Tiskane izdaje
Bobrom gre danes v Evropi dobro, toda v preteklosti smo jih enkrat že (skoraj) iztrebili. Mednarodni dan bobra, ki ga zaznamujemo 7. aprila, je zato namenjen ozaveščanju o pomenu največjega evropskega glodavca za naravo, opozarja pa tudi na izzive sobivanja z njim.
Čokate živali, ki jih je podnevi težko videti, saj so aktivne v mraku in ponoči, naseljujejo porečja Krke, Kolpe, Save, Sotle, Drave, Mure, in le še vprašanje časa je, kdaj se bodo naselile tudi na Ljubljanskem barju. Tam so znake njihove navzočnost na Ljubljanici in Iščici – obglodane vrbe med Podpečjo in Lipami – lovci opazili lani. Za zdaj bobri na Barju stalno še niso prisotni, toda pričakovati je, da v prihodnosti bodo, saj so pogoji za to izpolnjeni, napoveduje direktor krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic.
Samo na Krki štiristo bobrov
Po ocenah številčnosti za celotno Slovenijo iz leta 2015 naj bi pri nas živelo najmanj 60 družin, kar pomeni od tristo do štiristo osebkov. Lanski podatki, ki so jih zbrali študenti oddelka za biologijo, pa kažejo, da samo na Krki živi okoli štiristo bobrov. Do konca aprila bo opravljena še ena ocena stanja in razširjenosti, ki prav tako ne bo spremenila dejstva, da je populacija v velikem vzponu. Razlogi za to so prazen prostor, ki ga bober kot ponovno naseljena vrsta zapolnjuje, in njemu naklonjen habitat. Pojavlja se večinoma na nižinskih vodotokih, ključna omejitev za naseljevanje pa je lesna vegetacija, ki je bobrova glavna hrana pozimi, pojasnjuje Andrej Hudoklin z novomeške območne enote Zavoda RS za varstvo narave.
V Pomurju bobri živijo v Muri, Ščavnici in Negovskem jezeru. Foto Oste Bakal
Pogrom nad njim zaradi slastnega mesa, gostega kožuha in izločkov iz zadnjične žleze, ki so jih uporabljali pri izdelavi parfumov in v farmaciji, so izvajali tudi drugje po Evropi. Populacija bobra, ki je naseljeval vsa gozdnata območja Evrazije, se je na začetku 20. stoletja skrčila na vsega sedemsto osebkov. Če leta 1845 Norvežani ne bi zaščitili zadnje kolonije, bi bober v Evropi najbrž za vedno izumrl. Iz Norveške so nato bobre ponovno naselili na Švedskem, Finskem, v Latviji, Rusiji, na Poljskem in v Nemčiji.
Na začetku 20. stoletja je v Evropi živelo le še okoli 700 bobrov. Od tega se jih je dvesto ohranilo
na reki Labi v Nemčiji, od koder izvira tudi muzejski preparat iz leta 1902. Foto Ciril Mlinar Cic
Konflikt s človekom
Zaradi hitrega širjenja, aktivnih »inženirskih« posegov na vodotokih in ob njih, predvsem pa zaradi povzročanja ekonomske škode na poljščinah in drevju so bobri marsikje spravljali v slabo voljo lastnike obvodnih zemljišč in nekatere druge prebivalce. Na Kolpi in njenih pritokih, kjer je več deset bobrišč, do letos z bobri ni bilo večjih težav. Zaradi hude zime, ki je bobrom zdesetkala druge vire izključno rastlinske prehrane in jim omejila gibanje, pa so se močno približali Vinici. Lotili so se dreves na območju kampa in sprehajališča ob mednarodnem mejnem prehodu. Večino dreves so le obglodali, pri kampu pa so jih nekaj tudi podrli, in ljudi je to zmotilo, pove direktor krajinskega parka Kolpa Boris Grabrijan. Materialna škoda je simbolična, večja je emocionalna, ko zaradi bobra pade drevo, mimo katerega se ljudje sprehajajo vsak dan.
