Tiskane izdaje
Pogled v Slovar slovenskega knjižnega jezika pokaže, kako malo področij je človek lahko podredil svojim zakonom in koliko jih lahko le proučuje. »-logijo« zasledimo kar 182-krat, medtem ko se »-nomija« pojavi le 15-krat.
Jasno, saj človek dejansko lahko vpliva na tako malo stvari. Meteorologija ne more biti drugo kot »-logija«, kajti človek ni sposoben vedenja ozračja ograditi v svoje umetne zakone. Podobno velja za seizmologijo, karakterologijo, geologijo, psihologijo, kozmologijo ... Človek je večinoma le opazovalec dogajanja v svetu, katerega del je. So pa tudi take besede, pri katerih so deli sestavljeni narobe. Pomen besede »ideologija« ni »veda o idejah«. Toga prepričanja o nekem sistemu idej bi bilo pravilneje imenovati ideonomija.
V sodobnem jeziku se le štirje koreni družijo tako z »-logijo« kot z »-nomijo«: eko-, astro-, agro- in bio-. Iz njih se lahko nekaj naučimo, saj je v prvih treh primerih »-logija« potegnila kratko. Ekonomija je pridobitno gospodarstvo postavila nad vse druge vrednote. Astronomija je v imenu znanstvene objektivnosti umaknila človeka in njegov dom (Zemljo) iz središča vesolja; odgovorov na izvor vsega, kar obstaja, ne išče tukaj in zdaj, ampak nekje na obrobju neizmernega vesolja. Astrologija je postala marginalna kvaziveda. Agronomija je uveljavila vladavino brezdušne kmetijske proizvodnje, neločljive od ekonomije.
Ena od neizogibnih posledic marginalizacije ekologije je, da smo tako rekoč vsi brezdomci. Foto Uroš Hočevar/Delo
Skrb za dom brez potrošniške prevzetnosti
Vesti se ekološko pomeni spoštovati logiko okolja, po kateri poteka vse dogajanje v naravi. Da bi se lahko zares tako vedel, bi moral živeti zunaj nerazumnosti ekonomije. Ko to poskusim, brž spoznam, kako močno temelji ekonomija na uničujočih zakonih in kako malo v resnici skrbi za Zemljo, dom ljudi in vseh drugih bitij. Decembra se pod lučkami in ognjemeti posebej močno zavem stvarnosti, v kateri je tako malo stika z logiko življenja (ekologijo). Zavem se naše dominantnosti in napuha.
Starodavne zgodbe o prevzetnosti, v katerih človeka nazadnje doleti kruta kazen, so dramatične: Ikar se dvigne preblizu soncu, Babilonci postavijo previsok stolp in jih doleti božja kazen ... V nasprotju z njimi sodobne zgodbe ne potrebujejo prav nič dramatiziranja: tudi brez napihovanja so brutalne. »Reality show« nas v HD-tehniki duši s plini, strupi, plastiko, a se še vedno ne zganemo, saj nas sistem, ki smo ga sami ustvarili, drži poslušne z nagradami in kaznimi.
Za prekletstvo z neba ne potrebujemo več Boga. Foto Boris Šuligoj/Delo
Oportunistična zloraba otrok
Pred realnostjo najlaže pobegnemo v nakupovalne in obdarovalne obrede, ki jih je največ med Miklavžem, Božičkom in dedkom Mrazom. Davna mitičnost v rokah tržnikov postane sveta tradicija − ne zaradi tradicije kot take, ampak zaradi profita. A moj namen tukaj ni znašati se nad brezobzirnostjo trga, ki tradicijo uporablja kot krinko za svoje pridobitniške namene. Ne, rad bi zanergal neposredno nad bradatim decembrskim triom.
Šiba, ki jo nosi Miklavž, je simbol vzgoje, dobrega vedenja. V prejšnjem stoletju so jo veliko uporabljali starši in učitelji, da so neposlušne otrok prignali do ubogljivosti. Tudi dedek Mraz in Božiček utrjujeta vzgojno vzdušje umetne morale − nagrade in kazni. Nič čudnega, da jih je ekonomija tako spretno vzela za svoje.
Nagrada ali kazen? Priden ali ne? Foto Jože Suhadolnik/Delo
Da bi bolje razumeli problem duševne zlorabe, ki se dogaja v imenu tradicije bradatih obdarovalcev, navajam primer iz knjige Alice Miller Izgnano znanje (Banished Knowledge).
