Če bi bila zavržena hrana država ...

Največ toplogrednih izpustov povzročimo z zavržki mesa, mleka in jajc. O vplivih zavržene hrane vemo še premalo.

pet, 03.11.2017, 10:00

»S tem, ko zavržemo 151.000 ton hrane na leto, zavržemo tudi okoli deset odstotkov energije. Če hrane ne bi metali proč, ne bi bilo treba zgraditi šestega bloka v Tešu,« šokantno dejstvo, ki se ga niti malo ne zavedamo, navede klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Z zavrženo hrano pa ne zapravimo le energije, temveč tudi 730 milijonov kubičnih metrov vode, med 520 in 780 tisoč ton izpustov ogljikovega dioksida in vsaj 370 milijonov evrov. Številke niso videti tako grozne, če se jih preračuna na povprečnega prebivalca Slovenije. Ta zavrže 60 kilogramov hrane na leto, vendar je ta količina po besedah Kajfež Bogatajeve vsaj za polovico podcenjena, saj analize upoštevajo le hrano, ki konča v zabojnikih za odpadke ali na odlagališčih, ne pa tiste, ki jo zlijemo v odtok ali kompostiramo.

V gospodinjstvih nastane tudi največji delež odpadne hrane, skoraj polovica. Drugi največji povzročitelj so proizvajalci prehranskih izdelkov, pri katerih nastane četrtina vse zavržene hrane.

Količina odpadne hrane pri nas tudi še kar narašča. V treh zaporednih letih do leta 2015 se je povečala za deset odstotkov. Ta trend se bo po ocenah Kajfež Bogatajeve nadaljeval, saj je gospodarske krize konec, hrana je razmeroma poceni in ljudje jo kupujejo več, kot je porabijo. Da bi se kaj spremenilo, bi morala največ postoriti potrošnik in kmetijstvo: prvi bi moral hrano ponovno uporabiti ali vsaj poskrbeti, da ne postane končni odpadek. Kmetijstvo pa bi moralo poskrbeti, da hranila zakrožijo znotraj prehranjevalne verige.

Če želimo uresničiti pariški sporazum, bi moralo okoljsko ministrstvo postaviti cilj zmanjšanja zavržene hrane na bistveno višje mesto, pravi Kajfež Bogatajeva, hkrati pa poudarja, da zavržena hrana ni le stvar okoljske, temveč tudi drugih politik, ki bi se morale povezati v prizadevanjih za zmanjševanje njenih količin. Še prej pa bi morali ugotoviti, koliko škode smo doslej naredili okolju, saj o tem nimamo dovolj raziskav.

Skriti vodni odtis hrane

Zavržena hrana pa ni le slovenski, temveč tudi globalni problem, in sicer zelo kompleksen. Vpliva na poslabšanje učinkov podnebnih sprememb, evtrofikacijo, vodo, kmetijska zemljišča, biotsko raznovrstnost, tanjšanje ozonske plasti, zakisanje oceanov, kemijsko onesnaženje, biokemijsko obremenjevanje ciklov dušika in fosforja in antropogeni atmosferski aerosol. »Če bi bila zavržena hrana država, bi k podnebnim spremembam prispevala grozljivo veliko: več kot Rusija, Indija in Japonska. Le Kitajska in ZDA so večji onesnaževalci kot vsi mi, ki zavržemo hrano,« ponazarja Kajfež Bogatajeva.

Z vidika izpustov ogljikovega dioksida je »največji greh«, če zavržemo mesno hrano in mlečne izdelke ter jajca. Čeprav se nam še vedno zdi največji zločin metanje kruha v smeti, povzročimo desetkrat več izpustov, če zavržemo meso, na primer govedino (13 kilogramov ogljikovega dioksida na kilogram mesa) ali mlečne izdelke; z zavržkom kilograma masla v ozračje poženemo kar 24 kilogramov ogljikovega dioksida.

