Tiskane izdaje
Pred kratkim sem si »ukradla« trenutek zase. V množici obveznosti, ki jih ob koncu leta imam, je težko najti nekaj sprostitve, take ta prave, za dušo. Dokler ni bilo preprosto dovolj. Kljub dežju sem odbrzela na bližnji hrib. Nikogar ni bilo tam. Le drevesa, seveda. Tudi živali. A čeprav jih nisem videla, to seveda še ne pomeni, da jih ni tam.
Sprehod po gozdu mi je ljub. Sprošča, pomirja, osredotoči... Tudi ob dežju. Kdaj pa kdaj je prijetno čutiti vodne kapljice, kako polzijo po licu. In v jesenskem razpoloženju je vedno čarobno. Nekoliko mistično, nekoliko srhljivo na trenutke, spet drugič nepopisno lepo. Prepletajo se prav vse nianse v spektru doživljanja. Barve imajo drugo noto, vonj oživi. Še meglica čarobno ovija drevesa v svoj objem.
Skozi misli se mi sprehodijo veliki občudovalci narave, kot so Henry David Thoreau, John Muir, tudi trenutno precej »izpostavljen« nemški gozdar Peter Wohlleben in njegova pred kratkim izdana knjiga Skrivno življenje dreves ...
O njej je bilo že veliko zelo lepega zapisanega. Odstira velike skrivnosti gozdnih velikanov − skozi preprosto govorico, skozi prispodobe gozdnih občinskih stanovanj, vodnih črpalk, maternice biotske pestrosti in še bi lahko naštevala. Tisti, ki poznate gozd, veste, da je mnogokrat navidezno »mrtvo« drevo zelo zelo živo. Da si v takih drevesih »stanovanje« poiščejo detli in žolne, da se krog življenja v resnici nikoli ne prekine, le pretvarja se iz ene oblike v drugo.
V kraljestvu bukve. Foto Petra Draškovič Pelc
V nedavnem prispevku v Delu o tej knjgi je Maja Prijatelj Videmšek zapisala, da se Wohlleben zavzema tudi za obnovitev pragozdov, v katerih pravila igre določa narava.
V uvodniku leta 2014 izdane knjige Pragozd kočevskega gozdarja Tomaža Hartmana je dr. Mitja Zupančič zapisal, da tukaj »narava gospodari sama, sama pomlajuje, sama redči in sama seka takrat, kadar prihrumi vihar in udarjajo strele«. Tudi Hartman sam v njej opisuje, da je pragozd gozd, kjer ni nikoli pela sekira.
A še pred njima je bil prof. dr. Dušan Mlinšek tisti, ki je naše gozdove povzdignil na višjo raven in jih predstavil svetovni srenji. Ravno tako naš veliki ljubitelj in poznavalec kočevskih gozdov Anton Prelesnik, ki je pragozdove z velikim spoštovanjem poimenoval Katedrala.
In kaj pragozd pomeni nam?
»Le dva odstotka gozdov v Evropi je zavarovanih kot narodnih parkov, v Sloveniji je okoli 1,3 kvadratnega kilometra gozdnih rezervatov,« je v zgoraj omenjenem prispevku pisala Maja Prijatelj Videmšek. Od tega je samo na Kočevskem 218,8 hektara pragozdnih ostankov. Da, imam srečo, da živim tukaj, kjer je gozda dovolj. Da ga lahko občudujem na vsakem koraku in takšne v uvodu omenjene pobege imam tako rekoč na dlani, na dosegu roke. A pragozd še bolj privlači, je poseben magnet, kajne? Vsi ti ostanki pranarave so tisti, ki pomenijo, če se izrazim v sodobnem žargonu, »dodano vrednost«.
Navidezen nered racionalnemu umu deluje tuje. Počutiš se zgubljenega, majhnega, nikjer ni tiste »prave urejenosti«, ki nas dela varne, ali vsaj v naše misli vnaša občutek varnosti, urejenosti, preglednosti. Ravno nasprotno, prej se zavemo kaosa, nereda. Morda občutimo strah. A drevesa so majhna, velika, drobna, mogočna, stara, mlada ... Vsevprek. Včasih taka gošča, da s težavo vidiš skozi, spet drugič padlo drevo odpre nekoliko več prostora in omogoča dih. Vdih. Izdih. In to že iz samega roba pragozda, ni potrebe, da bi rinili globlje vanj. Da bi puščali svoje sledi na že tako krhkem območju... Dovolj je občudovati z roba, se zavedati cikličnosti, sprememb in nepredvidljivosti... Svoje minljivosti in hkrati dragocenosti trenutka. Nekoč sem zapisala, da doživeti prakrajino pomeni ustaviti svoj čas, izstopiti iz cikla divjega kolesa sodobne potrošniške družbe, ki se neusmiljeno vrti. Pomeni dovoliti si doživeti prehode kroženja snovi in energije, čiščenja, cikličnosti dneva in noči, svetlobe in teme, rojstva in smrti. Temu danes kimam še močneje.
