Tiskane izdaje
Po študiju fizike na kalifornijski univerzi se je Britanec Tony Hansen vključil v raziskovalno skupino, ki naj bi se začela ukvarjati z delci v zraku. »Nič nisem vedel o tem, enako je bilo s kolegi v skupini. Tako smo sesali zrak skozi filtre in delali črne pike. V tistih časih nihče ni vedel, kaj bi te pike sploh bile, je to mineralni prah, pelod ali kaj drugega. V prvih letih smo tako ugotavljali, kaj je ta črna snov, in ugotovili, da je to ogljik v spojinah, ki spominjajo na saje, kot najbolj očiten vir pa se je kazal dim dizelskih motorjev,« je povedal Hansen.
Težava je bila, da ljudje niso vedeli ali pa niso hoteli verjeti, da je kurjenje nafte lahko težava. »Kot mladega raziskovalca so me potem poslali v Los Angeles, da bi nabral še nekaj vzorcev, poleg tega pa naj bi se predstavil zelo pomembnemu profesorju. Ta pa mi je rekel, da dim iz dizla ni pomemben in da je čista izguba časa. Povedal sem mu, da je to črna snov in da jo vidim, zato ne more biti nepomembna, a se ni dal omajati,« pravi Hansen, ki je leta 1979 spoznal, da bi, če bi zrak sesal skozi belo površino, dobil črno piko. Če bi skozi to piko posvetil s svetlobo, bi lahko izmeril, koliko svetlobe pride skozi in na podlagi tega obseg onesnaženja zraka. To je osnova tehnologije merjenja črnega ogljika, ki se je tako razvila, da lahko iz valovnih dolžin svetlobe določijo tudi vir onesnaževanja. Saje zaradi kurjenja lesa so namreč rjave, saje iz kurjenja nafte pa črne.
Črno piko vidim in če je to v zraku, imamo težavo, je pred 40 leti vztrajal Tony Hansen. Foto Leon Vidic/Delo
Pred 40 leti niti znanstvenikov ni zanimalo onesnaženje zraka, temveč le kroženje zraka. »Enega prvih instrumentov smo tako poslali na Aljasko in ugotovili, da v določenih obdobjih leta tja pride precej črne snovi. To je bil dokaz kroženja zraka,« pravi Hansen, ki merjenje črnega ogljika primerja z ugotavljanjem toka vode z barvo.
V 90. letih so ugotovili, da je dizel mogoče nevaren za otroke, leta 2000 pa so drugi znanstveniki ugotovili, da črni ogljik tudi vpliva na segrevanje, pravzaprav je drugi za ogljikovim dioksidom. »Zdaj so naši instrumenti namenjeni tistim, ki jih zanimajo javno zdravje, podnebne spremembe ali pa kroženje zraka. Ta črna snov v zraku je univerzalni kriminalec,« pojasnjuje.
V Jugoslavijo in Slovenijo
»Ko sem leta 1981 delal na Univerzi v Kaliforniji, je moj nadrejeni dobil pošto zelo pomembnega profesorja na Dunaju, ki mu je sive lase delal profesor iz Ljubljane. Ta je hotel, da nekdo pride v Ljubljano in pomaga pri vzpostavitvi sistema meritev onesnaženosti zraka. Moj nadrejeni je menil, da če pošlje mene, bo dunajski profesor zadovoljen in ga bo povabil na operni ples,« opisuje Hansen.
Leta kasneje je Hansen ugotovil, da njegova vrtna lopa ni več dovolj velika. Leta 1995 je fizik, takrat zaposlen v Ernest Orlando Lawrence Berkeley National Laboratory, ustanovitelj podjetja Magee Scientific, tako obiskal
Fotono. Ponudil jim je razvoj in proizvodnjo aethalometra (ime izhaja iz starogrškega gledališča, kjer so nastopali igralci v belih oblekah, premazani s kredo, in v črnih oblekah, premazani s sajami). Fotona je posel odklonila. Vendar sta Boris Vedlin in Matjaž Zalar, zaposlena v Fotoni, to videla kot priložnost in skupaj z nekaj
inženirji izdelala koncept aethalometra.
Leto kasneje sta Vedlin in Zalar dala odpoved v Fotoni, zaposlila pa sta se v Optoteku, ki je bil ustanovljen leta 1989. V Optoteku so razvili Aethalometer AE-14 Network version, kupec pa je bil GIV Nemčija, ki se je ukvarjal z nadzorom izpušnih plinov za Volkswagen in Mercedes. Konec leta 2000 direktor razvoja Zalar postavi aethalometer na Nasini raziskovalni postaji na Havajih. Leta 2001 Hansen na Antarktiki inštalira prvo slovensko napravo na južnem tečaju. Tam zasadi tudi slovensko zastavo. Do takrat je Optotek izdelal in izvozil že več kot dvesto aethalometrov.