Večjo škodo delamo tudi, če mečemo stran kuhano hrano v primerjavi s surovo. Da ima vegetarijanstvo manjši ogljični odtis kot mesojedstvo, pa je tako že dolgo znano. Z zavržkom mesnega ali mlečnega obroka povzročimo 25-krat večjo škodo kot z zavržkom rastlinskega obroka.

Prav tako pomemben je vodni odtis hrane, vendar se ga sploh ne zavedamo. »Če smo zajtrkovali kozarec mleka ali kave in zraven pojedli še košček kruha, smo samo pri zajtrku porabili okoli 300 litrov vode,« navaja primer Kajfež Bogatajeva. Za pridelavo hrane potrebujemo ogromno vode, kar 92 odstotkov vse, ki jo človeštvo porabi. »Zavržena hrana pomeni zavrženo vodo. Če zavržemo hamburger, zlijemo stran toliko vode kakor pri 75 prhanjih.« Podobno kot pri izpustih ogljikovega dioksida je tudi pri porabi vode bolj potratna pridelava mesa kakor zelenjave ali sadja.

Jejmo lokalno

Bistveno se razlikujeta tudi odtisa lokalno pridelane hrane in hrane, ki je bila pridelana tisoč(e) kilometrov stran od mesta potrošnje. Raziskave so bile narejene na primeru piva. Ogljični odtis v trgovini kupljene pollitrske steklenice točenega piva domače izdelave je 300 gramov, odtis uvoženega piva, ustekleničenega lokalno, 500 gramov, in odtis piva, ustekleničenega v tujini in pripeljanega od daleč, 900 gramov. To je nedvomno argument za dajanje prednosti lokalni pridelavi, vendar bi morali njeno promocijo podkrepiti s številkami, meni Kajfež Bogatajeva. Za pivo jih imamo, za italijansko solato ali španski paradižnik ne.

Čeprav se prehranjujemo vsak dan, se nam ne sanja, koliko energije porabimo s tem, opozarja Kajfež Bogatajeva. Za prebivalca Velike Britanije je bil narejen izračun, koliko energije porabi za tedensko potrošnjo hrane. Glede na to, da nakupovalne in prehranjevalne navade Slovenk in Slovencev niso bistveno drugačne, bi se lahko tudi mi orientirali po njih, kljub temu pa bi bilo zanimivo narediti takšno analizo za Slovenijo.

Z zavrženo hrano zavržemo tudi energijo iz hladilnika

Da se prehrani, povprečen Britanec potrebuje med 13 in 17 kilovatnih ur na dan, kar pomeni 1,3 do 1,7 tone izpustov ogljikovega dioksida na leto. Polovico te energije se porabi v kmetijstvu, presenetljivo pa drugi in tretji največji delež – 17 in 14 odstotkov – prispevata shranjevanje hrane (v hladilniku ali zamrzovalniku) in kuhanje. »Ko zavržemo hrano, zavržemo tudi energijo iz hladilnika in zamrzovalne skrinje, vendar tega nihče ne upošteva,« opominja Kajfež Bogatajeva, ki bi zelo rada videla takšno analizo za prebivalca naše države. »Na hrano je treba gledati celovito, sicer podcenjujemo ocene, koliko škode naredimo s tem, ko jo zavržemo,« poudarja.

Lučka Kajfež Bogataj. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

V podjetju Barilla so to storili z analizo življenjskega cikla svojih testenin, pri katerem so upoštevali vse faze – od pridelave žita na polju do proizvodnje embalaže za testenine in njene odložitve med odpadke. Za 500 gramov težko škatlo testenin se porabi 17 megajoulov energije.

Zanimivo se je za kuhanje špagetov (sedem megajoulov) porabi več kot za pridelavo žita na polju (pet megajoulov), medtem ko poraba energije za mletje, proizvodnjo testenin, pakiranje, transport in odstranitev embalaž, znašajo po največ dva megajoula. Za izdelavo takšnih razčlenitev porabe energije bi morali biti odgovorni proizvajalci hrane, vendar tega od njih nihče ne zahteva, pravi Kajfež Bogatajeva.

Prijavi sovražni govor