Eno je imeti kolo, drugo pa kolesariti

Tema tega članka se je rodila v majhni ljubljanski kolesarski delavnici med čakanjem na popravljeno kolo. Moški pred menoj je bil, sodeč po telesni kondiciji, obleki, opremi in vedenju, Kolesar. Tak, ki ima kolo za šport in prevoz, tovorjenje in premikanje nasploh, tudi zunaj urbanega okolja. Tak, ki noče puščati ogljičnega vtisa na Zemlji, če ni res nujno.

Beseda je dala besedo: Slovenec, da, a že 28 dela v Belgiji, v tamkajšnjem največjem mestu Antwerpnu, kamor ga je zanesla ljubezen. Jure Grobovšek. Ljubljančan, Šiškar. Dela v zasebnem družinskem podjetju De Boer na področju elektrotehnike, ki je v kombinaciji z mehaniko trenutno eden najbolj iskanih poklicev. Delajo neprepustne ploščate strehe z vrtovi. Zelene strehe, ki jim pravijo »peta fasada«, so zdaj na tistem koncu Evrope zelo v modi.

Jure Grobovšek kolesari, odkar ve zase. In prišel je v deželo, ki je še bolj kolesarska kot Slovenija. Belgija je šla v spodbujanju kolesarstva tako daleč, da delodajalec poravna »stroške« prevoza na delovno mesto s kolesom (podobno kot pri nas dobimo poravnane stroške za vožnjo na delo z javnim prevoznim sredstvom oziroma z avtomobilom). Pa ne le poravna, ampak priskrbi tudi prevozno sredstvo. Juretov delodajalec je, denimo, pred dvema letoma razglasil, da vsi delavci v podjetju (približno 60 zaposlenih), ki to želijo, dobijo kolesa. Vsi zastonj. Tisti, ki stanujejo do pet kilometrov od delovnega mesta, dobijo navadno kolo, bolj oddaljeni pa električno (ki stane 2370 evrov). Dobitnik kolesa se je dolžan vsaj 52-krat na leto (se pravi enkrat na teden) pripeljati z njim na delo, sicer izgubi pravico do njega. Delodajalec je uredil tudi kolesarska parkirišča. Jure in njegovi sodelavci tako zjutraj ob prihodu na delo obesijo kolo na avtomatsko roko, da visi, in se prijavijo na elektronski uri, zvečer pa se na enak način odjavijo. Njihov prihod s kolesom se torej avtomatsko registrira. Poleg kolesa dobijo zaposleni, ki se z njim vozijo na delo, še 22 centov za vsak prevožen kilometer. To se pravi tri evre na dan, če stanujejo sedem kilometrov daleč. Vozi se staro in mlado, tudi lastnik podjetja.

Podjetje plača tudi vzdrževanje kolesa – dvakrat na leto. To je zavarovano za vse mogoče nezgode, tudi proti kraji. Kolesa namreč kradejo tudi v Belgiji in ni res, da vozijo Belgijci sama imenitna in draga kolesa. Vozijo tudi kripe, ker niso zanimive za tatove. Če delavec kolesar obstane sredi poti ali ima težave z električnim kolesom, samo pokliče servisno službo, in pride ponj, ga odpelje v službo, kolo pa v popravilo. Ko je popravljeno, mu ga dostavi na delovno mesto. Če ga ni mogoče popraviti, dostavijo novo. To sodelovanje teče gladko kot tekoči trak.

Ni zanemarljiva še ena prednost: po izračunih si v velikem mestu s kolesom hitrejši kot z avtom na vseh razdaljah, krajših od treh kilometrov, in to v povprečju za pet do deset odstotkov. Malo zaradi gostega prometa, malo pa zato, ker je avto treba parkirati in iti peš do cilja, medtem ko kolo pustite tako rekoč na cilju.

Koristi za delodajalce

Imajo delodajalci kaj od tega, da spodbujajo kolesarstvo? Seveda, in ne malo. Predvsem dobro podobo ekološko ozaveščenega, zanesljivega, v prihodnost Zemlje zazrtega podjetja – to je danes nujno za prodajo. Druga prednost so zdravje, odpornost in dobra telesna pripravljenost delavcev, ki jih gibanje krepi. »Jaz bom moral delati do 67. leta starosti. Ne predstavljam si, da bom zmogel, če ne bom telesno zelo pripravljen,« pravi Jure stvarno. Tretja, a sploh ne najmanj pomembna korist za delodajalca pa so davčne olajšave: 120 odstotkov davčne olajšave ima za vsakega kolesarja, ki ga opremi; stoodstotno mu država pokrije nakup kolesa, preostalih 20 odstotkov pa je namenjenih za zavarovanje, vzdrževanje in kolesarsko kilometrino, ki jo dobijo zaposleni kolesarji obračunano pri plači. Neobdavčeno.

