Tiskane izdaje
Ljubljana – Gozdni ekosistemi so zelo pomembni za majhne otoške države, saj jih podnebne spremembe najbolj ogrožajo. Vendar bodo za to morale vse države narediti več, predvsem pa preprečiti nelegalno sečnjo. Lani je tako izginil gozd v velikosti Nove Zelandije.
Pobuda za trajnostno upravljanje gozdov je bila del podnebnega vrha v Bonnu, prišla pa je iz Ekvadorja in Gabona, pa tudi korporacij, kot sta Walmart in Mars Inc. »Vse države bi morale postaviti zaščito gozdov, njihovo obnovo in financiranje dobrega stanja gozdnih ekosistemov za prednostno nalogo,« so na dnevu gozdov poudarili predstavniki Fidžija. Posebej pa je treba pritegniti javne in zasebne vlagatelje v razvoj naravnih rešitev.
Za odstranjenimi bolnimi smrekami so ostale cele prazne planjave. Foto Roman Šipić/Delo
Ekvador se je zavezal, da bo zmanjšal emisije ogljikovega dioksida v gozdarstvu za 15 milijonov ton, trgovska veriga Walmart pa bo iz svojega programa umaknila vse izdelke, ki so vzrok za izsekavanje gozdov. Mars Inc. pa bo ogljični odtis svoje korporativne verige zmanjšal za 27 odstotkov do leta 2025 in za 67 odstotkov do leta 2050. Gabon namerava ustaviti nezakonito sečnjo, s čimer bi zmanjšali za 20 milijonov ton ogljikovega dioksida. Ohranitev in povečanje gozdne površine je namreč ključnega pomena za to, da svet ostane na poti k omejitvi segrevanja planeta na največ dve stopinji Celzija.
Podnebni strokovnjaki so medtem izračunali, da tega cilja ne bo mogoče doseči brez negovanja gozdov, ki so velik ponor ogljika. Ta se namreč skladišči v drevesih, rastlinah in prsti, po drugi strani pa rastline s fotosintezo izločajo kisik. »Naši gozdovi izginjajo s skrb zbujajočo hitrostjo. Ustavitev tega uničevanja je ključno za ustavitev podnebnih sprememb, zmanjšanje revščine in zagotavljanje hrane za rastočo populacijo ljudi,« pravi Inger Andersen, generalna direktorica IUCN, in dodaja, da lahko zaščita in obnova gozdov nadomestita tretjino naporov za zmanjšanje emisij do leta 2030. Zdravi gozdovi zagotavljajo storitve, ki so temelj zaščite pred ekstremnimi podnebnimi vplivi. Gozdovi zagotavljajo vodo, prehransko varnost in uravnavajo svetovne vzorce padavin.
Milijon listov najboljša klima
»Letošnje vremensko dogajanje je svet še bolj prepričalo o resnosti klimatskih sprememb. Spomladi pozeba, poleti toča, huda suša, jeseni so se razbesneli orkani. Narava nas besno opozarja, naj ji vendarle prisluhnemo,« snov za premislek do prihodnjega poletja naniza Greta Jagodič, nekdaj zelo dejavna urejevalka zelenih površin. Veliko odraslo drevo ima namreč skoraj milijon listov na krošnji, ki se razteza 10 in več metrov v širino in še več v višino. Tla pod drevjem so manj vroča kot na odprtem, nočni hlad se bolje ohrani in blagodejno znižuje temperaturo okolice tudi podnevi. Zrak v gozdu je bolje založen s kisikom, meritve kažejo, da kvadraten meter gozda proizvaja ravno toliko kisika, kot ga potrebuje človek v enem dnevu, hkrati pa porablja ogjikov dioksid.
Zelenje zdravi in varuje. Foto Greta Jagodič
Gozdna tla so vlažnejša kot tista na planem, kjer padavine hitro odtečejo, v gozdu postopoma iz listja, iglic, lubja in vejic nastane debela plast rahle preperine, ki vpije veliko vlage, zato jo potem drevo lepo počasi črpa iz globin in preživi sušno obdobje. Pomemben je tudi vpliv na veter v krajini, zato so tako v mestu kot na podeželju dobrodošli strnjeni sklopi dreves, kjer služijo kot protivetrna zaščita. V strnjenem sestoju mešanega, različno visokega, različno raščenega drevja se sile vetra razpršijo, ublažijo z medsebojnimi manjšimi trki, tako da se vejevje z lastnim vzmetenjem lažje ubrani lomov in prevrnitve.
