Tiskane izdaje
Sredi Ljubljanskega barja je zrasel hrib, s katerega se razgledujemo daleč naokrog po ravnini. Kup smeti, na katerem stojimo, je na najvišji točki visok kar štiriindvajset metrov. Zvišati ga ne smejo več, sicer bo zaradi teže razpokala umetna ilovnata podlaga, in podtalnica bo onesnažena. Nekaj prostora je še na nižjih odlagalnih poljih, ki v turobnem zimskem jutru razkrivajo neuničljivost živobarvne plastike.
Večji del hriba, ki je postajal zadnja leta vsak dan bogatejši za kakšnih dvesto ton odpadkov, je že pokrit s kompostom in travnim zelenilom. Če ga ne bi kazile plinske sonde, ki se kot nekakšni črni dimniki prerinejo na plan, bi bil videti kot idiličen griček nekje na irskih goljavah. Sonde, s katerimi pri Snagi, upravljavcu deponije, črpajo plin metan, ki nastaja pri razkrajanju smeti, so med seboj povezane v plinsko omrežje, kakršnega bi bilo veselo vsako manjše mesto. Iz njega namreč konstantno črpajo plin, s katerim poganjajo štiri velike kogeneracijske motorje, s katerimi pridobivajo v povprečju dva megavata elektrike na uro, kar zadošča za približno 5000 gospodinjstev.
Objekt presežnikov
Od jeseni, ko bo dokončan tako imenovani Regijski center za ravnanje z odpadki (RCERO), v okviru katerega bodo tudi nova postrojenja za elektriko, pa bodo v omrežje Elektra Ljubljane lahko oddajali tudi do dvakrat več elektrike, z zadovoljstvom pove vodja deponije na Barju Franci Hribar. Tik pod visokim hribom smeti, na katerega vodi široka asfaltna cesta, je veliko gradbišče novega centra, ki, kljub nizkim temperaturam, utripa v živahnem ritmu. Malo dlje so upravna stavba, garaže z veliko pralnico za več kot dvesto »smetarskih« tovornjakov, plinsko črpališče z veliko baklo, na kateri, sicer zelo redko, prižgejo plin, kadar ga ne morejo predelovati v elektriko, in velikanska čistilna naprava s pokritim bazenom za kar 1700 kubičnih metrov vode.
Ogromna deponija, ki se v celoti skupaj z igriščem za golf in avtosejmom razprostira na več kot 80 hektarih, je namreč v marsičem objekt presežnikov. Samo drenažnih cevi, s katerimi zbirajo izcedne vode, ki nastajajo zaradi gnitja, po vsej deponiji in jih vodijo na čistilno napravo, je kakšnih 20 kilometrov. Kontrast tem malignim izcedkom pa so tudi čista jezerca, ki jih kasneje ugledamo ob robu deponije. V tem času so zaledenela, poleti pa se v njih menda kopajo race in želve. Lagune so zbiralniki, v katere se stekajo meteorne vode, ki jih s posebnim sistemom jarkov, oblečenih v nepogrešljivo folijo, zbirajo na površini deponije. Te vode izpuščajo v naravo, če pa bi meritve zaznale onesnaženost, bi jih avtomatsko prečrpali na čistilno napravo.
Ekipe zidarjev na gradbišču bodočega centra hitijo dokončevati tri objekte, v katerih bo potekala mehansko-biološka obdelava odpadkov, in sicer za dve vrsti odpadkov. Eni bodo ločeno zbrani biološki odpadki, iz katerih bodo s fermentorji pridobivali kompost, drugi pa bodo mešani komunalni odpadki. Ko bo center začel mehansko-biološko obdelavo, bo na odlagališču, ki tako vse bolj postaja podobno industrijskemu kompleksu, končala samo še približno petina nepredelanih mešanih odpadkov.
Problem so ostanki hrane
Snaga je, v skladu s predpisi, namreč dolžna poskrbeti za obdelavo teh mešanih odpadkov pred samim odlaganjem. To delo opravita bobnasto sito in drobilnik, dva velika stroja, ki ves dan s silovitim ropotom goltata različne ostanke odpadkov. Na vrhu aktivnega odlagalnega polja, kamor tovornjaki vsak dan pripeljejo okrog dvesto ton svežih odpadkov, je zato zelo hrupno. Provizorični protihrupni nasip iz zemlje, s katero bodo kasneje zasuli smeti, nekoliko ublaži hrup z deponije v okolico. Ko strojevodja za hip ugasne velika stroja, Franci Hribar pojasni njuno delovanje: »Odpadke stresemo v drobilec in ta jih v valju razbije na manjše frakcije. Te nato stresemo v drug stroj z bobnastim sitom, ki jih preseje v lahko oziroma gorljivo frakcijo, iz katere z ogromnim magnetom izvlečejo še uporabne kovine, in tako imenovano težko frakcijo, ki ostane na dnu in v kateri se nabere večina organskih odpadkov.«
Vonj, ki zaveje iz kupa te frakcije, v kateri, kljub ločenemu zbiranju, še vedno dominira plastična embalaža vseh mogočih oblik in barv, neizpodbitno potrjuje, da se v njem razkrajajo hranljive snovi. V smeteh so napol prazne pločevinke in steklenice, iz katerih se izcejajo različne tekočine, iz razpadajoče materije kukajo ostanki steklenic z detergenti in mili, počrneli ostanki olupkov izgubljajo obliko. »Embalaža sama po sebi seveda nima vonja, problem so ostanki hrane, ki jih občani zamešamo med mešane odpadke, in tu lahko pri ločevanju odpadkov vsi skupaj še veliko naredimo,« poudari vodja deponije.