Pri nas so električna kolesa redkost. Kako, da so tako razširjena v Belgiji, ki je v bistvu ravninska? »Zadnji dve leti so električna kolesa velika moda. Njegovo vzdrževanje namreč ni tako zahtevno kot pri mopedu, po ravnem doseže hitrost 25 na uro, za več kot 25 ga morate sami poganjati,« razloži Jure, ki ima električno kolo in povprečno hitrost 22,3 kilometra na uro. »Na njem se tudi ne naprezaš toliko, da bi se prepotil. Sploh pa svoj energetski prispevek sam določaš.«

Država spodbuja kolesarjenje tudi z infrastrukturo, prijazno do kolesarjev. »Vseh 12 kilometrov, kolikor je od mojega stanovanja do središča Antwerpna, ni nobene ovire: tri metre široka kolesarska steza v dve smeri teče ob železniški progi in se imenuje Fitsostrada Nobenega znaka, nobenega semaforja vse do središča mesta. Dobra pogruntavščina!« se pohvali Jure.

Dobra ideja, da med plačljiva prevozna sredstva za prevoz na delovno mesto in nazaj domov štejejo tudi kolo. To je seveda laže organizirati v ravninskih deželah, kjer so razdalje od kraja do kraja dosegljive tudi za kolesarje. Z Nizozemsko pa se tudi Belgija ne more primerjati. Nizozemci so bili v kolesarstvu na prvem mestu že pred 40 leti in so še zdaj. Nihče jih ne prehiti, ve povedati Jure iz prve roke. Eden od štirih Nizozemcev se vozi na delo s kolesom.

Kako je s kolesarskimi progami? Jih je sploh mogoče primerjati s slovenskimi, ljubljanskimi? »V centru Antwerpna je težko, ker je infrastruktura zastarela, sicer pa zdaj urejajo tako, da bo center brez prometa, kot v Ljubljani. Vsa nova infrastruktura pa samoumevno upošteva prostor za pešce in kolesarje. Najpomembnejše je ljudi ozavestiti in tako zmanjšati število avtomobilov na cesti. Spraviti ljudi na kolesa, jih spodbujati, delodajalci naj stimulirajo zaposlene, država pa delodajalce,« prepričuje Jure.

V milem podnebju ravnin kolesu ni težko kraljevati

Kot rečeno, je kraljica kolesarstva še zmeraj Nizozemska, svetovna prvakinja po deležu kolesarjev v prometu (31 odstotkov ljudi ima kolo za glavno prevozno sredstvo za vsakodnevne opravke), po številu in urejenosti ter varnosti kolesarskih poti. Največji delež kolesarjev na svetu ima verjetno univerzitetno mesto Groningen z malo manj kot 200.000 prebivalci. Tam je kolo glavno prevozno sredstvo 59 odstotkov ljudi.

Ravna Nizozemska z milim podnebjem je kot nalašč za kolesarjenje. Ima več kot 29.000 kilometrov kolesarskih stez, ločenih od preostalega prometa. 16,5 milijona Nizozemcev ima več kot eno kolo na prebivalca. To pomeni, da imajo mnogi po več koles. Vsako leto kupijo 1,3 milijona novih, deset odstotkov od tega električnih. Lani je bilo ukradenih slabih pol milijona, vendar so vštete le prijavljene kraje. Nizozemska je tudi največja proizvajalka koles v Evropi, izdela več kot 30 odstotkov vseh koles v Evropi in jih izvozi več kot milijon na leto.

Ocenjujejo, da je na svetu več kot bilijon koles, dvakrat toliko kot avtomobilov. V zadnjih letih se je njihova proizvodnja povečala na 100 milijonov na leto (avtomobilov izdelajo 50 milijonov na leto). Kolesa so se uveljavila v 19. stoletju, v različnih deželah pa jih uporabljajo za različne namene: v ZDA predvsem za hujšanje (ker se s poganjanjem pokuri 600 kalorij na uro), na Kitajskem in v Aziji nasploh pa predvsem kot prevozno sredstvo. Največ koles na število prebivalcev ima, kot rečeno, kolesarska kraljica Nizozemska (99,1 odstotka), sledijo ji Danska (80,1 odstotka), Nemčija (75,8 odstotka), Švedska (63,7 odstotka), Norveška (60,7 odstotka), Finska (60,4 odstotka), Japonska (56,9 odstotka), Švica (48,8 odstotka), Belgija (48 odstotkov) in na desetem mestu Kitajska, kjer ima kolo 37,2 odstotka prebivalcev. A statistike so lahko pesek v oči: z enim samim kolesom se lahko izmenoma vozi več ljudi, po drugi strani pa ima lahko en sam človek na kupe nedotaknjenih koles, shranjenih v kleti. V ZDA ima kolo menda 32,2 odstotka ljudi, vendar v povprečju prekolesarijo po – sto metrov na dan. Seveda pa je nekaj drugega kolesariti po ravnem in v milem podnebju Nizozemske ali Belgije, zlasti Flandrije, drugo pa v neznosnem mrazu ali vročini ter hribovitih predelih drugod.