SNS za več zakonitosti, toda z manj represije

Kandidat za župana Zmago Jelinčič Plemeniti: Prekinil bi politiko lepljivih rok, aneksov k pogodbam ...

Objavljeno
29. september 2014 18.21
Zmago Jelinčič 25.septebra 2014
Janez Petkovšek, Ljubljana
Janez Petkovšek, Ljubljana
Ljubljana – »S 100 milijoni evrov bi jaz naredil bistveno več kot Zoran Janković, ker bi bili javni razpisi popolnoma javni in pregledni, denar pa porabljen strogo namensko, brez kasnejših dodatnih del ter aneksov k osnovnim pogodbam.«

To je ena od programskih obljub ljubljanskega županskega kandidata Zmaga Jelinčiča, ki se po nekaj letih političnega mirovanja kot vodilni mož SNS znova aktivno vključuje v politiko. In tokrat prvič na občinski ravni.

Ker se Jelinčič in stranka v dosedanjem predvolilnem boju še nista predstavila s programom, nas je zanimalo, zakaj se je sam oziroma njegova stranka odločila udeležiti se lokalnih volitev.

Dejal je, da zato, ker vidi, kako »gre vse k hudiču« oziroma da tako državno kot mestno politiko vodijo nesposobneži. Trdi, da smo popolnoma balkanizirani, in to celo bolj kot v nekdanji Jugoslaviji. Boli ga, ko vidi, da se Balkan dviga na evropsko raven, mi pa padamo na balkansko. Kljub vsemu upa, da Ljubljančani Jankovića ne bodo znova izvolili za župana in da njegova lista ne bo imela ponovno absolutne večine v mestnem svetu.

Županskega oziroma programa stranke pa prvak SNS ni pisal zato, ker je prepričan, da volivcev ti ne zanimajo, da jih niti ne preberejo, ampak jih zanima le človekov obraz. Zanj je dokaz za to Stranka Mira Cerarja, ki je na državnozborskih volitvah zmagala brez pravega programa. Glede predstavitev programov posameznih županskih kandidatov in strank pa meni, da so te najboljše na soočenjih v živo. Tam namreč ni več »blefiranja« in programske »papirne nebuloze« ne zadoščajo.

Napoveduje drugi krog

V drugem krogu županskih volitev se po njegovem lahko zgodi, da zdajšnji župan ne bo izvoljen. SNS ga zanesljivo ne bo podprla, saj, kot pravi, ta kandidira proti njemu. Pri tem je zavrnil namige, da ne gre za resno kandidaturo (v javnosti je slišati, da naj bi se volitev udeležil le zato, da bi jemal glasove na desnici) ali da bi se lahko uklonil, ker je njegova žena zaposlena v mestni upravi. Zatrdil je, da je bila tam že pred Jankovićem in da službe ni dobila po taki poti kot nekaj sinov in hčerk znanih politikov ali sodnikov.

Glede na to, da je na seznam kandidatov za mestni svet namesto 45 možnih kandidatov SNS uvrstila le 11 imen (prvi na njej je Jelinčič), nobenega pa nima za svete četrtnih skupnosti, nas je zanimalo, kakšne rezultate pričakuje. Jelinčič pravi, da računa na tri mestne svetnike, saj da ima Ljubljana čudno strukturo volivcev. Med njimi je po njegovem mnenju preveč prišlekov, ki razmišljajo drugače kot staroselci. V četrtnih skupnostih pa nima svojih kandidatov, ker se mu zdi, da so ti svetniki odveč, dokler se ukvarjajo s košenjem trave, ne pa s krajevno pomembnejšimi projekti.

Kot Ljubljančan, ki živi v neposredni bližini gradbene jame nedokončane soseske Tobačna, je zgrožen nad umiranjem tega dela mesta. Tako bo ostalo, dokler ne bo razmišljanja o prihodnosti, temveč le, kaj bo komu ob strani padlo v žep. Kdor trdi, da se železniške proge v Ljubljani ne da poglobiti, naj gre v svet, ne pa da mu pogled seže zgolj do Horjula. Za projekte, pri katerih ni »lepljivih rok«, se po njegovem v tujih bankah še vedno najde denar (v naših ne, ker denar dobiš le, če si »pravi«). Prepričan je, da bi se v Tobačni splačalo zgraditi vsaj štiri nadstropja garaž in da bi se naložba v tisoč parkirnih prostorov pokrila sama.

Sicer pa je zagovornik ciljnih projektov, ne takih, ki jih nekdo naredi za veliko vsoto, nato pa obležijo v predalu. Manjše bi lahko pripravljali na fakultetah za arhitekturo, ljubljanski in mariborski, za večje, denimo za krožno plovno pot po Ljubljanici, bi bili mednarodni razpisi.

Zanj je eden pomembnejših in uresničljivih projektov poglobitev železniških tirov od Viča do Most, za katerega bi lahko dobili veliko evropskega denarja, a bi se morala vanj resneje vključiti tako država kot MOL. Manjšim lokalom bi vrnil ohišnice, pri čemer bi občina resda izgubila del prihodkov od njih, a bi se hkrati znebila vzdrževanja teh površin (čiščenje, pluženje snega). MOL ima namreč dovolj javnih odprtih površin, ki niso vezane na lokale. Tako bi omilil zdajšnje obiranje lastnikov lokalov. Prekinil bi tudi prakso, da so zdaj nekateri lahko odprti vso noč, drugi pa ne. To bi prepustil trgu.

Redarske represije je preveč

Količkov po mestu ne bi odstranjeval, saj se boji vnovičnega prometnega kaosa, bi pa mestnim redarjem odvzel pol pooblastil, kajti po njegovem odganjajo turiste in po nepotrebnem nadlegujejo Ljubljančane. Bi jim pa naložil, da začnejo preganjati taksiste, ki vozijo na črno, in organizirane berače.

V mestu pogreša tudi pravo kulturo. Ta je po njegovem zdaj preveč na ravni Danijele in uličnih muzikantov. Prostor bi morali dobiti umetniki, zlasti študentje vseh kulturnih zvrsti.

Zavzema se še za več javnih del za brezposelne. Ti bi morali opravljati razna vzdrževalna dela tako v Ljubljani kot po Sloveniji. Kdor bi jih zavrnil, bi mu podporo odvzel. Tako bi se izognili plačevanju tovrstnih del mestnim ali državnim podjetjem.

V mestni upravi pod Jelinčičevim vodstvom ne bi preverjali le, kaj kdo dela, temveč tudi, kaj je bilo narejenega oziroma zakaj ni bilo. Denimo, kje je končal denar, ki ga je dobil Zavod za šport Ljubljana. Nogomet, košarko in druge poklicne športe bi prepustil tržnemu principu, MOL pa bi sofinancirala le amaterski šport za mladino.