Na obglodanem deblu so lepo vidne žlebaste sledi spodnjih sekalcev. Foto Mojca Jernejc Kodrič
Bobrove prisotnosti bi po Grabrijanovih besedah prej morali biti veseli, saj je znak dobrega stanja vodnega ekosistema. Na čistost vode ni zelo občutljiv, a vendarle njegova navzočnost pomeni njeno večjo kakovost. Z gradnjo jezov povečuje vodne površine in zmanjšuje nihanje višine vode. Cilja njegovih graditeljskih podvigov sta tudi zadrževanje vode in umirjanje toka. Podobne posege, le da veliko dražje, opravljamo ljudje z betoniranjem in regulacijami rečnih korit, pripomni Grabrijan.Domovinska pravica obrežnega rastja
Večje težave imajo z bobrom ob Krki, kjer po besedah Hudoklina ni več kilometra porečja, kjer ta glodavec ne bi bil stalno ali občasno prisoten. Večinoma se prehranjuje z obrežno vegetacijo, a ker so v bližini reke kmetijske površine – bober je prehranski oportunist – si postreže tudi s pridelki na njih, zlasti s koruzo in sadnim drevjem. Travniki ob vodi, ki jih kmetje kosijo za krmo živali, pa se ugrezajo zaradi njegovih zemeljskih brlogov.
Škoda se je začela pojavljati po letu 2010, denar za njeno poplačilo je, a se je letno izplača le za okoli dva tisoč evrov. Kmetje jo tudi prijavljajo v majhnem obsegu, vedo namreč, da odškodnine ne bodo dobili, če niso prej poskrbeli za ključne zavarovalne ukrepe. Drastični ukrepi proti bobru niso dovoljeni, saj je zavarovana vrsta po evropski direktivi o habitatih, za katero je na območjih, ki jih poseljuje, treba zagotoviti ugodno stanje.
Bobrišče v Loški vasi pri Krki. Foto Andrej Hudoklin
Za rešitev težave bo treba najprej spremeniti odnos do obrežne vegetacije, »ne le zato, ker je tu bober, ampak ker smo jo spravili v kozji rog«, je prepričan Hudoklin. »V času podnebnih sprememb še zlasti na Krki opažamo, kako ključen je obrežni pas vegetacije. Ne samo zaradi živali, tudi zaradi vodotokov. Poleti zmanjšuje temperaturno obremenjenost. Čim širši je, tem manjši je organski vpliv obremenjevanja s kmetijskih zemljišč.« Toda z obrežnim rastjem vsi ravnajo mačehovsko. Kmetje bi najraje videli, da ga ni, vodarji, da je drevo na vsakih dvajset metrov, grmovni sloj obrežne vegetacije pa po njihovem prepričanju sploh nima domovinske pravice, zgrešeno razmišljanje ponazarja Hudoklin.Preventivni ukrepi
Na zavodu za varstvo narave so pripravili osnutek strategije upravljanja z bobrom, v katerega so vključili tudi primere dobre prakse iz načrtov upravljanja, ki so jih razvili v Nemčiji, na Slovaškem, Češkem in v Avstriji. Hudoklin kot dober sistem upravljanja navaja zlasti bavarskega, po katerem bi se morali zgledovati tudi pri nas. Tam so razširili obrežni pas vegetacije na pet do deset metrov in celo odkupujejo obrežne pasove, kjer se pojavlja največ škode za kmetijstvo.
Škodo so zmanjšali še s preventivnimi ukrepi in svetovanjem lastnikom zemljišč, kjer se dogajajo konflikti. Povezali so se z nevladnimi organizacijami in izobrazili okoli dvesto svetovalcev za bobra, ki spremljajo prijave lastnikov zemljišč, jih obiščejo in predlagajo najprimernejše rešitve. Z različnimi aktivnostmi ozaveščajo tudi splošno javnost. Da bi se precejšnjemu delu škode lahko izognili, če bi ob vodotokih ohranili 15- do 20-metrski pas z obrežno vegetacijo, je prepričana tudi Mojca Jernejc Kodrič.
»Bober je tu, z njim je mogoče živeti, treba ga je sprejeti. Nobena druga živalska vrsta tako suvereno in aktivno konstruktivno ne oblikuje narave. Kjer imamo bobra, se habitatska pestrost prostora močno poveča: poveča se vrstna pestrost, številčnost vrst in s tem tudi stabilnost vodnih ekosistemov, ki so zaradi različnih obremenitev v slabem stanju,« pravi Hudoklin.
