Tiskane izdaje
V evropskem tednu mobilnosti je življenje brez lastnega avtomobila doživelo presenetljivo prijetno priznanje. Opazila so ga kar tri ministrstva, za infrastrukturo, okolje in zdravje, posebej spodbudno pa je bilo to, da so bili soorganizatorji posveta in predstavitve mladi iz društva Brez izgovora.
Povzel sem izkušnje leta in pol brez lastnega avta, ki ste jih lahko brali tudi v blogih, zraven pa je bilo še nekaj razmišljanja. Dogodek se je odvil po slovenskem zmagoslavju na evropskem košarkarskem prvenstvu in po nekaj dolgih deževnih dneh, ko so se vrstila nerganja voznikov, ki so, vsak sam samcat v kovinski in plastični škatli, tičali v zastojih. Nemudoma bi bilo menda treba razširiti ceste, to bi rešilo vse težave.
Bi širše ceste res rešile težave? Foto Tomi Lombar/Delo
Bistvo tedna mobilnosti in slovenske košarkarske ekipe je bilo drugje, zbrati je treba pogum in se voziti skupaj. Nekaj dni prej je to bistvo pravzaprav udejanjalo ogromno ljudi, ko so iskali možnosti za skupen prevoz do Istanbula. V družbi se je pač bolj prijetno voziti. A to v običajnih dneh in razmerah razume v Sloveniji le peščica ljudi, ki se tako rekoč nikoli ne vozijo sami v avtomobilu. To počnejo le na kolesu, a le zato, ker kolesarske steze pri nas (še) niso urejene za vožnjo vštric.
Težava slovenskega prometa je konceptualna. Koliko denarja dobi občina v izravnavi, ni odvisno od tega, koliko delovnih mest zagotavlja. Pomembno je le število prebivalcev. Občinam se tako najbolj obrestuje gradnja stanovanj in cest. Nekatere so že postale območja spalnih naselij, seveda z velikimi parkirišči za čez noč. Javnih prostorov z igrali za otroke tako ne potrebujejo, časa za druženje ni. Da to ne bi ljudi preveč finančno obremenilo, je država določila, da je treba zaposlenim vrniti potne stroške. Neobdavčeno. Nekatera podjetja to lepo izrabljajo za izboljšanje prihodkov zaposlenih.
V Torres Vedrasu 80 odstotkov elektrike dobijo z vetrom. Foto Borut Tavčar/Delo
Udeleženci posveta so v pogovorih po tej predstavitvi menili, da bi v trajnostno mobilnost lahko šli kljub tem težavam. Mladi so medtem ugotavljali, da je odločitev za življenje brez avtomobila pogumno dejanje. Večina bi jih sicer brez težav živela brez stroškov za avto, če bi imeli v državi urejen javni promet. To pomeni dovolj pogost, hitrejši, cenejši in predvsem povezan. Da bi lahko z eno kartico potovali tako z vlakom kot avtobusom in še čim.
Realnost je drugačna, župani še vedno gradijo ceste. Nihče ne razmišlja, da to prinaša nove stroške. Že zdaj imamo na prebivalca trikrat več asfaltiranih površin kot, denimo, Čehi. Za nami je gotovo še več držav. Ceste pa niso zastonj, vseskozi ustvarjajo stroške, saj jih je treba vzdrževati in popravljati. To pa spet povzroča zastoje. Tovor v tranzitu skozi Slovenijo na vlake, ljudi na učinkovit javni prevoz, pa bodo stroški s cestami takoj nižji.
Vlaki, tudi pod zemljo, so udobna rešitev. Foto Borut Tavčar/Delo
Potem pa je s forumom programa Civitas v portugalski Torres Vedras prišel festival dobrih praks mest. Ljubljana je v tej množici na zelo visokem mestu, ima vse, kar imajo veliki. Souporaba koles in električnih avtomobilov se povečuje, mestna uprava ima načrt za električno floto mestnih vozil, tudi za vsaj en električni avtobus, nekaj denarja bo na voljo tudi za posodobitev mreže kolesarskih poti, ena večjih odlik v mednarodnih očeh je tudi za ljudi odprto mestno središče (bolje kot središče, zaprto za avtomobile). Ljubljana s svojimi projekti tudi prehiteva državo in njene neživljenjske predpise, ki jih »pišejo moški srednjih let, ki vozijo avto«. Tako se pri nas, recimo, ne more urediti ceste z mešano rabo in omejeno hitrostjo, če je naklon ceste večji od 3,5 stopinje.
Odgovornost vlade oziroma ravno treh ministrstev, ki so prepoznala pomen praktičnih izkušenj življenja brez avtomobila, so tudi povezave Ljubljane z drugimi deli države, ki manjkajo. Javni prevoz bo vsekakor potreboval podporo, saj nas v več delih države preprosto ni dovolj za redne in pogoste linije. Rešitev je lahko več, od manjših vozil do zasebnih prevoznikov, a treba se bo odločiti. Prevoz mora biti zanesljiv, da je zares uporaben.
Souporaba koles na Portugalskem. Foto Borut Tavčar/Delo
Če lahko Nizozemci, ki imajo večino države v ravnini morske gladine, gradijo podzemno železnico, je mogoče vse, tudi železniška povezava Ljubljane s slovensko obalo. Zdaj se družina raje kot z vlakom, s katerega je treba prestopati na avtobus, na obalo odpravi z avtomobilom. To je najbolj nedemokratična oblika prevoza. Avta ne sme ali ne more voziti približno polovica slovenskih državljanov. Tudi babica, ki bi svoje vnuke odpeljala na lepo popoldne na obalo, si zasluži možnost premikanja. In, na koncu, verjetno je varneje, če se izmučeni ali s stresom napolnjeni zaposleni popoldne ne usedejo za volan avtomobila, temveč se pustijo peljati domov.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
