Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenijo narava letos tepe, kot je še ni, sledile so si kratka zimska suša, žled kar pet obsežnih poplav. Zadnjih še niti ni konec, razkrivajo pa vso neučinkovitost slovenske uprave. Danes se bo sestala skupina za določitev intervencijskih ukrepov na vodotokih.
Po petem poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe ni več dvomov, podnebne spremembe se dogajajo, kriv je človek z izpuščanjem toplogrednih plinov in krčenjem gozdov, vendar je še nekaj časa za ukrepanje, da se svet do konca tisočletja ne segreje več kot za dve stopinji Celzija. Slovenija bi za to po mnenju klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj morala sprejeti strategijo razvoja, ki naj bo strategija prehoda v nizkoogljično družbo in družbo z ničelnimi izpusti toplogrednih plinov od leta 2050. Izhodišča za pripravo takšne strategije je z vključevanjem širokega nabora družbenih deležnikov že leta 2012 pripravila takratna Služba vlade za podnebne spremembe, obravnavana so bila tudi v javni razpravi, zgodilo pa se ni nič.
Druga, zdaj še pomembnejša naloga pa je prilagajanje. »Z zelo visoko stopnjo zaupanja lahko pričakujemo, da nekaterih tveganj za škodljive vplive podnebnih sprememb v prihodnjih desetletjih ne bo mogoče odpraviti. Slovenija se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva še hitreje kot svetovno povprečje. Zato je prilagajanje na podnebne spremembe ključni dejavnik blaginje prebivalcev Slovenije. Prilagajanje na podnebne spremembe pomeni prilagajanje na višje temperature zraka v vseh letnih časih, višje temperature tal, rek, jezer in morja, poletne vročinske valove, pogostejše suše ter pogostejše in intenzivne poplave, pogostejše zelene zime, spremenjen rečni režim in gladino podtalnice ter nenavadne vremenske vzorce,« pravi Kajfeževa. Državne strategije za prilagajanje na podnebne spremembe je sprejelo že enajst držav EU.
Opustitev urejanja
Lidija Globevnik z Inštituta za vode pravi, da imamo v Sloveniji res vse pogostejše velike škode zaradi poplav. »V naravnem okolju, torej brez kakršne koli prisotnosti človeških dejavnosti in posegov, bi bila korita vodotokov velika le toliko, da bi po njih lahko brez preplavljanja brežin tekel pretok z dveletno povratno dobo. Zaradi pridobivanja poselitvenega prostora, razvoja intenzivnega kmetijstva in gradnje hidroelektrarn, pred tem pa mlinov in žag na vodni pogon, smo večino korit vodotokov povečali, nekatera tudi do 50-krat! S tem smo odpravili redne poplave, med katere štejemo tudi tiste, ki nastopijo pri pretokih z deset- do dvajsetletno povratno dobo. Zdaj številni objekti, ki so bili zgrajeni za varstvo pred poplavami, ne opravljajo več te naloge. Poplave se torej ponekod vračajo na svoje originalne razlivne površine,« meni Globevnikova.
Pojasnjuje, da so bile količine padavin leta 1929 v Polhograjskem hribovju podobno velike kot leta 2010. »Oktobra letos smo, na istem območju spet izmerili podobno velike količine padavin (200 l/m2 in več). Vrhovci in Vič sta spet plavala zaradi vode Gradaščice, plavala pa je tudi Rožna dolina zaradi Glinščice. Škoda je bila leta 2010 štirikrat večja kot leta 1929, prebivalstvo Ljubljane pa se je za prav toliko povečalo. Padavine na notranjskem Krasu so bile podobno velike tudi novembra 2014 (od 200 do 250 l/m2). Te padavinske vrednosti presegajo stoletne padavine za tako časovno obdobje. In pretoki Iške so bili letos višji od tistih leta 2010,« pravi Globevnikova.
Kaj narediti
Gradnja nasipov in širjenje korit ne odpravi vseh težav, saj se poplave tako le preselijo. Nujno je zato zadrževanje vode, česar pa z intervencijskimi ukrepi, ki jih zdaj pripravljajo na ministrstvu za okolje, ne bodo uredili. Po mnenju Globevnikove hidroelektrarne niso taki večnamenski objekti. Rešitev pred poplavami so kratkotrajne zajezitve vode, s katerimi se poplavne vode delno zadržijo na gorvodnih območjih. Te ne povzročajo večjega dviga gladin podzemne vode, če so visokovodni nasipi ustrezno tehnično izvedeni. »Ravni podzemne vode so sicer ob poplavah tako ali tako povečane in enake višinam gladine vode v vodotoku. Začasno zadrževanje vode ob poplavah je mogoče na sedanjih (ali nekdanjih) poplavnih površinah. Se pa dvignejo nivoji podzemne vode tam, kjer se gladina površinske vode dvigne za stalno. To je v akumulacijah hidroelektrarn in mokrih zadrževalnikih,« pravi Globevnikova. Kljub temu bi z vzdrževanjem vodotokov in vodnih objektov, ki so bili zgrajeni v preteklosti lahko ohranjali višjo raven poplavne varnosti. »Poplav zaradi ekstremnih padavin ne bomo nikoli preprečili. Preprečimo pa lahko velike škode. Najprej sami, tako da se na poplave pripravimo, se nehamo pretvarjati in iskati krivdo pri drugih ter začnemo živeti po načelih zdrave družbe,« še dodaja Globevnikova.