Pa vendarle, z velikim spoštovanjem do Hufnagla in njegove modrosti, se lahko danes učim tukaj tudi sama. Dobrih 20 let po tem, ko je bil ustanovljen prvi narodni park na svetu, Yellowstone, leta 1872, je napredni gozdar dr. Leopold Hufnagel, upravnik Auerspergovih gozdov, davnega leta 1892 dodal opazko v svojih načrtih − naj se oddelka 38 in 39 ohranita kot pragozd. Če se pri tem zavemo, da je bil tudi naš edini narodni park ustanovljen nekoliko kasneje in da segajo te prve naravovarstvene pobude že tako daleč nazaj, smo vendarle lahko zelo ponosni na svoje »dede«, ki so znali videti in ki so se znali zavzeti za to, kar jim je bilo pomembno.
V zadnjih letih teče kar nekaj aktivnosti v smislu prepoznavnosti pragozdov. Gozdna rezervata Pragozd Krokar in Pragozd Snežnik - Ždroclje sta bila namreč predlagana za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Gre za skupno mednarodno nominacijo za razširitev že obstoječega vpisa »Prvinski bukovi gozdovi Karpatov in starodavni bukovi gozdovi Nemčije«. Z dodatkom novih območij bo seznam razširjen in poimenovan »Prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih evropskih regij«. Naši so se po mnenju strokovne komisije na predlagani seznam uvrstili tudi zato, ker s svojimi lastnostmi izstopajo v svetovnem merilu. Nekateri predeli so služili celo kot »zavetišča«, kjer je bukev kot vrsta preživela ledene dobe in se od tod širi ter osvaja prostor. Obema privoščim Unescov častitiljiv naziv (rezultati nominacije bodo znani predvidoma drugo leto), hkrati pa jima še bolj privoščim, da ostaneta v svoji srži to, kar sta, pragozda in v vsem svojem pomenu enkratnosti, pestrosti, mogočnosti, nedotaknjenosti in lepoti.
Gozd v svoji mistični lepoti. Foto Petra Draškovič Pelc
(Pra)gozd je lahko velik adut (eko)turistične zgodbe, ne le Kočevskega prostora, tudi v širšem svetovnem polju. Jaz bi v to doživetje dala gozd, pragozd pa naj ostane čim bolj nedotaknjen še naprej. Naj bo še vedno tisto območje, kamor iz spoštovanja do izjemnosti ne posegamo, tudi z našo navzočnostjo ne. Nikakor pa ne v masovnem smislu kakršnega koli turizma.
Kočevsko na turističnem zemljevidu sicer še ne obstaja, se pa trudi prodreti in verjamem, da je zgodba našega gozda močna. Pa zato ni treba, da jo belgijski bankirji plasirajo na naslovnice časopisov z zgodbo o rewildingu sodobnega človeka.
Vse to že meji na izgubo zdravega kompasa v življenju, o skakanju v dve ekstremni situaciji − svet pretirane tehnologije in seveda njene odsotnosti. Ja, zagotovo ste zasledili besede − v gozdu ni wi-fi-ja, a boste našli boljšo povezavo. Res je, a pri tem ohranimo vsaj spoštovanje do vseh bitij, ki so del tega ekosistema.
Pred časom sem imela čast po gozdu popeljati dva tuja gosta, Angleža. Za svoj dopust sta izbrala Slovenijo. Nič posebnega, porečete. A nista hotela videti klasične bleščeče turistične podobe Bleda, Postonjske jame ali Lipice. Želela sta si doživeti gozd. Kočevski gozd. Še zame je bilo to darilo. Preživeti s takšnimi gosti dan na Kočevskem, spoznavati lepoto in minljivost ter vztrajnosti in borbo dinarskega gozda. Da. Čisti privilegij. Ne le, ker mi je to blizu, ker rada predstavljam lepote Kočevskega tudi drugim, ampak tudi, ker taka doživetja tudi neizmerno zbližujejo. Tkejo se niti povezanosti, med ljudmi in z naravo. Vsak tak stik s pristno (divjo) naravo v naša čustva vnaša inspiracijo, izostri naše čute, naše doživljanje in hkrati nudi možnost spoznavanja sebe v najpristnejših globinah čustvovanja in mišljenja. Ko skozi lastna doživljanja spoznavamo soodvisnosti, povezanost v naravi, se spremeni tudi naš odnos do nje.
Da, tudi zato je pomembno, da (pra)gozdove ohranimo.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič, predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
Borut Tavčar, novinar Dela.
