Tiskane izdaje
Napori držav za zmanjšanje izpustov oziroma za omejitev posledic globalnega segrevanja bi bili pravzaprav napori za končanje večine konfliktov na svetu. Kaže pa, da na to nihče od vladajočih niti noče pomisliti, če že ne more. Na najpomembnejših volitvah na svetu je to še najbolj kristalno jasno vidno. Brez podpore različnih organizacij in korporacij se v ZDA niti ne da kandidirati, ob tem pa ni nobenega dvoma, da bo izvoljeni kandidat moral udejanjati želje podpornikov.
Donald Trump je že v kampanji naznanil, da bo odpovedal vse podnebne dogovore. Kaj to pomeni za Pariški podnebni sporazum, še ni povsem jasno, dober signal pa gotovo ni. Če so eden večjih podpornikov še orožarska združenja, je mogoče pričakovati, da tudi ustavitev konfliktov ni v interesu.
Interesi, ki poganjajo vojne, ustavljajo boj proti podnebnim spremembam. Foto Bassam Khabieh/Reuters
Črpanja nafte in plina, interesi multinacionalk, ki iščejo le dobiček, boji za vodo, ki je bo v precej točno določenem pasu čedalje manj in kjer je že takoj vidno, da največ ljudi trpi v vojnih razmerah, to je sedanja realnost. V Peruju so imeli letos v amazonskem pragozdu že sedmo uničujoče razlitje nafte, kar pomeni nepopravljivo škodo za domorodna ljudstva, ki živijo po naravnih zakonih, od naftnih polj v Afriki nimajo domačini nobene koristi, le škodo.
Odvisnosti od nafte ne moremo ali nočemo ozdraviti. Foto Lucy Nicholson/Reuters
A naftna industrija ima veliko denarja, financira mogočne lobistične skupine, te pa različne politike. Svet je tako kot nezračena kadilnica na letališču, dima je noter že toliko, da je vsem skoraj slabo, vendar nihče ne bo prepričal kadilca, ki je sedel nekaj ur na letalu, da ne bi šel vanjo. Žaba, ki jo počasi kuhamo, ne bo mogla nikoli več uporabiti nog, so že zmehčane.
A take apokaliptične napovedi, kot so milijoni beguncev, rodijo le nove podnebne skeptike, saj »proti temu tako ne moremo nič«. Rešitev je le to, da boj proti podnebnim spremembam preimenujemo v prizadevanje za mir na svetu. Prve v tem boju bi morale biti razvite države, ki so zgodovinsko odgovorne za 80 odstotkov emisij. A še danes nič ne kaže, da so pripravljene omejiti svoj potratni življenjski slog, s katerim povzročajo emisije, prekomerno rabo vode in uničevanje okolja v državah v razvoju, vse za dobavo čim bolj poceni hrane, oblek in aparatov. Lep primer je uničevanje pragozdov za nasade oljnih palm.
V tej luči je tudi na prvi in drugi pogled zelo obetaven prehod v krožno gospodarstvo le maska. Korporacije so si že uredile prihodnost po ustaljenih tirih s prostotrgovinskimi sporazumi. Vlade tudi še vedno govorijo le o povečanju trgovine in rasti, o konkurenčnosti, ne o kakovosti življenja vseh.
Kakovost življenja je ogrožena za vse, najbolj za revne. Jorge Adorno/Reuters
To pomeni tekmovanje, v slabši izvedbi pa konflikt. Čas je za sodelovanje, za upoštevanje mnenj, za pogovore in pravo demokracijo, ne tako, v kateri si lahko kupiš kandidate. Čas je za konec odvisnosti od nafte in od poceni, a hitro pokvarljivih izdelkov. Čas je za lokalno pridelavo in lokalno lastništvo vodnih virov, pa ne zgolj v najbogatejših državah. In čas je za poplačilo škode, ki so jo svetu povzročile najbogatejše države in korporacije.
Bodo o tem govorili na podnebni konferenci v Marakešu? Verjetno ne. Kot doslej bodo skušali podnebno grožnjo reševati tako, da se v bistvu ne bi nič spremenilo, emisije bomo morali znižati brez škode za posel in rast. Nekaj držav bo vpilo, da je treba napolniti že davno obljubljen zeleni sklad, a bodo le delno uspešne.
Učinkovit boj proti podnebnim spremembam pomeni radikalne spremembe gospodarskih sistemov. Podobne, kot če bi neko mesto vse avtomobilske ceste spremenilo v površine za kolesarje in pešce, avtom, še to le električnim, pa prepustilo sedanji obseg pločnikov in kolesarskih stez. Promet bo sicer dejansko moral na to pot, ob dodatku učinkovitega javnega prevoza.
Energetika se bo morala nasloniti na obnovljive vire energije, jedrska tehnologija pomeni le nadaljevanje centralistične ureditve. Glavno bo moralo biti sonce, nato veter, plimovanje, geotermalna energija, hidroelektrarne pa se bodo morale prilagoditi naravi.
Pridelava hrane bo otežkočena, vremenski ekstremi se gostijo, letni časi se spreminjajo. Za vse bo dovolj hrane le, če bomo omejili porabo mesa. Še to ne bo dovolj, če ne bomo ustavili segrevanja planeta, pridelki bodo propadali v sušah, vročinskih udarih in na drugi strani v poplavah. Nobeni pesticidi in nobeni novi geni ne bodo pomagali, kvečjemu bo zaradi njih človeštvo še bolj bolno, kot je že. Prepuščam vaši presoji, ali je hujša težava z zdravjem v glavi ali kje drugje.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
