Tiskane izdaje
Markusa Reitererja smo ujeli v prometni gneči na avtocesti Brenner. Obžaloval je, da ni uporabil javnega prevoza, vendar so povezave s krajem, kamor je bil namenjen, slabe. To je vsakdanja realnost življenja v Alpah, najvišji, a hkrati tudi najgosteje poseljeni evropski regiji. Z avstrijskim pravnikom in diplomatom, ki je sredi šestletnega mandata na mestu generalnega sekretarja alpske konvencije – mednarodnega sporazuma osmih alpskih držav in Evropske unije, ki si prizadeva za trajnostni razvoj v Alpah –, smo se pogovarjali o težavah in priložnostih, ki se kažejo v naravno, gospodarsko, energetsko in kulturno izjemno pomembni evropski regiji.
Stalni sekretariat alpske konvencije devet let organizira strokovno ekskurzijo za novinarje po Alpah. Rdeča nit letošnje so bile podnebne spremembe, potovanje se je začelo v Grenoblu in končalo pod goro Zugspitze. Zakaj takšen izbor teme in poti?
Podnebne spremembe so pomembna tema iz več vzrokov, glavni so seveda dejanske razmere. Alpe so zelo občutljive na podnebne spremembe. Povprečna temperatura ozračja na svetovni ravni se je od začetka industrijske revolucije povečala za okoli stopinjo Celzija, v večjem delu alpske regije pa za skoraj dve stopinji. To je dober kazalnik ranljivosti Alp in pomena te teme.
Drugi vzrok za njen izbor je decembrska konferenca pogodbenic (COP21) konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah oziroma podnebna konferenca v Parizu. Ta je zelo pomembna, saj se pričakuje, da bo na njej sklenjen svetovni sporazum o podnebnih spremembah, ki bo nadomestil kjotski protokol. Razlog, da smo potovali od Grenobla do Zugspitze, pa je bil simboličen. Želeli smo povezati francosko predsedstvo podnebne konference z nemškim predsedovanjem alpski konvenciji. Veseli smo, da sta se nam na vrhu Zugspitzeja pridružili nemška in bavarska ministrica za okolje, Barbara Hendricks in Ulrike Scharf.
Generalni sekretariat alpske konvencije je leta 2006 sprejel deklaracijo o podnebnih spremembah. Med njenimi cilji navaja energetsko nevtralnost alpske regije do leta 2050. Kako si prizadevate za doseg tega cilja in kako se ta vključuje v kontekst morebitnega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah?
Energetske politike držav na območju alpske konvencije so zdaj v obdobju tranzicije. Govori se o odpovedovanju jedrski energiji, bolj zelenih in trajnostnih oblikah energije, zlasti po nesreči v Fukušimi. Takšna usmeritev povečuje pomembnost alpskih območij, saj bo treba najti poti za shranjevanje energije. Alpe vse bolj obravnavajo kot baterijo Evrope. Ta primerjava mi ni všeč, saj Alpe niso nikakršna baterija. So življenjski, delovni in kulturni prostor milijonov ljudi.
Pri alpski konvenciji smo zdaj zelo aktivni na področju energetskih politik. Ministri alpske konference so lani v Torinu določili vizijo obnovljivih Alp. Ideja je sodelovanje na področju proizvodnje, shranjevanja in transporta energije, ki bi bilo kompatibilno z zahtevami alpske regije. Pod taktirko nemškega predsedstva alpski konvenciji pa se ukvarjamo s še eno pomembno temo, konfliktom interesov pri proizvodnji, porabi in transportu energije. Kdor bo načrtoval gradnjo velike energetske infrastrukture, se bo samodejno znašel v konfliktu interesov z zakoni, ki ščitijo naravo, kmetijstvo in gospodarstvo.
Za to so še vedno prizadevanja. Zadovoljen sem bil z izkupičkom vrha G7 v Elmauju, s katerega je prišel poziv k dekarbonizaciji svetovnega gospodarstva. Če bi si alpska regija za to prizadevala, bi lahko prispevala tudi k celotnemu zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv.
Države znotraj območja alpske konvencije imajo povsem različne energetske politike. Francija še vedno stavi na jedrsko energijo, Nemčija se ji odpoveduje, Slovenija gradi termoelektrarne. Kako je mogoče uskladiti tako različne interese? Ima alpska konvencija kakšne instrumente za njihovo harmonizacijo?