Ko na vremenskih kartah gledamo ciklone, označene z modrimi črticami, vidimo, da se oblaki tvorijo nad morjem, tam se zrak napoji z vodnimi hlapi in kisikom. Če potujejo čez gozdnata območja, se oblaki ne osušijo in padavine dosežejo tudi notranjost celin. Evropska celina ima srečo, če ne bi imela gozdov, bi se Delibarska puščava v panonskem delu hitro razširila iz Vojvodine do Prekmurja, na Madžarsko in dalje v notranjost Evrope. Zelena porečja so kot žile kontinentov, reke prinašajo vlago vegetaciji, pa tudi ob izlivu v morje obogatijo vodo in dajejo hrano algam ter posredno drugemu vodnemu življu. Ob tem alge sproščajo kisik. »Gozdovi so pravzaprav stalno delujoča klimatska črpalka, ki kroji naše podnebje,« pravi Jagodičeva.
Žlahtna preteklost
V naših mestih imamo mnogo odraslih dreves že od nekdaj. Tudi med letoma 1950 in 1990, ko so veliko gradili, se je našel prostor zanje. Zakonodaja je strogo predpisovala ozelenitvene načrte, ki so bili razmeroma uresničeni. Kasneje je vzdrževanje dreves prešlo na trg in režim vzdrževanja zelenic se je spremenil, tudi zaradi uvoza teleskopskih žag, ki so poenostavile obžagovanje.
Zdaj marsikje opažamo ta razkošen »versajski« način obrezovanja na bete in živice. Spomladi redko vidimo pomladansko cvetenje drenov, nepozebnikov, malo je orjaških grmov sončno rumenih forzicij, ni slikovitih japonskih kutin, obloženih z rožnatim cvetjem, izginili so bujni slapovi belih medvejk, redko je dišeče cvetje lovorikovcev, španskih bezgov, nepravega jasmina. Manj je kosov, vrabcev in siničk, saj nimajo kje spletati gnezd. Zato ne zraste poletna masa vej in listja, to skromno zelenje ne more senčiti in opravljati svoje funkcije uravnavanja mikroklime. Sčasoma pride do splošnega pešanja moči zaradi vdora mikrobov na reznih ranah.
Veliko dreves ustavi veter brez škode, eno drevo se zlomi. Foto Greta Jagodič
Morali bi bolj spoštovati delo naših prednikov, ki so že v 12. stoletju imeli in spoštovali predpise, da se na strmih pobočjih ne sme ustvarjati golosekov. V 18. stoletju z rousseaujevskim gibanjem
Imeli smo brata Žigo in Karla Zoisa, Franza Hladnika, ustanovitelja botaničnega vrta, nato v 19. stoletju še desetine drugih, zavzeto delujočih naravoslovcev. V 20. stoletju so se pojavili inženirski strokovnjaki, od Vaclava Hejnica, Cirila Jegliča, Franca Vardjana st. in ml., Marjana Jančarja, Mihe Ogorevca, Jožeta in Vinka Strgarja, Dušana Mlinška, Ciglerja, Marjana Tepine, vse do nestorja slovenske krajinske arhitekture Dušana Ogrina.
Vsi so bili profesionalni težkokategorniki, ki so življenja posvetili zeleni Sloveniji. Delovali so po načelu: »zelenje je humanizacija mesta je zdravje ljudi!« Slovenske gozdove so postavili na svetovno lestvico ob bok Švici, parkom in stanovanjskemu zelenju so priborili srednjeevropsko zakonodajo. Ljubljani zavestno niso dovolili, da bi v višino prerasla Ljubljanski grad, se razvila v milijonsko mesto in pozidala zelene kline. »Mirno lahko rečemo, da je to večstoletno delovanje potrdil tudi lanski naslov Ljubljane, kot zelene prestolnice Evrope. Takšne preverjene dobre prakse ne smemo opustiti,« je prepričana Jagodičeva. Gozdarska stroka ob tem trdi, da spontano zaraščena površina potrebuje okrog sto let, da zraste v normalen mešani gozd.