Gorljive frakcije, to so plastika, papir, les, sestavljeni materiali in že omenjene kovine, Snaga odda v nadaljnjo obdelavo zunanjim izvajalcem. S tem ukrepom zmanjšujejo količino preostanka odpadkov, ki jo odložijo na odlagalno polje. Čim večji izkoristek odpadkov in hkrati čim manj odpadkov, to je namreč idealna rešitev za javno podjetje Snaga. Ker želijo odlaganje odpadkov oziroma njihovo energijsko izrabo nadomestiti z usmeritvijo v družbo brez odpadkov, spodbujajo ločeno zbiranje že pri potrošnikih. Z 61 odstotki ločeno zbranih odpadkov je Ljubljana na prvem mestu med evropskimi glavnimi mesti, do leta 2025 pa želi na območju mestne občine ločeno zbrati kar 75 odstotkov odpadkov.
Zmanjševanje vpliva na okolje
Če bodo lahko obvladovali gore odpadkov v okviru teh načrtov, potem bo za nepredelane ostanke odpadkov še dovolj prostora na 12 hektarih odlagalnih polj, ki so jih začeli polniti pred dobrimi desetimi leti. Za rahlo valovitimi ozelenelimi grički, nastalimi iz že zaprtih polj, se bolj proti južnemu robu deponije odpira še nekaj aktivnih odlagalnih polj. S tisočimi plastičnimi odpadki v mavričnih barvnih odtenkih so videti kot sveže kraste na povrhnjici, ki nenehno spreminjajo barvo. Z lahkoto si predstavljamo tudi temu primerne vonjave, ki nam jih zimski mraz večinoma prihrani.
Nekateri deli odlagalnih površin so prekriti z modro folijo, na kateri so zamrznile deževne luže. Te modrikaste ploskve so prav tako del strategije, s katero zmanjšujejo vpliv deponije na okolje. S prekrivanjem odlagalnih polj prekrijejo tudi agresivne vonjave, ki jih poleti sprošča morje smeti pod njimi, razloži vodja deponije. Potem opozori še na drugo obrambo proti vonju, to so tanke cevi na belih stebričkih, ki obkrožajo aktivna odlagalna polja. Iz njih poleti pršijo na odpadke aromatizirano vodo s primesmi detergentov, da nekoliko prekrijejo neprijeten zadah, ki se v toplih dneh širi z deponije.
Na nekajkilometrski obvozni cesti po zunanjem robu deponije se pogledu odpirajo novi kupi posebnih odpadkov: žimnice in sedežne garniture, bela tehnika, ogromni kupi lesa, ki jih je drobilec pravkar začel žvečiti v drobne granulate; kupi steklovine, trde plastike in sveč ter v kotu odlagališča še en ogromen kup neizmerljivega volumna in verjetno večji kot vsi drugi skupaj. To je ločeno zbrana embalaža iz tako imenovanih rumenih kontejnerjev, ki jo oddajajo pogodbenim podjetjem v nadaljnjo obdelavo.
Če bi ne bilo ločenega zbiranja odpadkov, bi se tudi ta gora smeti znašla med mešanimi odpadki in deponija bi se kmalu zadušila pod njo. Zato je Snagi tudi zaradi lastnih razvojnih načrtov v velikem interesu, da občani aktivno pomagajo z ločevanjem odpadkov.
Delež teh se je ustrezno povečal tudi lani, zato je bil strošek ravnanja z odpadki v desetih občinah, za katere skrbi Snaga, nižji od stroška povprečnega gospodinjstva v Sloveniji. Snaga je v skladu s predpisi zato izdala dobropis in vsem svojim uporabnikom odpisala vsoto decembrskega računa. V prihodnjih letih nameravajo količino preostanka odpadkov na prebivalca vsako leto zmanjšati za slabih deset kilogramov, delež ločeno zbranih odpadkov pa povečati za približno tri odstotke.
