Človek človeku
čet, 07.12.2017, 10:00
Človek človeku
Da tisti, ki so zaradi svojega položaja dolžni stopiti pred kamere, pa tega »ne želijo«, je v resnici nedopustno.
Na nedavnem posvetu o moči zelenih politik v našem političnem prostoru smo ugotavljali, da obstajajo pomembne vrzeli med strateškimi dokumenti in konkretnimi aktivnostmi in da so teme, povezane z okoljem, bolj ali manj domena podhranjenega ministrstva za okolje in prostor.

Strinjali smo se tudi, da sta okolje in narava povezana z vsemi resorji in delovanji družbe in da je treba določiti vrstni red prioritet ter nekako posvojiti predlog avstrijskega »zelenega« poslanca, da so ljudje pred okoljem in okolje pred gospodarstvom.

Če bi radi razumeli, videli in slišali, kako je videti, če je ta vrstni red povsem porušen, si lahko ogledate zadnjo oddajo Tednik. Prva dva prispevka bi lahko nudila osnovo za analizo, kako na glavo postavljena je lahko logika delovanja naše družbe in kako velik odmik je od zdrave pameti.

V prvem prispevku se krajani Strnišča pogovarjajo z županom o gradnji nove industrijske cone v kraju in s tem krčenjem gozda. Ne glede na to, da je vas že obdana z raznimi ograjami ali odlagališči odpadkov in da mogoče gradnje celo sploh ne bo, se zdi županov odnos do občanov aroganten in žaljiv. Govor je poln običajnih floskul o delovnih mestih, zanikanja interesov in iskanja birokratskih argumentov, kot da ni zdravo okolje dovolj velik argument. Kot da se je povsem pozabilo, kdo voli in kdo je izvoljen. Je pa župan vsaj stopil pred kamero in pokazal svoj obraz, kar postaja v nacionalnih in drugih medijih že skoraj čudež.

Gozdovi padajo iz različnih razlogov. Foto Blaž Samec/Delo

Povsem druga zgodba je v drugem prispevku, o sodih kemikalij, lakov in lepil, ki se po stečaju podjeta Javor v Pivki valjajo na območju propadlega podjetja že vrsto let. Kompleksna pot iskanja rešitev za odstranitev gre tako daleč, da postane po vsem tem času preprosta: nič se ne da narediti. V posmeh vsem nam se odgovorni, čeprav samo delno, vztrajno skrivajo za pisnimi obrabljenimi frazami likvidacijskega postopka, inšpektorati pa so se povsem zapletli v morje predpisov, ki na koncu ne rešujejo situacije. Verjetno bo sanacijo pokril naš − davkoplačevalski fond, če ne bo prej spet kaj zagorelo. To, da tisti, ki so zaradi svojega položaja ali pa moralne odgovornosti dolžni stopiti pred kamere, pa tega »ne želijo«, je v resnici nedopustno in ne vem, od kdaj se to opravičuje.

A zgodbi iz prispevkov sta le vidna primera, kako daleč gre rušenje vrstnega reda. Še bolj absurdni so aktualni primeri, seveda iz naše države, ko so si nekateri posamezniki končno upali na glas povedati, da lokalna »korporacija« zastruplja njihov zrak, vodo in zemljo, in takoj dobili po glavi s tožbo. Večina je seveda ostala tiho, kaj bi se ukvarjala s temi mejnimi primeri in ljudmi, ko pa je treba obdržati službo, kupiti darila in si rezervirati počitnice.

Sodi čakajo na to, da bo prepozno. Foto Leon Vidic/Delo

V svetu postaja vse bolj očitno tudi to, da se je zamenjal vrstni red med javnim dobrim in zasebno lastnino in da postajajo države s svojim zakonodajnim ustrojem celo moteč dejavnik za korporacije. Zato si jih podrejajo z vrsto poskusi in sporazumi, države pa v svoji nemoči kimajo in pišejo zakone v korist samo nekaterim. A če se okolje nekaterim ne zdi pomembno, kje je tu človek in skrb zanj? Največkrat se ga zapakira v floskulo »nova delovna mesta«, a se nihče ne vpraša, kakšna in za koga so ta delovna mesta.

Na javnem posvetu Krčenje prostora civilne družbe smo ugotavljali, da se ogrožanje demokracije najprej pokaže na polju delovanja civilne družbe, ki je glavna in včasih edina varuhinja osnovnih vrednot in pravic. A kaj, ko se interes, da se jo utiša in prefinjeno onemogoči, čedalje povečuje, ljudi pa se vse bolj omamlja z nenaravno potrebo po več, ne pa tudi bolje.

Kot da živimo na dveh različnih planetih in ne dihamo vsi istega zraka. Sicer pa, saj poznate tistega: vsakih nekaj deset tisoč let se v vesolju srečata dva planeta. Vpraša prvi drugega: »Kako si kaj?« Pravi drugi: »Ah staknil sem neko bolezen, homo sapiens se imenuje.« »Nič ne skrbi, saj bo hitro minilo,« ga potolaži prvi, potem pa odideta vsak po svoji orbitalni poti naprej. Z boleznijo ali brez.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.

Po arhivu eko blogov lahko brskate TUKAJ.



Človek človeku

Bolezen Homo Sapiens bo hitro minila. Foto: Nasa/J/Handout/Reuters

Prijavi sovražni govor