Tiskane izdaje
Se je tudi vam že zgodilo, da ste stali pred polico izdelkov, ki so si med seboj nerazpoznavno podobni, a je imel vsak drugačno ceno, vsak drugačno podobo in zelo različne proizvajalce? Meni se to zgodi vedno, ko zaradi nuje zaidem v velik trgovski center. In takrat sem zmedena - kaj naj izberem, čemu bom dala prednost. Naj se zanesem na certifikat in izberem ekološko, iz sistema pravične trgovine (Fairtrade) ali kaj podobnega, ali naj zaupam proizvajalcu ali pa naj se odločam po ceni?
Ker sem se že davno odločila, da cena ni pravi pokazatelj kakovosti, certifikati pa - kljub temu da nekaterim močno zaupam, ker za njimi stojijo verodostojne institucije -, ne zagotavljajo vedno želene kakovosti, sem začela brati deklaracije.
Ne zanima me več, kdo je proizvajalec, ampak iz česa je izdelek sestavljen. Kakšne surovine so bile uporabljene za njegovo izdelavo. A to ni vedno lahko. Slovenska zakonodaja je glede deklariranja izdelkov zelo natančna. Ni namreč dovolj, da je deklaracija prevedena iz tujega jezika v slovenščino, prevedena mora biti skladno s slovenskimi pravilniki za označevanje izdelkov. Tako je uporabnikom delo precej olajšano, saj se hitro naučimo izrazoslovja, ki ga uporabljajo deklaracije, in lahko zato izdelke med seboj lažje primerjamo. Res pa je, da se moramo naučiti, kaj kakšen izraz pomeni.
Poznati moramo, katere so surovine, ki jih želimo v izdelkih, in katere so tiste, ki jih ne želimo. Za kakovost pa sta poleg uporabljenih surovin pomembna še postopek predelave in poreklo. Poreklo namreč velikokrat določa kakovost proizvoda, ker ima določena surovina v določenem podnebju in okolju pač boljše pogoje za rast kot v drugem; v nekem okolju je sposobna zadržati več učinkovin kot v drugem. Postopek predelave pa mora biti primeren surovinam, ki jih uporabljamo, da zagotovimo, da učinkovine v izdelkih ostanejo. Da jih ne uničimo s pregrevanjem, namakanjem ali drugimi procesi. Ufff ... naporno, kajne?
Pravzaprav vsa stvar ni tako zahtevna, kot se bere. Če smo iskreni do sebe, namreč hitro ugotovimo, da v svojem gospodinjstvu ne uporabljamo čisto vsega, kar je na policah trgovin, ampak je nabor izdelkov, ki jih redno kupujemo, ozek. Zato sem se odločila, da se v stvari, ki so redno na mojem nakupovalnem listku, poglobim in jih res naštudiram. Pri ostalih pa poskušam slediti svojemu načelu, a nisem tako natančna.
A v zadnjem obdobju ugotavljam še nekaj - vedno več izdelkom, za katere sem bila prepričana, da so skladni z mojo oceno kakovosti, kakovost pada. Še vedno imajo istega proizvajalca, še vedno nosijo enake certifikate, a postali so cenejši. Super, kajne? Ne, ni super, saj se je spremenila tudi deklaracija - torej sestavine. Začeli so uporabljati cenejše, manj kakovostne. Obdržali pa so vse certifikate. Kako je to mogoče, se vprašate? Prav zato, ker certifikati ne določajo kakovosti, ampak samo, kako mora biti nekaj proizvedeno, da lahko pridobi certifikat.
Jaz pa sem, ko se to pripeti, spet na začetku. Ponovno moram prebrati vse deklaracije vseh komplementarnih izdelkov in ponovno izbrati pravega zame. A nič zato. Vztrajala bom in ne bom kupovala izdelkov, ki niso dovolj kakovostni (kljub certifikatom), ter izbrala tiste, ki so. In četudi se moram zato marsičemu odpovedati, se ne odpovedujem svojim načelom in vrednotam. In prav zares nočem podpirati nikogar, ki na račun kakovosti znižuje ceno svojih izdelkov, da bi pridobil več kupcev, saj je tudi to zavajanje.
Zato berimo deklaracije, podprimo tiste, ki so iskreni, in zavračajmo druge, ki niso.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
