Tiskane izdaje
Marianski jarek je najgloblji poznani del svetovnih oceanov. In kot ugotavljajo znanstveniki, so tam, na skoraj 11.000 metrih globine, res visoke ravni strupenih snovi. Že od nekdaj je znano, da morski sesalci in inuiti, čeprav živijo v zelo odročnih področjih, v maščobnih tkivih nosijo visoke količine organskih obstojnih onesnaževal (POPs - persistent organic pollutants). Pred biokemičnimi vplivi pač nismo varni prav nikjer več.
Kot pravi Antonis Mavropulos, si lahko le sanjači domišljajo, da lahko Zemlji povrnemo pradavno čistost. Zemljo so ljudje začeli spreminjati in jo onesnaževati že davno. S strupi, kemijo in plastiko se v naravi rojevajo novi ekosistemi; ni prav, da te ekosisteme označujemo kot zlobne in napačne. Zdaj je, kar je, in temu se bo treba prilagajati. Nesmiselno je poskušati obvarovati kotičke takšne narave, kakršna je oziroma »naj bi bila«. To je lahko le muzejski eksponat, ki preživi le, če ljudje vlagajo ogromno energije, da ga ohranijo. Narava gre naprej. Mi smo prej njeno tkivo kot njena bolezen. In kar delamo vodi, to delamo sebi.
Voda je ujeta v nas, mi smo ujeti v vodo. Foto Mavric Pivk/Delo
Pred mnogimi leti mi je znanec razlagal, zakaj se ne kopa v morju. Kot kemik je v morju videl zadnji pristan vseh snovi, ki smo jih ustvarili. To mi je grafično ponazoril takole: če bi se zdaj polulal v Tarski vali in čez nekaj ur zajel liter morske vode ter jo zlil v Piranski zaliv, bi v Piranskem zalivu še vedno bil kemično prepoznaven kanček mojega urina. Na atomski ravni, pa vendar.
Da o kakcih ne govorimo! Predstavljajte si stranišče, ki kakce splakne v jezero, potem pa vodo z gladine vrača v kotliček. Naj je jezero še tako veliko, prej ali slej bodo kakci in produkti njihovega razkrajanja začeli prodirati nazaj v kotliček. Pred leti sem bral o tem, da so ponekod v ZDA dvigovali raven usihajoče podtalnice s tem, da so v tla spuščali kanalizacijske odplake − to je sčasoma povzročilo dvig koncentracije vrste nevarnih snovi v pitni vodi in naredilo podtalnico oporečno. V Indiji in marsikje v državah v razvoju se kaj takega dogaja brez cevi in kanalizacij − kar neposredno in brezsramno.
V Varanasiju ob reki Ganges opravljajo potrebo kar v reko. Rajesh Kumar Singh/AP Foto
Kar se danes dogaja človeštvu, je to, da na tisoče onesnaževal konča v oceanih in potem najde pot nazaj na naše krožnike. S tem smo grožnja samim sebi − takim, kot se sami sebi razlagamo, ko si pravimo, da smo krona stvarstva, božji otroci, vrhunec evolucije. Nismo pa grožnja samim sebi − takim, kot nas narava gnete in oblikuje. Morda pa je Homo sapiens kot vrsta le bežna mušica, ki je za nekaj stoletij radovedno pokukala na plano, a bo že kmalu le arheološka zanimivost za rod bistrih raziskovalcev čez mnogo tisočletij?
George Carlin hudomušno namiguje, da smo morda ljudje tukaj le zato, da smo naredili plastiko. Pravi: »Zemlja ne deli z nami predsodkov do plastike. Plastika je prišla iz Zemlje in Zemlja jo verjetno vidi kot še enega od svojih otrok. Morda je to edini razlog, zakaj je Zemlja dovolila, da smo se sploh porodili iz nje: hotela je plastiko zase. Ni vedela, kako jo narediti, potrebovala je nas! Morda je to odgovor na naše starodavno filozofsko vprašanje: Zakaj smo tukaj? Plastika! No, plastika je tu, naše delo je opravljeno ...«
Plastika je tu, delo je opravljeno. Foto Manan-Vastsyayana
Tega ne pišem, da bi razvrednotil delo vseh tistih, ki si prizadevajo za čistejši planet − tudi sam sem eden teh. Pravzaprav poudarjam prav to, da je nespametno pljuvati v lastno skledo. Poudariti želim, da se je nujno dovolj odmakniti od problemov, da bi jih lahko videli v pravi luči. Mislim, da na globalni ravni ne morem prav dosti spremeniti z neskončno zagnanostjo in trdim delom, z eko-evangelizacijo javnosti, s kaznovanjem onesnaževalcev, s čiščenjem oceanov ogorek za ogorkom, vrečka za vrečko, zamašek za zamaškom, plastenka za plastenko ...
Čiščenja se bom seveda lotil, sodeloval bom v njem − a to bo le rekreacija, športni dan. Glavna dejavnost, ki se ji moram posvetiti, je drugje − v meni je in je predvsem moja odgovornost do sebe. Narava te dejavnosti je enaka naravi vode: teče, neulovljiva je, prosojna, nevidna, potrpežljiva, je univerzalno topilo in transportno sredstvo množice snovi, v njej in na njej počiva življenje; voda je polna sebe in hkrati v službi vsega drugega. Moja dejavnost mora biti polna sebe in hkrati v službi vsega drugega − takšna dejavnost je v srži duševne in duhovne ekologije.
Voda zelena, ki te ljubim zeleno.
Ekologi se vse prepogosto ukvarjamo s surovimi, oprijemljivimi posledicami človeške dejavnosti tam zunaj in pozabljamo, kaj se dogaja tu notri v nas. Radi pozabljamo na odnose, začenši z odnosom do sebe in do primarne narave okrog nas. Delujemo požrtvovalno, aktivistično in potem, da bi rešili svet, izgubljamo sami sebe. Na koncu ne rešimo sveta, iz sebe pa naredimo zagrenjenega eko-birokrata in/ali čustveno razvalino. Naše frustracije ne prispevajo prav dosti k blaginji sveta. Obtičimo v občutkih stiske, negotovosti, obupa, razočaranja, strahu, agresije ... Pozabimo teči mehko kot voda, nositi v sebi vso raznovrstnost snovi, ki jih raztapljamo, včasih zaledeneti, včasih izhlapeti − čustva doživeti v polnosti in jih naslednji hip izpustiti. Ne znamo več biti preprosti.
Zdaj, ko pomlad trka na vrata, se spominjam kitajskega pregovora: »Ko piješ vodo, se spominjaj pomladi.« Samo pogledati moram skozi okno − s kozarcem vode v roki. Ko v pomladi uzrem sok življenja, ki si ga podajajo vsa bitja na Zemlji, spijem kozarec vode, take, kakršna pač je. Požirki me povezujejo s svetom, kakršen pač je. Izbiram si, da me navdihnejo k pozitivnim čustvom do sebe, do vode, do Zemlje. Izbiram si polno doživljanje in zatem izpuščanje čustev. Dopuščam si teči.
Še dolgo po tem, ko voda več ne bo dajala življenja mojemu telesu, bodo strupi v Marianskem jarku iz globine preobražali Zemljo. Plastika bo našla pot v organizme in jih spremenila. Neizogibno bo spremenila tudi nas, ljudi − vprašanje je le, ali bo to plod naše odločitve ali surovih vzvodov matere narave.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
