Tiskane izdaje
Ljubljana – Prišli smo do stopnje družbenega razvoja, ko so ekološko kmetovanje, obnovljivi viri, zelena Slovenija, krožno gospodarstvo in drugo edina pot naprej, je uvedel 16. konferenco Slobiom predsednik državnega sveta Mitja Brvar. Očitkov o nespameti politikov pa ni manjkalo.
»Dovolj smo majhni, da smo lahko zgled vsemu svetu,« je opozorila Martina Šumenjak Sabol, predsednica Zveze društev za biomaso Slovenije (Slobiom). Med temi področji je čebelarstvo, pri čemer je Slovenija dosegla, da bo svet 20. maja 2018, na datum rojstva čebelarja Antona Janše, rojenega leta 1734, prvič praznoval svetovni dan čebel. Kot je povedala državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo Tanja Strniša, bo to najprej julija prihodnje leto potrdil FAO, jeseni pa še generalna skupščina Združenih narodov.
Kranjska sivka je med najbolj mirnimi čebelami. Leon Vidic/Delo
»Ta praznik nosi v sebi skrb za svetovno prebivalstvo. Zdaj je na svetu 800 milijonov ljudi trajno lačnih, svet pa še ni našel recepta, da se to odpravi. Do leta 2050 se bodo ob tem potrebe po hrani še podvojile,« je opozorila Strniša. Dodala je, da je nujen prehod v krožno gospodarstvo, tudi v kmetijstvu morajo organske snovi krožiti, pri čemer se zmanjša poraba umetnih gnojil, pa tudi pesticidov.
Veliko je ponarejenega medu
Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS), ki je bila pobudnica uvedbe svetovnega dneva čebel, je povedal, da so čebele indikator čistega okolja. »Če je okolje čisto, bodo čebele opravile svoje poslanstvo,« pravi Noč, ki dodaja, da je Slovenija najbolj čebelarska država na svetu. Po svetu rastline že oprašujejo s čopiči, v Avstriji pa plačujejo čebelarjem, da pripeljejo svoje panje v bližino kmetijskih površin.
Slovensko čebelarjenje ima dolgo zgodovino, eden ključnih za razvoj pa je slovenski panj, takih drugje namreč ni. Svetovni fenomen so tudi čebelarski krožki v šolah, ki jih nimajo nikjer drugje. Teh je 169, prav toliko imajo čebelnjakov. Franc Šivic iz ČZS je povedal še, da imamo pri nas pet čebelarjev na 1000 prebivalcev, v veliko drugih državah pa enega na 2000 prebivalcev. Vse to je mogoče, ker je kranjska sivka izjemno mirna, druge vrste čebel so precej bolj razdražljive.
Tradicija je dolga stoletje. Foto Mavric Pivk/Delo
Opozoril pa je, da bo na trgu medu še velika zmešnjava, saj se je na svetu med 2007 in 2014 število panjev povečalo za osem odstotkov, izvoz medu pa za več kot 60 odstotkov. V Evropsko unijo so lani uvozili 330.000 ton medu, povečanje pa gre zlasti na račun sumljivo večjega izvoza kitajskega medu. Tega je že toliko, da poskušajo zakriti pravi izvor, saj so ZDA že uvedle protidampinške ukrepe proti kitajskemu medu. Čebelarji sumijo, da je na trgu veliko ponarejenega medu, saj ima še dovolj visoko ceno za doseganje dobičkov, veliko je poceni nadomestkov, metodologije za določanje ponaredkov pa se šele vzpostavljajo. Nemci so tako ugotovili, da je kar 60 odstotkov medu v trgovskih verigah ponarejenega.
Nepogrešljive storitve
Medonosne čebele, pa tudi 550 vrst čebel samotark, 35 vrst čmrljev in drugi opraševalci v Sloveniji na leto zgolj z opraševanjem opravijo za 120 milijonov evrov dela, v EU je ta ekosistemska storitev ocenjena na 22 milijard evrov, v svetu pa na 253 milijard evrov. »Od opraševanja pa ni odvisna le količina pridelka, temveč tudi njegova kakovost,« je opozoril Danilo Bevk iz Nacionalnega inštituta za biologijo, ki upa, da bo svetovni dan čebel dejansko dan vseh opraševalcev, ki so resno ogroženi.