Res je, kar pravite, države imajo zelo različne energijske vire in nekoliko tudi energetske politike. Vendar pa se vse že zavedajo, da bodo morale povečati energetsko učinkovitost in delež zelene energije ter zmanjšati porabo energije. Glede vprašanja o instrumentih: alpska konvencija ima protokol o energiji, ki govori o uporabi obnovljivih energetskih virov in zmanjšanju uporabe energije. Instrumenti so torej tu, ratificirala jih je večina alpskih držav, tudi Francija, Nemčija in Slovenija. Seveda pa ne morejo zapovedovati, da države ne smejo uporabljati jedrske energije.
Nemčija je letos prevzela predsedstvo alpski konvenciji in jo bo vodila do prihodnjega leta. Kot enega glavnih ciljev si je postavila ozelenitev gospodarstva v Alpah. Kakšni so njeni načrti, koliko denarja namerava investirati v to in kako bo dosegla čezmejno sodelovanje držav pri uresničevanju tega cilja?
Ko govorimo o zelenem gospodarstvu v alpski regiji, smo zdaj v fazi diagnosticiranja razmer. Nemško predsedstvo pripravlja šesto poročilo o stanju Alp, ki bo objavljeno konec prihodnjega leta in bo obravnavalo zeleno gospodarstvo na območju Alp. Radi bi ugotovili, koliko je alpska regija lahko laboratorij za dobre prakse zelenega gospodarstva. Posledice razvoja so v njej opazne hitreje kot v drugih predelih Evrope zaradi njene posebne ranljivosti, geomorfologije, možnosti naravnih tveganj.
Na podlagi rezultatov poročila bomo analizirali, kaj že deluje in kaj bi moralo biti bolje. Nato bomo načrtovali projekte. Pri teh pa se pojavlja vprašanje, kdo jih bo financiral. Alpska konvencija je politično telo, ne finančni instrument. Uporabiti bo treba druge finančne instrumente, na primer evropske sklade, kohezijske sklade in sredstva iz programa alpski prostor.
Kako bi k bolj zelenemu razvoju v Alpah lahko prispevala makroregionalna strategija za alpsko regijo? Obstaja nevarnost, da bi ta s prizadevanjem po tesnejšem sodelovanju območja Alp in okoliških regij prvemu bolj škodila kot koristila?
Vprašanje je zelo kompleksno, nanj je težko odgovoriti v nekaj stavkih. Pri opredelitvi območja alpske konvencije smo najprej določili osrednja območja. Na njih se nanašajo okvirna konvencija, obveznosti iz protokolov in deklaracije. To nekako ustvarja sliko, da so območja ločena od svoje okolice, vendar to ne drži. Glavne teme, ki jih moramo obravnavati, so povezane z vprašanjem interakcije alpskega območja in okolice. Prevoz blaga s severa na jug Evrope skoraj izključno poteka prek Alp, kar močno vpliva na tamkajšnje prebivalce in habitate. Trenutno stojim v prometni gneči na avtocesti Brenner, torej vidite, da je prometna problematika v Alpah vsakdanja tema, hkrati pa je vprašanje razmerja med alpskim svetom in njegovo okolico. Enako velja za energijo – največji energijski porabniki obkrožajo Alpe, v teh pa se proizvaja, shranjuje in transportira veliko energije –, turizem in druga področja.
Prednost makroregionalne strategije za območje Alp vidim v osredotočanju na ta razmerja, da bi iz njih pridobili čim več za skupno korist ljudi, ki živijo v Alpah, prav tako za prebivalce v njihovi soseščini. Po moji oceni bi bil to popoln scenarij. Ali bo makroregionalni strategiji to uspelo doseči, pa bomo še videli.
Evropska komisija od članic
Kot pri vsakem takšnem ponovnem pregledu obstaja tveganje za razvodenitev ravni zaščite. To so resna vprašanja, ki jih je treba resno obravnavati. Omenil bi protokol o varstvu narave in urejanju krajine, ki je eden od protokolov alpske konvencije. Ta med drugim vključuje člen, ki pogodbenice alpske konvencije zavezuje, da ščitijo obstoječa varovana območja glede na namen njihovega varovanja. Protokol so ratificirale vse podpisnice alpske konvencije, omenjeni člen pa bi moral biti merilo odločanja v nadaljnjih razpravah o Naturi 2000.
Kako aktivna članica alpske konvencije je Slovenija?
Slovenija je zelo aktivna, zlasti pri ohranjanju narave, tudi v energetiki in transportu. V veselje mi je bilo, da sem bil navzoč na dogodku, ki ga organizira le vaša država, dnevu alpske konvencije. To je lep primer predstavljanja idej, vrednot in duha alpske konvencije širši javnosti.
