Tiskane izdaje
Na kakšen način obstaja divjina? Kot nasprotje civilizacije ne več. Človeški svet je razgrnjen po celotni zemeljski obli. Ali je okolje spremenil s svojim neposrednim posegom, ali pa posredno, ker je spremenil okoljske dejavnike sveta v celoti. Vse »divjine« so del človeške ekologije. A vendar ne samo človeške. So kraji, kjer še zaslutimo drugo naravo, avtonomijo življenja in njegovo divjino. Kraji navdiha in miru, kamor se vračamo ves čas, vso sezono in vsako leto. Daleč in blizu doma.
Zima: Ledena jama pri Planinci. Jame so atraktorji, kakor temni negativi svetlih planinskih vrhov. Ob vhodu nas nekaj neizogibno vleče v vlažno temo, mogočen občutek pričakujoče napetosti, kaj tema skriva, mogoče za hip prebujen vzgib prednikov, ki so tisočletja v njih iskali zavetje in kultne prostore.
Snop svetilke v temi odpira okna podobam, tam zagledamo jamske žuželke in pajka, tu kaplje vode, ki na tleh gradijo prosojen leden stalagmit. Za nekaj minut svetilke ugasnemo in vznemirjena otroka v glasni jamski tišini uzreta svetli obris izhoda, visoko nad nami je obrobljen z drevesi na robu brezna.
Ledeno jamo zlahka najdemo po kratkem spustu iz zaselka Planinca nad vasjo Jezero na robu Ljubljanskega barja. Ko se vračamo navzdol po kolovozu proti Jezeru, levo od poti zagledamo še eno velikansko znamenitost: z mahom obrasel balvan, ki spominja na čepečega zajca. Naša družinska legenda pravi, da je zajec nekoč živel v jami. A bil je strašno požrešen. Ko ga rastline niso več nasitile, je pričel glodati kamenje. Kljub opozorilu modre lisice ni nehal in nekega dne je še sam okamenel. Le ponoči se včasih zbudi in gloda okrog raztresene kraške skale.
Ledena jama pri Planinci. Foto Luka Omladič
Pomlad: močvirje pri Mestnem Logu. Ta košček divjine se nahaja na pragu Ljubljane, v Logu takoj za zadnjimi hišami levo od Ceste dveh cesarjev. Bajerji so umetnega nastanka, a si jih je narava vzela nazaj. Zakrivajo jih ogromni hrasti, preraščajo goste jelše in močvirske trave.
Kontrast, ko se takoj za mestnimi ulicami znajdemo sredi pravega vodnatega močvirja, je neverjeten. Kraj obiskujemo vse leto. Ko jezerca pozimi zamrznejo, ga je mogoče videti iz perspektiv, ki so sicer prihranjene za žabe. A najbolj veličasten je spomladi, od časa glasnega žabjega drstenja do cvetenja rumenih zlatičevk.
Samo v enem času tja več ne hodim: ni skrivnost, da na tem kraju živijo plavčki (Rana arvalis), močvirske žabe, ki v času drstenja dobijo čudovito modro barvo. Takrat naravovarstveniki organizirajo »žabjo stražo«, ki opozarja zagrete fotografe, naj živalice pustijo v miru pri njihovem početju.
Pomlad na Ljubljanskem barju. Foto Luka Omladič
Poletje: reka Iščica. Rečica Iščica ali Ižica, ki izvira na Igu in se na robu mesta izliva v Ljubljanico, je zadnji večji barjanski tok, ki se je v večji meri izognil regulaciji struge. Skoraj soimenjakinja reka Iška, ki je v zgornjem toku tako divji potok, je na ravnini popolnoma ukročena, ob udomačitvi barja so ji celo spremenili usodo, tako da se sedaj po kanalu izliva v Ljubljanico - prej se je prav v sestro Ižico.
Barjanska Ljubljanica je večja uganka, a njen sumljivo raven tok od Podpeči naprej ter ostanki stare struge napeljujejo na misel, da so jo morda umetno uravnavali že v starih časih. Ižica pa je ohranila svoje zavite meandre, po katerih obraščena z gostim grmovjem vijuga po Barju.
Lotiti se jo je mogoče na lahek ali težek način. Lažji način je s čolnom po reki navzgor od sotočja z Ljubljanico dokler je volja ali nas ne zaustavi grmovje, ki se razrašča čez strugo. Težji način je spust vse od izvira na Igu. Prebijanje pod grmovjem in prenašanje čolna čez zajezitve podrtega lesa postane prava, zelo mokra in blatna avantura.
Poletje na Iščici. Foto Luka Omladič
Jesen: gozd pri vasi Torovo. Velik strnjen gozd med reko Savo in Vodicami - na zemljevidu je zapisano ime Brezovec - je poznan vsakemu Ljubljančanu, saj so skozenj speljali gorenjsko avtocesto. Pri cestninski postaji Torovo, kjer je videti najgostejši, ga gledamo, a se ga ne dotaknemo.
En vhod v gozd je pri bližji vasi. Ko zapustimo kolovoz, se znajdemo v labirintu. Teren je v glavnem raven brez izrazitejših topografskih značilnosti, križem ga prepredajo zaraščene steze. Samo hodimo in se prepustimo, da nas gozd izgubi. Potem pa, po dolgih letih hoje, se naučimo poti labirinta.
Smrekov gaj s preprogo mahu, jazbečev brlog, rastišče kostanjevk, vogal, kjer vedno najdemo lisičke, vlažna vrtača z borovo gljivo, ovinek okoli trnove jase robidja. Čas, da gremo domov.
Pa čim več vaših divjin v novi sezoni!
Mnenja in pogledi, predstavljeni v besedilu, izražajo osebna stališča avtorja in ne odražajo stališč institucije, kjer je avtor zaposlen.
***
Eko blogi na Delo.si
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
