamo na Metelkovi v relaciji s produkcijskim načinom zunaj nje,« Lebarič še enkrat poskuša stvari pojasniti kaj oziroma kdo je metelkovec. Po njegovem torej sama definicija v prvi vrsti izhaja predvsem iz produkcijskega načina, ki tam nastaja: »Zunanji poseg ne pride nujno v obliki človeka, avtomobila ali bagra, prihaja z drugačnimi produkcijskimi načini, ki so seveda v skladu z vladajočo idelogijo, ter imajo svoje relacije jasno zastavljene.
Vskoči Plutova, ki poudari, da že s samo besedo metelkovec v resnici zapiraš prostor, »mi pa že 20 let težimo k temu, da bi bil prostor odprt. Seveda ima neke notranje zakonitosti in smernice, a zapiranje z definicijami ni potrebno«.
»Metelkova ni ena, več jih je, kar strateško sploh ni nujno slabo, če bomo le pazljivi in krepili ekipno igro« pa pojasnjuje Zadnikar. »Del Metelkove je navsezadnje hostel Celica, ki ima izrazito profiterski pristop, iz katerega se gre kaj naučiti.«
Lebarič Zadnikarjevo misel nadaljuje s poskusom razlage razlike med Metelkovo in ostalimi klubskimi ter prireditvenimi prostori v mestu: »Ljudje pridejo sem tudi, če ni dogodka. Drugod delajo dogodke po principu razdelitve nalog, na Metelkovi pa vsi delamo vse, nekdo je lahko od snažilke do tehnika in šankista.«
Heterogenost Metelkove torej opredeljujejo individuumi, ki tam delujejo vsak s svojim ustvarjanjem. A vseeno ne delujejo en mimo drugega, saj se na forumih dobivajo vsak prvi ponedeljek v mesecu, pogovori in mnenja pa si izmenjujejo tudi na skupni »mailing listi«.
Pravo obdobje za zasedbo
In če se ozremo nazaj na 10. september 1993.? .? »Ujeli smo zelo pravi čas,« meni Zadnikar. »Bilo je par dni po festivalu Forbidden Fruits of Civil Society, ki je sceni iz Ljubljane in Utrechta tesno in za več let povezal v KUDu France Prešeren, dobro smo bili našpičeni, ravno prav romantično, a tudi taktično zorganizirani. Metelkovo smo zasedle generacije, ki nam je bilo v otroštvu, mladosti povsem normalno, da smo si v kleti bloka ali v soseski uredili javen kulturno-športno-zabaven prostor in se v njem socializirali,« pojasni.
Poudari še, da so imeli in imajo precej sreče, saj bi bile stavbe, če bi živeli v kakem drugem, večjem mestu na tujem, v dveh, treh letih po zasedbi zrušene: »Tako pa na srečo živimo v svetu amaterske (pred)politike, ki je bila po zasedbi ob sapo in ni zmogla storiti nič odločnega oziroma usodnega.«
