Tiskane izdaje
Lani je izdal zbornik intervjujev Skozi oči prekariata: Brez konsenza, v katerem je združil poglede 56 ljudi, ki močno vplivajo na družbo, od predsednika republike in ministrov do ljubljanskega župana in varuhinje človekovih pravic. Poraja se vprašanje, kdaj bo dal besedo prekarcem, saj lačni običajno največ povedo o lakoti.
Kam se najraje usedete, ko bi radi v Ljubljani opazovali pojav prekarstva?
Težko rečem, kje bi najlažje spoznal prekarce, saj jih je v Sloveniji 320 tisoč in delujejo na različnih področjih. S prekarstvom je nedvomno povezana tudi revščina: na ljubljanskih ulicah opažam čedalje več brezdomcev.
Po drugi strani sredi tedna vidimo mlade, ki opoldne posedajo v lokalih. Marsikdo najprej pomisli, kako leni so.
To je anahronizem nekaterih starejših, ki imajo stereotipne predstave o življenju in delu in ne razumejo sprememb v svetu. Prepričan sem, da delo med šesto in drugo, kot je bilo v navadi pred tridesetimi leti v socializmu, ni več ustrezno. Kot alternativa nam je bilo ponujeno prekarstvo, kjer naj bi bili sami svoji gospodarji – to seveda ni res. Delo za nedoločen čas bi morali ohraniti, a ga hkrati tudi razvijati.
Kako?
V tej razpravi bi morali sodelovati sindikati, delodajalci in država. Razmisliti bi morali predvsem, kako iz ljudi »potegniti« ustvarjalnost. Kako jim dati več svobode in iz njih izvabiti dodano vrednost.
Kaj pa prekarci? To so pogosto vase usmerjeni ljudje, individualisti, ki se niso pripravljeni boriti za skupno dobro, kaj šele sindikalno povezovati …
Sindikati imajo probleme povsod po Evropi. Po drugi strani prekarci nimajo časa in možnosti, da bi se organizirali. Nimajo niti pravic za sindikalno povezovanje. Malo pa jim manjka tudi volje in iniciativnosti.
Črt Poglajen: »Delo za nedoločen čas bi morali ohraniti, a ga hkrati tudi razvijati.« Foto: Mavric Pivk/Delo
N'toko je pred časom dejal, da moramo najprej zahtevati redno zaposlitev, četudi zaradi tega privolijo v slabe delovne razmere, saj je to začetna točka, s katere lahko začnemo izboljševati situacijo.
Z N'tokom se popolnoma strinjam. Med atipične oblike zaposlitve štejemo tako prekarstvo kot svobodnjaštvo, vendar je drugega le odstotek. Svobodnjaštvo ni a priori problematično; težava je, da se prekarstvo prodaja pod preobleko svobodnjaštva. Marsikdo, ki dela prekarno, živi prekarno in je plačan prekarno, se dojema kot svobodnjaka in niti noče redne zaposlitve.
To je logično: raje se poistovetimo z nečim boljšim.
Eksplicitno bi rad opozoril na novinarske kolege. Razumem, da ima manualni delavec z nizko stopnjo izobrazbe raje 750 evrov plače in atipično obliko zaposlitve kot 600 evrov in zaposlitev za nedoločen čas. Ne razumem pa novinarjev, ki bi lahko izbrali redno obliko zaposlitve, pa je nočejo. Ko seštejejo vse skupaj, so gotovo na slabšem.
Kako se ta negotovost kaže na navadah ljudi?
To je eno najbolj katastrofalnih področij, ki ga socialni partnerji ne razumejo, vendar bi jih moralo zelo skrbeti. Zaradi prekarnosti se veča pritisk delodajalcev na sindikate, ki tudi izgubljajo člane. Prekarci so pogosto apatični in politično neaktivni, po drugi strani pa so tisti, ki se odločijo za politično delovanje, bolj dovzetni za radikalizacijo – to bi moralo skrbeti stranke. Za delodajalce je slabo, ker padata izobraženost in motivacija delavcev, prav tako pada njihova kupna moč, kar je slabo za trgovce.
Med pripravo zbornika ste se pogovarjali s številnimi nosilci moči. V čem se njihovo dojemanje prekarnosti najbolj razlikuje od predstav ljudi z dna?
Ne sprejemam obče delitve ljudi: nizko plačilo za nižji razred, visoko za višji. Sem bolj marksist in ljudi delim na tiste, ki živijo od dela, in tiste, ki živijo od kapitala. Prvi vidijo razlog za razvoj prekarnosti v tem, da je država kapitalu pustila proste roke. Drugi to vidijo kot naravno stanje. Po njihovem je človek človeku volk in živimo v obdobju vojne vseh proti vsem.
Morda razmišljate, da bi izdali še zbirko intervjujev z ljudmi, ki jih je prekarstvo najbolj prizadelo? V slogu Svetlane Aleksijevič, denimo.
Zagotovo. Pred časom se je prav zaradi tega name obrnila neka gospa. Dogovorila sva se, da zbere zgodbe 15 ljudi, iz česar bomo naredili prispevek. Imam problem s pomanjkanjem kadra. Portal Skozi oči prekariata ustvarjam sam, pomagajo mi ljudje, ki delajo drugje.
Prekarci?
Tudi, a ne vsi.
