Četrtina Evropejcev izpostavljenih škodljivemu hrupu prometa

Slovenija je v poročilu Evropske okoljske agencije omenjena med tišjimi državami z veliko zavarovanimi območji.

Objavljeno
31. december 2014 12.03
Zastoji na avtocesti Ljubljana- Koper v smeri proti morju, zaradi del na cestninski postaji Unec.26.9.2014
Borut Tavčar, gospodarstvo
Borut Tavčar, gospodarstvo
Ljubljana – Več kot 125 milijonov Evropejcev trpi zaradi prekomernega hrupa, ki ga povzroča promet. To povzroča celo vrsto zdravstvenih težav, ugotavlja v novem poročilu Hrup v Evropi 2014 Evropska okoljska agencija (EEA).

Hrup prometa izrazito moti 20 milijonov Evropejcev, motnje spanja pa ima zaradi tega osem milijonov ljudi. Hrup je povezan tudi s 43.000 sprejemov v bolnišnico, 900.000 primerov visokega pritiska in 10.000 prezgodnjih smrti na leto. Hrup lahko vodi v razdražljivost, motnje spanja, te pa imajo za posledico visok pritisk in srčno žilne bolezni. Izpostavljenost hrupu ima tudi izrazito negativen vpliv na učne sposobnosti otrok.

Glavni vir hrupa v Evropi je cestni promet, sledijo železnice, letališča in industrija. Večja mesta so hrupnejša. Mesta z več kot 250.000 prebivalci so v večjem deležu hrupnejša od priporočenih vrednosti. Hrup bi moral postati merilo pri načrtovanju in gradnji nove infrastrukture, poleg tega bi morali zavarovati tiha območja.

Več pešcev, kolesarjev

Do leta 2020 bo po pričakovanjih kar 80 odstotkov Evropejcev živelo v mestih, kjer promet predstavlja velik delež onesnaževanja, tudi s hrupom. Okoljski vplivi, povezani s cestnim prometom, bodo tako dosegli večja območja in več ljudi, zato je nujno izvesti ukrepe za zmanjšanje tveganj.

EEA predlaga orodja za upravljanje razmerja med prebivalci in prometom, zlasti v mestnih jedrih. Upravljanje naj zajema tudi peščeve površine, parkiranje, natovarjanje različnih stvari in čas za dostavo. Mesta bi morala spodbujati uporabo nizkoemisijskih vozil, v politiko in načrtovanje pa enakopravno vključiti različne oblike mobilnosti, souporabo koles in avtomobilov in skupinske vožnje. Pomemben ukrep je podpora spremembi prometnega sistema, ki vključuje izrazito povečanje deleža hoje in kolesarjenja ter razvoj učinkovite in dostopne mreže javnega prevoza. Mesta naj oblikujejo načrt trajnostnega prometa, ki mora biti povsem skladen z načrtovanim prostorskim razvojem mesta. Doslej je bil hrup večinoma zanemarjen, tako v prostorskih kot prometnih načrtih.

Slovenija je na dobri strani

Najhujše razmere so sicer v majhnih in gosto naseljenih državah, kot so Belgija, Danska, Malta in Nizozemska. Tako niti ni čudno, da sta Nizozemska in Danska največji podpornici in ambasadorki kolesarstva na svetu. Največje deleže tihih območij imajo na drugi strani Finska, Islandija, Norveška in Švedska. Precej blizu je tudi Slovenija, ki ima razmeroma tihega kar dobro polovico ozemlja. Hrupno je na 17 odstotkih ozemlja Slovenije, precej hrupno pa še na dodatnih 30 odstotkih ozemlja.

EEA ugotavlja, da je delež tihih območij v zavarovanih območjih večji kot drugod. Večji del zavarovanih območij v Evropski uniji so območja Nature 2000. V Sloveniji je z Naturo 2000 zavarovanega 37 odstotkov ozemlja. EEA priporoča, da teh območij ne bi obremenjevali s cestami. Tišina je namreč zelo pomembna tudi za divje živali, čedalje več je namreč podatkov, da hrup škoduje tudi njim.

Kaj je tiho

Veliko je različnih interpretacij, kaj pomeni tiho območje in kako naj bo zavarovano. Ptičje petje ali žuborenje potoka je za večino sproščujoče ali vsaj nemoteče. Moteči in škodljivi za zdravje so sunkoviti zvoki, ki jih povzroča tudi promet. Rešitev enega mesta ali države zato mogoče niti ne ustreza drugim.

V irskem Dublinu je mestni svet povezal meritve hrupa in karto širjenja hrupa ter določil mejno vrednost hrupa, ki ne škoduje zdravju. V mestu so oblikovali in zavarovali osem tihih območij. V norveškem Oslu je mestna uprava vprašala ključne strokovnjake in skupaj z njimi določila 14 območij tišine, ki so lahko dostopna za lokalno prebivalstvo. Nekoliko drugače so se tega lotili v estonskem Talinu. S številnimi merili so določili rekreacijske površine z nizkimi ravnmi hrupa. Seveda so vsa ta območja daleč od prometnih cest, v njih pa je tudi prepovedan vsak človeški hrup, denimo vpitje.