Tradicionalni slovenski panji so med najbolj uporabnimi. Foto Jure Eržen/Delo
V Sloveniji je 11.000 čebelarjev, med njimi pa je 31 certificiranih ponudnikov čebelarskega turizma, na certifikat čaka še en čebelar. »Slovenija je septembra letos kot prva država na svetu dobila naziv Zelena destinacija. Zavedamo se pomena neokrnjene narave in to postavljamo v srce vseh strategij. Zelena shema slovenskega turizma ima evropske osnove, a slovenski značaj. Na vse to smo lahko zelo ponosni,« je povedala direktorica Slovenske turistične organizacije Maja Pak, ki je dodala, da je čebela »naša ambasadorka«.
Dovolj energije imamo doma
Za čisto okolje je pomemben tudi odmik od fosilnih goriv. Peter Kralj, direktor družbe Gejzir, je povedal, da je težava v tem, da Slovenija vlaga v proizvodnjo energije, ne pa v infrastrukturo, ki je prešibka za prehod, ki bi sicer do 2030 stal približno 17,3 milijarde evrov, ali kot pravi Kralj, »1,5 drugega bloka NEK«. Pri proizvodnji elektrike najbolj stavi na hidroelektrarne in sončno energijo, tretja bi bila geotermalna energija, četrta biomasa, zadnji pa veter. Biomasa bi bila ob tem daleč največji vir toplote, drugi bi bili sončni kolektorji, tretja geotermalna energija, dodatno moč pa bi dale toplotne črpalke.
Hrano in vodo si lahko izbiramo, zraka ne. Foto Roman Šipić/Delo
Teodor Bunta, direktor zavoda Zadihaj, je opozoril, da si hrano lahko izbiramo, vodo tudi, zraka pa si ne moremo. V EU zaradi onesnaženega zraka umre 340.000 ljudi, zaradi nesreč pa »le« 40.000. »Slovenci za naftne derivate vsako leto plačamo dve milijardi evrov. Država dobi 940 milijonov evrov iz trošarin, kar pa je veliko manj, kot mora plačati zaradi vseh posledic prometa,« je dejal Bunta.
Podizvajalci ali voditelji
Učinkovit javni prevoz je pri 6028 naseljih s povprečno 337 prebivalci težko organizirati. Cenejša rešitev so, tako Bunta, električna vozila, ki so »bolj prijazna do okolja od bencinarjev in dizlov tudi če vozijo na elektriko iz Teša«. Večje prodaje električnih avtomobilov pa ni, Bunta pravi, da za to nihče nima interesa. Trgovci in servisi bi izgubili stalne stranke, proizvajalci avtomobilov pa bi morali opustiti proizvodnjo večine komponent. Z avtonomnostjo vozil prihaja še to, da se bodo zavarovalne vsote morale znižati, družine pa ne bodo potrebovale več avtov, če bo »eden odpeljal oba starša v službo, popoldne otroke na dejavnosti, vmes pa bil še malo taksi«. Bunta sprašuje, ali želi Slovenija ostati podizvajalka ali bi raje izkoristila svoje prednosti. »Policija je spet kupila dizelske avtomobile,« je razočaran. Subvencije za električne avte so po njegovem napačna politika, bolje bi bilo znižati davke.
V Elektru Maribor medtem opozarjajo, da namerava vlada denar od trošarin, ki bi ga izgubila s prehodom na električna vozila, nadomestiti z zvišanjem trošarine na elektriko ob hkratnem znižanju omrežnin. »To ni prava politika. Kako bomo z nižjimi omrežninami gradili pametna omrežja, kako bomo posodobili omrežja na podeželju?« sprašujejo v Elektru Maribor.
V tujini uspevajo male hidroelektrarne brez zajezitev vode, pri nas jih še ni. Foto Blaž Samec/Delo
Peter J. Česnik pa je opozoril na majhne hidroelektrarne, ki potrebujejo le 50 do 60 centimetrov globoko vodo s pretokom od 40 litrov na sekundo naprej. Tehtajo vsega 40 kilogramov in se dvigajo in spuščajo z gladino vode. Tako ne škodujejo ribam, potrebne niso niti zajezitve vode. »Na Krki je bilo včasih 24 mlinov in žag, ostal je en mlin. Ohranjenih ima šest rak, vanje bi lahko namestili šest malih hidroelektrarn s skupno močjo 30 kilovatov. Vodnih virov imamo veliko, ovire so v glavah politikov,« meni Česnik.
Viktor Jejčič iz Kmetijskega inštituta pa je opozoril na možnosti proizvodnje bioplina iz organskih odpadkov, zlasti gnoja, na kmetijah. S tem bi lahko nadomestili vsaj 20 odstotkov uvoženega plina, zraven proizvedli elektriko in toploto, goriva za vozila, organska gnojila, zmanjšali bi emisije metana, odstranili patogene organizme in smrad. Rešitev so skupinske bioplinarne.