Leta 2007 se je Hansen odločil, da bo ustanovil novo podjetje v Sloveniji - Aerosol. Optotek mu je izročil vso dokumentacijo in tehnologijo za proizvodnjo. Istočasno Optotek zapusti več delavcev, med drugim tudi Griša Močnik.
Aerosol je potem ves čas rasel brez posojil bank, zdaj je nekaj govora tudi o tem, da bi postale meritve črnega ogljika vsaj v EU obvezne. Hansen meni, da bi to podeseterilo obseg posla Aerosola, ki ima zdaj na leto približno 3,5 milijona evrov prihodkov. »To je kompleksna zgodba. Črni ogljik je nekoč zanimal 100 ljudi na svetu in vsi so bili znanstveniki. Ko so črni ogljik začeli omenjati v kontekstu podnebnih sprememb, pa je postal zelo pomemben. Takrat se je začelo govoriti o omejevanju izpustov in tudi o poročanju. Konvencija ZN iz leta 2008 določa, da je o emisijah treba poročati, vendar ne predvideva tudi merjenj. Emisije moraš meriti le, če želiš vedeti, ali poročaš prav. Tik preden je prišla kriza, je bilo videti, da se bo evropska komisija začela ukvarjati s tem, potem pa je komisar za okolje Janez Potočnik to idejo javno na televiziji preprosto ubil,« pravi Griša Močnik, direktor Aerosola.
To se mu niti ne zdi tako slabo. »Ko bo merjenje postalo obvezno, se bodo zbudili veliki in kar nenadoma ne bomo imeli več 80-odstotnega tržnega deleža na svetu, konkurenca pa bo hujša,« meni Močnik.
Projekti so ključ
Za uspeh podjetja je ključno sodelovanje v projektih. Prvi merilnik so razvili v evropskem projektu, preizkusili pa so ga Švicarji, vse v okviru projekta. »To je model, ki ga uporabljamo še naprej. Sodelujemo z znanstveniki po vsem svetu in merimo. To nam omogoča neposredni stik z uporabniki in izboljšave instrumenta. To je dobro tako za razvoj izdelka kot za trženje, saj znanstveniki uporabljajo instrumente in jih tudi pokažejo drugim. Del uradnega trženja pa so znanstveni članki,« pravi Močnik. Aerosol na leto proda približno 200 merilnikov črnega ogljika, poleg tega prodajajo tudi storitve.
Naši merilniki so skoraj večni, pravi Griša Močnik. Foto Roman Šipić/Delo
Dokaj preprosta tehnologija merilnika je zelo robustna, merilniki delujejo nad morsko gladino in 7000 metrov visoko, na Himalaji, Južnem tečaju, pa tudi v velikih mestih, kot so Pariz, New York ali New Delhi. »Izmerimo lahko le nekaj nanogramov do več kot 100 mikrogramov črnega ogljika na kubičen meter zraka. Merilniki pa delujejo več kot 10 let,« pravi Močnik.
Kljub temu se razvoj ne ustavi. V Aerosolu gre v dve smeri: ena je razvoj novih instrumentov, ki so povezljivi z merilniki črnega ogljika, denimo merilnik ogljikovega dioksida, ki uporablja infrardečo svetlobo, druga je širitev obstoječe tehnologije na nova področja, denimo zdravstvo. Pred leti je bila dodana vrednost na zaposlenega v Aerosolu 120.000 evrov, zdaj je s širjenjem in novimi zaposlitvami nekoliko upadla.
Hansen je zadovoljen, da je pred 40 leti izbral pravo raziskovalno skupino. »Lahko bi šel v skupino, ki se je ukvarjala z onesnaženjem vode in bi zdaj 40 let gledal v kanale in stranišča,« pravi. Navdušen je, da je njegova iznajdba obkrožila svet na ultralahkem letalu, navdušen pa je tudi nad Slovenijo. Ko je prišel prvič, je videl, da so ljudje imeli zelo veliko teoretične izobrazbe, pa nič praktičnih priložnosti. Podobno je tudi zdaj. »Slovenija ima odličen izobraževalni sistem in precej zelo pametnih mladih ljudi, ne pa tudi dovolj služb zanje. Ko imamo razpis za nove sodelavce, dobimo zelo kakovostne kandidate,« pravi.
Zelo pa je razočaran nad ravnanji novega ameriškega predsednika. »Zelo žalostno je, da sedanja oblast v ZDA ne verjame v znanost, niti podnebno niti druge, ne verjame dokazljivim dejstvom. Edina rešitev je upanje, da se bodo razmere čez nekaj let izboljšale,« še dodaja Hansen.
