Tiskane izdaje
Ljubljana – Pripravili smo serijo mnenj in napovedi, kakšne razmere v življenju čakajo otroka, rojenega 1. januarja 2016 v Sloveniji. To je vsaj delno povezano tudi z uspešnostjo svetovnega podnebnega dogovora.
»Niels Bohr se je nekoč pošalil, da je napovedovati stvari težko, še posebej če gre za prihodnost. Ampak meteorologi se z napovedovanjem pač moramo profesionalno ukvarjati, če je včasih še tako nehvaležno. Spremembe podnebja smo napovedali že pred vsaj dvajsetimi leti in zdaj ko se te že vidno dogajajo, je jasno, da bodo ostale stalnica in da bodo krojile življenje še zlasti tistih, ki so komaj rojeni. A pri napovedovanju, kaj čaka danes rojene čez recimo 50 let, je poleg razvoja podnebnih sprememb, torej okoljskih razmer, treba upoštevati tudi gospodarske, tehnološke, populacijske in še zlasti politične usmeritve v prihodnosti. Pri tem gre zlasti za vprašanje, kako hiter bo preobrat v gospodarskih strukturah v smeri oskrbovalnega in informacijskega gospodarstva, manjše porabe surovin ter vpeljave čistejših in učinkovitejših tehnologij,« pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, članica Medvladnega panela za podnebne spremembe in z njim tudi Nobelova nagrajenka.
»Za Slovenijo je na primer bistvenega pomena, ali bomo hitro našli lokalne rešitve za zmerno gospodarsko rast, socialno enakost in okoljsko trajnost. Morda še bolj pomembno za življenjske razmere čez desetletja pa je, kako hitro se bomo pri nas in v Evropi znali prilagajati novemu podnebju. Tudi če ubere svet najboljše mogoče blaženje podnebnih sprememb in dejansko omeji dvig globalne temperature na manj kot dve stopinji, bo treba gospodarstvo in tudi naš življenjski slog prilagoditi novemu podnebju. Če se tega lotimo takoj, potem bo življenje lahko še vedno teklo brez velikih pretresov. V nasprotnem primeru pa bodo današnji malčki živeli v zelo negotovem in tudi konfliktnem svetu,« povzema Kajfeževa.
Štiriletnik
Kot pravi klimatologinja, lahko upravičeno domnevamo, da se sedanji trendi, tako gospodarski kot okoljski, leta 2020 še ne bodo bistveno spremenili. Politično gledano bomo še vedno priča vojnim in begunskim zgodbam, okoljsko pa še vedno veliki porabi fosilnih goriv, žal tudi premoga. Promet bo še vedno glavni krivec za izpuste, vreme pa bo še bolj kazalo svojo ekstremnost, tako s sušami in poplavami kot neobičajno visokimi temperaturami. Življenjski stroški bodo višji, naša varnost – z vseh vidikov – pa manjša. Upajmo pa, da bo ozaveščenost prebivalstva že večja in da bomo že imeli ideje, kje in kako vpeljati čistejše in učinkovitejše tehnologije. In da bosta strategija in akcijski načrt, kako se prilagajati na novo podnebje v kmetijstvu, turizmu, zavarovalništvu, pri prostorskem planiranju, zdravstvu in še kje že pripravljena in uzakonjena.
Polnoletnost
»Ob polnoletnosti, torej okrog leta 2035, moramo pa že gledati različne scenarije. Če se bo takrat dejansko že začelo masovno opuščanje fosilnih energentov, bo to močno spremenilo gospodarsko sliko sveta, še zlasti cen energije, ki bodo zagotovo višje. Podnebne spremembe bodo še vedno šle svojo pot, saj jih v nekaj letih ne bomo zajezili. Če bomo uspešni pri prilagajanju, bomo lahko gojili nove sorte kmetijskih rastlin, imeli mnogo več namakalnih sistemov, a hrana bo zanesljivo dražja. Promet bo že elektrificiran in morda bomo manj mobilni v smislu prihoda na delo, seveda tam, kjer fizična prisotnost ne bo potrebna. Rekreacijsko smučanje v Sloveniji ne bo več kak pomemben šport, bomo pa doživljali razcvet poletno-jesenskega turizma. Če se bomo prilagajali, nas bodo tudi vremenske ujme manj stale in ne bodo jemale življenj. Ključno bo optimalno prostorsko načrtovanje. Vsak dan znova pa bomo obžalovali, da smo zgradili Teš 6. Političnim beguncem se bodo do takrat pridružili tudi klimatski. Čiste pitne vode bo marsikje v naši okolici, zlasti v južni Evropi in na Bližnjem vzhodu, čedalje manj,« pravi Kajfeževa.
Če se svetovna podnebna politika ne bo spremenila in bo gospodarska rast še vedno odvisna od načrpane nafte, pa bo lov na fosilna goriva pred letom 2035 in po njem še bolj nasilen kot v preteklosti. To bo pehalo svet v še dodatne napetosti, ki bodo prinesle večje težave kot pa le podnebne spremembe same. In če se bomo ob tem še »pozabili« prilagajati, opozarja Kajfeževa, potem življenje res ne bo tako kot zdaj, saj bodo med ljudmi kot posledica vsega nastale ogromne družbene in socialne razlike.
Abraham
»Izjemno težko pa je podati znanstveno ali strokovno mnenje, kako bo Slovenija videti, ko bo današnji novorojenec srečal abrahama. A prepričana sem, da bo daleč bolj kot razvoj podnebja za naše vnuke pomembno, kako se bomo znali obnašati kot družba, in pa kako pametne tehnologije nam bodo na voljo. Okoljsko gledano bomo vsekakor imeli mnogo boljše pogoje kot na primer balkanske dežele. Smrekovih gozdov sicer ne bo več, bodo pa morda hrastovi ali borovi. Voda bo še vedno izvirala pri nas in tudi kmetovanje bo mogoče. A zaradi nizke rodnosti bomo prisiljeni živeti skupaj z migranti in jih sprejeti medse. Ker smo majhni, bosta na nas vplivala tako politika Evrope kot globalno gospodarstvo. In zato je mogoče skoraj vse, da bomo v najboljšem primeru živeli ob transparentni državni politiki, močni civilni družbi in krožnem gospodarstvu v zmerni blaginji, a z mnogo manj materialističnimi vrednotami kot danes. V najslabšem primeru pa nas lahko doletijo tudi črni scenariji, od takih, kot smo jih že videli v filmih tipa Mad Max, ali pa da bi namesto državne dobili vlado zasebnih nadnacionalnih podjetij, ki bi pač odločala o vsem, od šolstva do zdravstva,« pravi Lučka Kajfež Bogataj.
