Že petnajst let brez novega oblačila

Se spomnite smetomata v City parku? Avtomata, iz katerega ste decembra 2008 v zameno za prostovoljni kovanec dobili lično okrašen darilni paket s smetmi, ki nastanejo, preden izdelke postavijo na trgovinske police?

To je bilo maslo Maje Modrijan, ene od deklet iz društva Smetumet, ki se ukvarja s predelavo odpadkov v dolgo obstojne izdelke, s katerimi ozaveščajo o škodljivih vplivih potrošnje na okolje. Trenutno zbirajo avtomobilske varnostne pasove, konferenčne trakove, reklamne panoje, puzzle in zavese. Iz smeti nastajajo torbe, nahrbtniki, svinčniki, obeski s semeni, nakupovalne vrečke, posebni prijatelji ...

Kdo so vaši posebni prijatelji?

To so plišaste igrače, ki jih otroci dobivajo v velikem številu in zato pogosto še lepo ohranjene končajo v smeteh. Odvečne igrače smo zbirali, jih oprali in nato v partnerskem invalidskem podjetju Želva predelovali v igračke s posebnimi potrebami – recimo medvedka na invalidskem vozičku, krokodila s črnimi očali, belo palico in psom vodnikom. Projekt se je končal, igrače pa prihajajo v prodajo.

Za vas so smeti glamurozne?

Seveda je to besedna igra, s katero v društvu Smetumet poudarjamo, da so izdelki narejeni iz smeti, a so kakovostni in dobro oblikovani z namenom daljšega trajanja. Ne gre le za to, da recikliramo, ampak da prek izdelkov, delavnic in projektov prenašamo sporočilo, ozaveščamo.

Verjetno je vaš cilj, da se čim več odpadkov ponovno uporabi in tako zmanjša vpliv na okolje.

Ciljev je več. Glede smetenja je glavni ta, da vsi skupaj zmanjšamo količino pridelanih odpadkov in šele nato razmišljamo, kaj narediti s smetmi, ki se jim nismo znali ali mogli izogniti. Cilji so tudi širši – kako soustvarjati bolj pravično, strpno in pozitivno družbo z lastno aktivnostjo in s podpiranjem dobrih praks, kot so lokalna pridelava in proizvodnja, etična in socialna podjetja, pravična trgovina, humanitarne, prostovoljske akcije ...

Sami si že petnajst let niste kupili nobenega novega oblačila. To ima bržkone kar velik vpliv?

Kmalu bo šestnajst let. Nikoli nisem računala, za koliko sem zmanjšala svoj vpliv na okolje. Bilo bi tudi težko, saj ne vem, kaj vse bi kupovala, če se ne bi za to zavestno odločila.

Finančno pa se najbrž splača?

Zagotovo. Če ne bi živela tako asketsko, potem nikoli ne bi zmogla tako intenzivno delovati v neprofitnem sektorju. Meni takšno družbeno in okoljsko angažirano delovanje pomeni veliko več kot redna plača.

Kako se brzdate pri potrošništvu?

Najprej se vprašam, ali to res potrebujem, si morda lahko izposodim, lahko kupim rabljeno ali popravim, kar že imam, in ali si lahko to sama naredim. Če res nič od tega ne gre, šele potem kupim novo stvar.

Pri tem pa se držite reka Voli z denarnico?

Res dobro premislim, kaj in od koga bom nekaj kupila, torej koga bom pri tem podprla in mu omogočila nadaljnje delo. Pri hrani ni težav, v Sloveniji je res veliko lokalne, kakovostne izbire, kozmetiko sem skrčila na nekaj nujnih naravnih artiklov. Zatakne pa se pri telefonu. Trenutno imam samsunga, ker je bila prva izdaja fairphona (nizozemski proizvajalec pravičnega telefona; op. a.) razprodana, ko bo ta ugasnil, bom skoraj gotovo kupila tistega. Pravičnega računalnika pa še ni.

Asketsko življenje ste začeli na področju mode. Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da ne glede na vse nikoli več ne vstopite v trgovino z oblačili?

To ni bila odločitev za vse življenje. Zgodilo se je spontano in še vedno traja. S prijatelji smo šli v Celovec, v H&M, ki ga takrat pri nas še ni bilo. Kupila sem nekaj kosov, a potem v Ljubljani na ulici ugotavljala, da kljub nakupu v tujini nosim enaka oblačila kot drugi. Uniformiranost. To me je kot oblikovalko oblačil spodbudilo, da se bolj angažiram sama. Drugo pa je, da sem se vse bolj zavedala vseh škodljivih posledic modne industrije. Ljudje imamo različne meje. Nekateri menijo, da že z nošenjem bombaža veliko naredijo, toda nov bombaž je odlična izbira le, kadar je organski in so oblačila narejena v okviru pravične trgovine.

Bombaž je največji porabnik vode.

Aralsko jezero se je izsušilo zaradi namakanja bombažnih polj. Delavci bombažna polja nezaščiteni škropijo z nevarnimi pesticidi, izkorišča se otroška delovna sila, oblačila prepotujejo dolgo pot od države proizvajalke do naših polic, da se ne mečkajo, jih prepojijo s kemikalijami … Pri kupovanju rabljenih oblačil se marsičemu izognemo. Kemikalije so večinoma sprane, prav tako je na tem svetu toliko ton odpadnega tekstila v odlični kvaliteti, da nimam potrebe po kupovanju novih oblačil.

Tudi spodnje perilo?

Spodnje hlače si zašijem sama. Ljudje so mi v teh letih podarili toliko blaga, da ga imam verjetno dovolj za vse življenje. Kakšen nedrček pa si vseeno kupim.

Pa nogavice najbrž tudi.

Niti ne. Pred leti sem za potrebe delavnic zaprosila podjetje, ki proizvaja nogavice, za odpadni material, pa so mi podarili ogromno nogavic z napako, ki so potrebovale le nekaj šivov. Včasih imam desno drugačno od leve, ampak to me le zabava. Intrigira me tudi izdelava lastne obutve. Moje hlačerinke, balerinke iz starih hlač, bom končno začela izdelovati še za druge.

Uporaba katerega izdelka množične potrošnje vas najbolj moti?

Uporaba tistih, ki ne zahtevajo preveč truda, da jih nadomestiš z bolj smiselnimi. Recimo plastični krožniki, kozarci in pribor na piknikih. V naši družini, ki je precej številčna, že leta kroži komplet plastične piknik opreme za trajno uporabo. Seveda se zavedam, da je to v primerjavi z industrijskimi odpadki pljunek v morje, toda če seštejemo vse piknike na tem svetu, je to lahko že zelo visok cunami.