Tiskane izdaje
Polletno privajanje na življenje brez lastnega avtomobila je skoraj mimo. Odprle so se številne, doslej prezrte možnosti, čakajo pa še nove, čeprav veliko mobilnostnih lukenj v tej državi še dolgo ne bodo pokrili, kljub izraziti rasti števila tujih turistov.
Z družinskim popustom smo se za dobrih 20 evrov že večkrat s kopalnim vlakom odpeljali do Podčetrtka. Kot smo ugotovili, ima vlak tudi vagon s kavlji za kolesa, iz Podčetrtka pa je speljana lepa kolesarska pot do Rogaške Slatine. Vendar ta vlak vozi le ob sobotah, kolesa je tako nesmiselno voziti s sabo. Če bi namreč prespali in drugi dan preživeli na kolesih, se zvečer ne bi mogli vrniti z njimi v Ljubljano. Nekaj vlakov sicer vozi, vendar ne tudi koles.
Na vratih kopališča je bilo presenečenje. Foto Borut Tavčar/Delo
Podobnih nelogičnosti je še veliko. Tako izven glavne sezone ni organiziran prevoz od Postojnske jame do Predjamskega gradu, težave z javnim prevozom pa so tako značilne za vse regije, denimo Posočje ali Prekmurje, celo Bohinj. Zdaj bo država uvedla enotne vozovnice za javni promet, kar je dober začetek. A le to. Hitro v nadaljevanju bo treba nekaj podobnega ponuditi tudi tujim turistom, ki se z nahrbtnikom znajdejo na letališču ali pa na železniški postaji v Ljubljani, in domačim družinam brez avta, poleg tega bo treba mrežo javnega prevoza bistveno razširiti in jo še smiselno povezati z lokalno ponudbo.
Marsikje manjka možnost dostopa z javnim prevozom. Foto Borut Tavčar/Delo
Pri tem je naravnost neverjetno, da se še nihče, niti nobena turistična agencija, ni lotila storitve organiziranja izletov z javnim prevozom. Naše agencije raje polnijo avtobuse z ljudmi, ki hodijo po poteh gorskega zdravnika.V turističnih državah imajo povsod majhne pisarne, kjer ti v desetih minutah pripravijo ponudbo za let, prevoz z ladjo in avtobusom, zraven pa še rezervirajo prenočišče. Korist od tega imajo vsi, organizatorji potovanj, prevozniki in ponudniki prenočišč.
Mogoče je v Sloveniji težava zavist in to, da ponudniki različnih storitev v posameznih krajih niti slučajno nočejo sodelovati in pripraviti skupne ponudbe. Že v Avstriji je to bolj jasno, ponudniki prenočišč, hrane in pijače, pa tudi drugega, skupaj vlagajo v žičnice, skupaj v promocijo, pa tudi v prenovo železnic in podobnega. Več ponudbe in več možnosti dostopa pomeni več obiskovalcev, to pa tudi večje prihodke za vse. Ljudje lahko preživijo na podeželju in se jim ni treba vsak dan voziti na delo v hrupna središča. Avtomobilskega prometa je tako kar hitro manj.
Domača ponudba, povsem brez kemikalij. Foto Borut Tavčar/Delo
Pri nas tudi v parkih vidiš najprej jezera avtomobilske pločevine, avtobusa pa običajno nobenega. Do tega je očitno pripeljala dolgoletna politika vlaganja v ceste in zanemarjanja železnic, drugega javnega prevoza in kolesarjenja. Niti na veliko sodobnih organiziranih kolesarskih izletov ne moreš brez avta, saj koles z javnim prevozom do izhodišča ne moreš pripeljati, organizatorji pa povedo, da koles ne izposojajo.
Z avtobusom do morja
Na morje smo letos potovali z avtobusom, prevoz do Biograda in nazaj je štiričlansko družino stal slabih 180 evrov. Vsaj avtobusni prevozniki so zbrani na spletni strani Avtobusne postaje Ljubljana (ta je v živo grozljivo zastarela), na njej je mogoče tudi kupiti vozovnice. Za našega prevoznika je sicer na tej spletni strani kazalo, da je vozovnic zmanjkalo, dobili pa smo jih na spletni strani prevoznika. Pomembna izkušnja iz tega je, da je treba daljša potovanja brez lastnega avtomobila načrtovati dovolj zgodaj, najbolje vzporedno z rezervacijo nastanitve.
Večer pred nevihto. Foto Borut Tavčar/Delo
Avtobus je imel še lastno brezžično omrežje, zato niti otrokom ni bilo prehudo. Odpadla pa je tudi vsa živčnost nesojenega voznika. Zapletlo se je za nazaj, avtobus je zamujal debelo uro. Zaradi močnega vetra je bila poleg tega avtocesta za avtobuse in tovornjake zaprta, zato je bilo treba iskati druge poti. V Ljubljano smo prispeli s spet debelo uro zamude, zlasti zato, ker je voznik zamudo skušal nadomestiti na ovinkastih cestah Bele krajine in Dolenjske. To je imelo za posledico izjavo članice družine, da je ne spravimo več na avtobus za več kot dve uri.
Na zahodu, proti Sloveniji, je še nekaj luči. Foto Borut Tavčar/Delo
Iskanjem poti in prevoznih možnosti do različnih krajev v Sloveniji (do dve uri daleč) bo prihodnjih tednih tako treba posvetiti več pozornosti. Čaka pa nas še preizkus prvega sodobnega deljenja električnih avtomobilov v Ljubljani.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
