Tiskane izdaje
Nikola Tesla je bil star šest let, ko se je igral z mlinčkom na bližnji reki v Gospiču in začel sanjariti o »ogromnih mlinih«, ki bi jih vrteli mogočni Niagarski slapovi, o katerih mu je govoril oče. 34 let pozneje, leta 1896, je Tesla dejansko postavil prvo veliko hidroelektrarno na svetu, in to prav na Niagarskih slapovih, s katero je napravil največjo prelomnico v človeški družbi od prvih taktov parnega stroja v angleških predilnicah. Z idejo, ki jo je razvil že 19 let prej, je začel z elektrifikacijo in informatizacijo sveta, kot ga poznamo danes. Pogosto ga kličejo »Izumitelj 21. stoletja«. Z veliko začetnico. Zasluženo.
Od Faradayevega odkritja elektrike pol stoletja prej je bil Tesla prvi, ki je spoznal neomejen potencial elektrike z izmeničnim tokom, kar pa je bilo v popolnem nasprotju s takrat veljavnim prepričanjem, da je mogoč le enosmeren tok, ki pa je bil izjemno neučinkovit in je zahteval elektrarno na vsakih 500 metrov (prvoborec te ideje je bil Edison). Navkljub vsem polenom, ki jih je v svoje golenice prejel izjemni jugoslovanski znanstvenik, ni nikoli odstopil od svojih prepričanj, pa četudi je to v nekem trenutku pomenilo konec njegove znanstvene kariere in je moral za preživetje kopati telekomunikacijske jarke po New Yorku. Izumitelj sodobnih telekomunikacij! Življenje je polno ironije.
Tesla je navdih za svoj revolucionarni motor na polifazni izmenični tok (AC del od AC/DC) dobil ob recitiranju Goethejevega Fausta in opazovanju sončnega zahoda v Budimpešti. Vsi so mu zatrjevali, da je nemogoč, ne le v praksi, ampak tudi v teoriji, in ga zaradi same ideje zasmehovali, poniževali in odpuščali. Odtlej je čez Niagarske slapove preteklo veliko vode, Tesla je dokazal svoj prav vsemu svetu in danes vsi uživamo sadove njegovega velikega uma. Če ne bi bilo njegove »balkanske trmoglavosti« in bi tedanji politični, medijski in industrijski »establišment« uspel v nameri, da ga očrni, zaustavi in osebno uniči, bi elektrika ostala privilegij bogatih, kot je bilo to ob koncu 19. stoletja, ostali pa bi ostali na petroleju in premogu. Planet bi zaradi podnebnih sprememb že zdavnaj odšel v franže.
Z elektriko in njenimi pojavnimi oblikami je bil Tesla obseden že kot otrok, ko je prvič občutil statično elektriko ob božanju domače mačke. Ko mu je oče rekel, da bo duhovnik in ne znanstvenik, ga je neznana bolezen prikovala na posteljo, iz katere ni vstal nekaj mesecev, ko je bil že tik pred smrtjo. Oče je na koncu popustil in mu dovolil oditi na študij v Graz, Tesla pa se je čudežno vrnil v življenje, tudi s pomočjo branja knjig Marka Twaina, s katerim sta pozneje postala velika prijatelja, in krenil na pot 21. stoletja. V 19. stoletju!
Tesla je bil velik ljubitelj narave. Verjel je, da je vsa narava živa, da vibrira, da čuti. Naravo je spoštoval zaradi njene grandioznosti, izjemne raznovrstnosti življenja in skrivnostnih, pogosto grozljivih, pojavov, katerih notranje mehanizme je hotel odkriti. Bliski in grmenje bi marsikaterega otroka pognali v naročje staršev in pod dekico, a ne Tesle, on je »pesem neba« opazoval z najglobljim zanimanjem. Čeprav je v rekah videl vir energije, ki bo končal dobo sežiganja fosilnih goriv že ob koncu 19. stoletja, ko je bil še čas za to, je v njih videl tudi vir življenja. Zato na Niagarskih slapovih ni jezu. Tesla ni hotel »ubiti« reke, tako kot to počnemo danes, 160 let po njegovem rojstvu. Človek, ki nam je dal hidroelektrarne, bi se zgrozil, če bi se znova vozil na vlaku od doma proti Grazu, saj Sava ni več reka, temveč le serija brezživljenjskih umetnih jezer. Podobno smo naredili z Dravo, zdaj enako grozi še naši zadnji veliki reki - Muri.
Ko danes razmišljam, kako sem se kot otrok igral z avtom na daljinsko upravljanje, ne da bi vedel, da je za ta izum zaslužen naš znanstvenik (takrat smo še živeli v Jugoslaviji in smo ga tudi v Sloveniji doživljali kot našega), postanem jezen na slovenski šolski sistem. V svojih 16 letih šolanja nismo imeli en samcat dan posvečen Nikoli Tesli in njegovemu delu. Kakor da ga ni in kakor da ni naš znanstvenik, ki je povzročil največjo revolucijo v zgodovini sodobne civilizacije. Še več, v šoli so nas učili, da je radio, enega njegovih »stranskih izumov«, izumil Marconi, Italijan in nekaj časa Teslov asistent v njegovem laboratoriju v New Yorku. Pa čeprav je že leta 1943, šest mesecev po smrti Tesle in šest let po smrti Marconija, ameriško vrhovno sodišče razveljavilo vse Marconijeve patente za radio ter vse pravice za izum radia podelilo Tesli. Ne, nas so v njegovi domovini v 80-ih in 90-ih letih učili, da je radio izumil Marconi. Mislim, da to počno še danes in da so generacije otrok zrasle brez kakršnegakoli vedenja o tem, da je Tesla v veliki meri zaslužen za to, da lahko oni danes tako pridno »namakajo prste« v zaslone svojih dragocenih pametnih telefonov.
Tega nikakor ne morem dojeti in bil bi izredno vesel, če bi kdaj dobil odgovor na to averzijo slovenskega šolskega sistema proti Nikoli Tesli. Še bolj pa bi bil vesel, če bi končno začeli poučevati naše mlade o njem in njegovem delu. Res je, da je proti koncu življenja hodil po zelo ezoterični znanstveni poti in da učiteljem ne bi bilo prav enostavno razlagati, da je hotel svetu dati globalno dostopno wireless energijo z le petimi antenami (nič emisij), da je izdelal elektromagnetni rentgen (brez škodljivega sevanja) in prve neonske luči (ki so delovale brezžično), da je zaznal signal supernove (on je mislil, da so Marsovci), da je bil vegetarjanec (še preden je za to obstajala beseda) in da je razvil intimen odnos z golobico (platonski).
Prepričan sem, da bi bilo na teh urah in predavanjih izjemno zanimivo in da bi se več mladih začelo zanimati za elektrotehnične vede, ki so še vedno temelj in prihodnost omreženega in energije lačnega sveta. Predvsem pa si naši mladi zaslužijo, da ga spoznajo. Zase je pravil, da ne izumlja, temveč le odkriva in pojasnjuje »skrivnosti« narave. Mogoče pa se nam posreči in celo »odkrijemo« novega Teslo.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria in ustanovitvi biosfernega območja Mura-Drava-Donava.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