Kot še pravi, je v Sloveniji zakonodaja celo preveč regulativna, manjka pa sistemski pristop k upravljanju voda. »Kaj šele, da bi imeli koncept upravljanja s poplavami. Nejasni in dvoumni so postopki ter odgovornosti. Veliko je bilo tudi na črno zgrajenih objektov, mogoče še največ na poplavnih površinah, denimo v velikem delu južne in zahodne Ljubljane. Veliki pa so tudi pritiski investitorjev, ki gradijo za trg in ne zase ali najemnike. Mnogi gredo čez vse ovire, in čeprav poznajo tveganja, tega kupcem ne povedo. Večina trgovsko-obrtnih con, ki so bile zgrajene v zadnjih dvajsetih letih je na nekdanjih poplavnih ali obvodnih površinah. Ne pozabimo, gradnja na dobrih kmetijskih površinah je bila vedno najbolj regulirana. Vabljive pa so spremembe namembnosti »poceni«, to je »slabših« obvodnih in močvirnih površin v stavbna zemljišča«, opozarja Globevnikova.
Mihael Toman z biotehniške fakultete v Ljubljani meni, da bolj kot segrevanje planeta na mogočo prihodnjo uporabo vode vpliva naš nerazumni odnos do vode kot dobrine, kot ekosistema in ne nazadnje kot sprejemnika odpadnih voda. »Če ne bo večjih sprememb v kmetijski politiki, predvsem pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev in umetnih gnojil, bo še naprej kakovost pitnih vod slaba. Če ne bo spoznanja, da električna energija, pridobljena v hidroelektrarnah, predvsem malih, ni zelena energija, bomo imeli pregrajene reke in porušen naravni rečni ekosistem. Če bomo krčili gozdove v povirjih rek in potokov, bomo imeli nenadne hitre odtoke ter posledično erozijo in poplave. To so prava vprašanja za sedanji čas, ne le tista, ki so povezana s podnebnimi spremembami,« pravi Toman.
»Slišim o oživljanju ideje regulacij kar tako, ideje zadrževalnikov povsod, ideje nestrokovnega čiščenja vodotokov in hudournikov in še kaj. Reševanje teh problemov nikakor ni naloga le ene stroke, mnoge, tudi ekološka in biološka imajo veliko povedati. Kar pa se tiče suš, dokler bomo razmišljali v smeri, da v stepi (Prekmurska ravnica) sadimo glede vode potratno koruzo, in ne žit, ki so avtohtone stepske rastline, bomo še naprej razmišljali o zadrževalnikih vode, akumulacijah, namakanju. Za našteto je odgovorna država, politika, toda še veliko pred njo vsak med nami. Potrebujemo odlično primarno stroko, dobro sekundarno stroko na ministrstvih in šele nato politične odločitve. Danes pa je proces povsem nasproten. Stroka ne more kar naprej popravljati velikih političnih napak iz preteklosti,« pravi Toman.
V naravi ni trajnosti
»Nedavni dogodki niso nikakršni ekstremni vremenski dogodki, zato tudi ni bistvenih vplivov na vodne in kopenske organizme. Če pomislimo na ribe, ki so v naši zavesti pogosto edini vodni organizmi, se njihove populacije po večjih vodah celo obnovijo, šibki in bolni osebki odmrejo, več je prostora za nove, zdrave generacije. In tako se dogaja tudi z drugimi vodnimi organizmi. Spremembe v naravi so pozitivno gibalo življenja. Ni statičnosti, ki jo mi za vsako ceno želimo. V naravi je dinamično ravnovesje, različne motnje pripomorejo k zdravju ekosistema,« opozarja Toman.
Biolog Gregor Aljančič, vodja jamskega laboratorija Tular in zatočišča za človeške ribice, pa na vprašanje ali podnebne spremembe že vplivajo na živelj, odgovarja, da bi kot znanstvenik moral reči, da ne ve, vendar bi se sprenevedal, saj je že vsakomur jasno, da se je pogostost in intenzivnost poplav povečala. »Poplave so bile vedno pomemben element kraškega sveta, ampak v natančno določenih obdobjih leta, spomladi, ko se je sneg stopil, in ob jesenskih deževjih. Zadnje desetletje pa imamo stoletne vode že na vsakih nekaj let. Morda je čas, da nehamo opazovati, kako se talijo ledeniki, in pogledamo, kaj se dogaja pri nas ter opravimo svoje delo,« meni Aljančič.