Deset otrok se je zbralo okoli Miklavža, drug za drugim so stopali predenj in poslušali najprej grajo, potem pa hvalo. Na koncu je predenj stopila Vera, deklica stara dobri dve leti. Miklavž ji je rekel: »Veš, Vera, Miklavž ni prav zadovoljen s teboj, ker nočeš vedno sama pospraviti igrač. Mama je preveč zaposlena. Saj si dovolj stara in lahko razumeš, da moraš pospraviti igrače, ko se nehaš igrati, in da jih moraš deliti z bratcem kot vsaka druga pridna deklica in jih ne čuvati samo zase. Upam, da se boš do naslednjega leta poboljšala. Miklavž bo prihajal pogledat v tvojo sobo, če je kaj bolje. Videl pa je tudi nekaj dobrih stvari. Po kosilu pomagaš mamici pospraviti mizo, pogosto se igraš sama, brez mamice. To mi je zelo všeč, saj je mamica preveč zaposlena, da bi ves čas sedela s teboj. Ne pozabi, da mora skrbeti tudi za tvojega bratca in očka, zato potrebuje Vero, ki zna sama poskrbeti zase ...«
Je dveletni otrok res dovolj star, da razume povedano? Res lahko sam skrbi zase? Še vedno je tako, da mora deklica čim prej odrasti in že zelo zgodaj skrbeti za številne zadeve v gospodinjstvu, fantki pa lahko ostanejo otroci do odraslosti. Pravzaprav mnogi nikoli ne odrastejo.
Razumemo ali ne razumemo? Foto Uroš Hočevar/Delo
Ob takšni socializacij otroci težko dozorijo v ekologe: vestne skrbnike našega doma. Trud za varovanje doma, narave, življenja ostane vpet v izumetničene zakone, ki jih lahko spretni odvetniki nategujejo sem ter tja in je s pravdo nemogoče zadostiti zdravi pameti. Bitka za okolje poteka na igralnem polju ekonomije, kjer je vse podrejeno gospodarski rasti.
Kaj je onstran gospodarske ideonomije?
Omeniti na tem igralnem polju izraze, kot so odrasti (degrowth), razkošna preprostost in radost v skromnosti, je bogokletno. Kaj šele govoriti o celoviti družbeni preobrazbi, ki zajema čiščenje duševne in duhovne nesnage v obliki nesmiselnih tradicij in obredov (denimo zgornji o dveletni punčki), ki so dandanes resnično le še trojanski konji gospodarske rasti. Ekologiji je dano nekaj prostora le, če ni v konfliktu s temeljnimi doktrinami ekonomije − vsi jim moramo biti pokorni in uslužni, sicer nas doletijo grožnje in kazni.
Kako naj ob bivanju v takem domu, v taki državi, v taki ideonomiji kaj rečem čez blaznost nakupovalne mrzlice in brezumnih ritualov? Kako naj jih kritiziram, ko pa z obrobja prispevka, ki ga pravkar berete, v oči skačeju reklame za prav to, nad čemer godrnjam? To morda ni neskladno z veljavnimi zakoni civilizacije, gotovo pa je neskladno z logiko in etiko narave. A ima ekologija v danih razmerah sploh kakšne možnosti? Ali si še sploh zmoremo predstavljati resnično živ dom, dostojen človeka?
Kupi svetlečih in pisanih stvari ne prinesejo doma. Foto Tomi Lombar/Delo
Mestnim komoram, v katere se zapiramo, da se izognemo smradu, ne moremo reči dom. To so kvečjemu zatočišča pred kolateralno škodo naše neumnosti. Tudi če si v ta zatočišča navlečemo kupe pisanih predmetov, si bomo s tem ustvarili le nadomestek doma. Ekologija je preprosto varovanje živega doma, celovitega, brezmejnega, povezovalnega ter gospodarjenje z njim logično in zdravorazumsko. To bi moralo biti normalno, ne pa to, kar imamo danes, kot opaža Ellen Goodman:
»Biti normalen pomeni obleči se v oblačila, ki smo jih kupili za na delo, in se peljati skozi promet z avtom, ki ga še odplačujemo, da bi prišli v službo, ki jo potrebujemo, da bi plačali za oblačila in avtomobil in hišo, ki jo ves dan puščamo prazno, da bi si lahko privoščili živeti v njej.«
Vsem bralcem Dela želim za praznike, naj razmislijo, kako očistiti svoj dom navlake in bremen, kako vanj vnesti čim več življenja, duha, ljubezni, ga narediti čim bolj ekološkega, zdravega, dostojnega človeka, naj je na videz še tako skromen. Kako lepo, da vam lahko najbolj ekološko darilo podarim v nesnovni obliki, saj je do česa takega le nekaj meditacije in preprostih odločitev. Za začetek je dovolj zapreti oči in zapeti: doooooooooommmmm ...
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
Po arhivu eko blogov lahko brskate TUKAJ.
