Tiste, ki se ukvarjamo z odpadki, nas pogosto vprašajo, ali se stvari kaj izboljšujejo. Torej, če gre z divjimi odlagališči in ravnanjem z odpadki kaj na bolje. Če pogledaš tako, z manjše razdalje, seveda ni treba biti skromen, te teme so (končno) dobile svoje mesto. O tem zdaj precej govorimo, se ukvarjamo, odpadki so celo moderni. Predvsem, če jih ni.
A v resnici je razlog za veselje »le« stopnja ločeno zbranih odpadkov, število različnih frakcij (vrst), ki jih znamo zbirati in predelati. Pa tudi, vsaj v naši domovini, to, da je malo manj odpadkov ob cestah, v potokih, v gozdovih.
Ampak, ali ni eden od razlogov, da je v preteklosti manj odpadkov ležalo vse naokoli, tudi ta, da smo proizvajali manj stvari? Da smo z njimi skrbneje ravnali? Uporabili vsako stvar večkrat?
Količine odpadkov naraščajo za odstotek na leto. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Problem, ki se kaže, pa se o njem ne govori veliko, je, da skupno proizvajamo vse več odpadkov! Pregled statističnih podatkov kaže, da je takšen trend skoraj povsod po svetu, konkretneje o tem poročajo občine, ki so se odločile iti po poti Zero Waste (nič odpadkov) in skladno s tem veliko skrbneje preučujejo, kaj se z odpadki dogaja v njihovih zabojnikih.
Narašča količina zavržene hrane, narašča število kompleksno sestavljenih izdelkov iz več materialov, narašča število izdelkov, ki so zaviti v embalažo. Se za vsem skupaj skriva naša inovativnost ali lenoba? Je v tri plastične omote zavit izdelek prestiž ali samo strah? Smo skupno gledano sploh kaj boljši, če proizvedemo več, a imamo potem za predelati več odpadkov?
Prevladujoči sistem je tako nastavljen, da še vedno zares šteje edino ustvarjena bruto dodana vrednost in rast prihodkov. Nacionalne in druge politike so že močno podrejene interesu kapitala, ki neposredno ali posredno vpliva tudi na naša mala življenja. O krožnem gospodarstvu lahko govorimo, kolikor hočemo, a dokler ne bo to edina sprejemljiva pot, smo prepočasni. Dokler ne bodo politike tako na evropski kot nacionalni ravni znale obraniti interesa ljudi pred zasebnim interesom korporacij z izgovorom, da gre za delovna mesta, smo še vedno v izgubi. Dokler si bodo nekateri sploh upali ziniti, da je treba civilne iniciative in nevladne organizacije, ki nasprotujejo ozkemu interesu lokalne ali nacionalne »elite«, utišati, gremo prav vsi tja, kjer se začnejo krasti tudi človekove pravice.
Vrste zabojnikov se daljšajo. Foto Borut Tavčar/Delo
Včasih se mi zdi, da vsi skupaj stojimo pred prihodnostjo kot delavci pri industrijskih tekočih trakovih, ki premikajo kose polizdelkov čedalje hitreje. Delaš, delaš vedno hitreje, a ne moreš več dohiteti traku, ki neusmiljeno poriva izdelke naprej. Tako vsi mi tuhtamo, iščemo rešitve, se premikamo vedno hitreje, a na drugi strani neka imaginarna sila tekmuje z nami kot trak z delavci. Več odpadkov ko znamo ločiti, več ko jih dejansko ločimo, več novih količin je za obdelati.
Ni resnično to, kar imamo, temveč kaj zavržemo in koliko smo za to plačali, razmišljajo Bad Religion. Ko bo ta miselnost zadela tudi tistega onkraj luže, nekaj pametnih, ki bi najraje vse zakurili in po malem vsakogar od nas, bo šele nastopilo zeleno obdobje. Ali pa ga sploh ne bo.
* Nazaj v črno?
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.
In Borut Tavčar, novinar Dela.