Ko bodo baterije cenejše, bodo v vsakem domu
Proizvodnja baterij za uravnavanje porabe energije se povečuje, projektov je veliko, cene pa padajo
Odpri galerijo
Tomaž Oštir pravi, da bodo hranilniki energije prišli povsod. FOTO: Jože Suhadolnik
Proizvajalci baterij se čedalje močneje usmerjajo v baterije za avtomobile, dodajajo pa proizvodnjo baterij za vsak dom, za podjetja in omrežja. Revolucija se bliža, ko bo štirikilovatna baterija stala tisoč evrov, bo šla v večino domov.
Prva, ki je skušala baterijski hranilnik elektrike priključiti na omrežje, je bila Iskra s sistemom BK300. Janez Humar je povedal, da je kar nekaj težav, zlasti pri urejanju razmerij med deležem elektrike iz sončne elektrarne, ki se shranjuje v baterijo, in deležem, ki gre v omrežje. Ta razmerja so še precej neurejena, tudi Agencija za energijo še ni izdala bolj natančnih pravil. Humar meni, da se bo to sicer kar hitro uredilo zaradi sprejete uredbe o samooskrbi.
Humar pravi, da bodo baterijski hranilniki v stavbah ključni pri prehodu na električno mobilnost, saj imajo tudi stavbe z novo električno napeljavo težave pri polnjenju električnih avtomobilov, posebej če je polnilnic več ali če je polnilnica hitra. Lokalni hranilniki bodo razbremenili omrežje, vse pa mora biti pametno vodeno, zato so se povezali z Robotino. Vpliv polnilnic na omrežje Humarja sicer ne skrbi. »Veliko jih sprašuje, kako bo omrežje preneslo povečanje števila polnilnic in števila polnjenj električnih avtomobilov. Povsem naravno bo šlo. Če ne bo možnosti za polnjenje, ljudje pač ne bodo kupovali električnih avtomobilov,« je prepričan Humar, ki je napovedal še več sistemov s hranilniki v stavbah, sončnimi elektrarnami in polnilnicami za električne avte na več različnih lokacijah. Med lokacijami po Sloveniji se bodo, kot je napovedal, vozili z električnimi avtomobili.
Sistem s sončno elektrarno z močjo petih, sedmih ali desetih kilovatov in hranilnikom stane 20.000 evrov. Življenjska doba hranilnika je do deset let, vložek se zato težko povrne. Humar zato pričakuje spodbude, vsaj na tej stopnji razvoja.
Tomaž Oštir, direktor zagonskega podjetja Reness energy, je priznal, da še ne morejo predstaviti svojega projekta. Imajo pa italijanskega partnerja SAET, ki proizvaja več vrst baterijskih hranilnikov. Povedal je, da je še 2010 je kilovatna ura zmogljivosti litij ionskih baterij stala 1100 dolarjev, leta 2016 je cena padla na 273 dolarje, napoved za 2030 pa kaže na 73 dolarjev. »Sto dolarjev na kilovatno uro je meja, pod katero bodo električni avtomobili cenejši od konvencionalnih,« je dejal Oštir.
Baterije so čedalje bolj v uporabi tudi v energetiki. Omogočajo zagon termoelektrarn na premog ali plin, uravnavajo frekvence (to pomeni kakovost elektrike), omogočajo prihranke, saj lahko gospodinjstvo ali podjetje v času najvišjih cen uporablja shranjeno elektriko, so pa tudi podpora za uvajanje obnovljivih virov energije. Hranilniki v podjetjih lahko omejijo celo padec prihodka zaradi motene dobave elektrike ali zaradi slabše kakovosti elektrike.
Hranilniki lahko zagotavljajo primarno, sekundarno in terciarno rezervo v elektroenergetskem omrežju, omogočajo pa tudi prihranek pri gradnji omrežja, saj lahko omejijo konice porabe, pri vzdrževanju lahko nadomestijo odklop dela omrežja in zmanjšajo vpliv na prenosno omrežje. Tako ni treba graditi močnejšega omrežja za primere večjih obremenitev. Odjemalci tudi lahko nadzorujejo porabo in znižajo stroške, s tem, da je za hiše dovolj baterija z močjo med pet do 15 kilovatov, za industrijo pa nekaj deset kilovatov.
Oštir je povedal še, da so vsi največji projekti baterijskih hranilnikov v srednji Evropi namenjeni uravnavanju frekvence, Precej jih je v Nemčiji, precej manj pa v Avstriji in Italiji. »Kar se ne omenja, je preprostost uporabe baterij. Pet megavatov baterij je nekaj zabojnikov,« pravi Oštir in dodaja, da projekt NEDO, ki ga vodi Eles, pri baterijskih hranilnikih postavlja Slovenijo zelo visoko. »Revolucija baterij bo še večja od digitalne revolucije, naložbe se povečujejo. Zdaj tri- do štirikilovatna baterija stane med 3000 in 4000 evrov. Ko bo cena padla na tisoč evrov, toliko kot stane pameten mobilni telefon, bodo take baterije lahko šle v vsak dom,« meni Oštir.
Že zdaj pa obstajajo uspešni modeli uporabe. Poslovni model nemških dobaviteljev elektrike iz sončnih elektrarn je tak, da so vsem ponudili baterije po 3000 evrov in fiksno ceno elektrike. Gospodinjstva plačujejo za elektriko po 50 evrov na mesec, ne glede na porabo. Delovanje baterij upravljajo dobavitelji elektrike.
»Če govorimo o baterijah za avtomobile, bo še vsaj pet let glaven litij, ko govorimo o hranilnikih energije za omrežje pa bo veliko prostora za druge tehnologije, za v okolju bolj dostopne materiale, kot so natrij, magnezij,« pravi Jan Bitenc iz Kemijskega inštuituta. Z alternativnimi materiali prihaja do nekaterih razlik, denimo nižjih napetosti, vendar je v stavbah tudi več prostora kot v avtomobilih, da se težave preseže. Svinčen akumulator je denimo močan v tem, da lahko ponudi zelo veliko toka na hitro, nima pa tako velike energijske gostote. Litij ionske baterije imajo veliko energijsko gostoto, ne dajo pa tako močnega toka. Še ena značilnost je, 150 let stari svinčeni akumulatorji lahko še danes delujejo, litij ionska baterija ne bi.
»Z recikliranjem se še ne ukvarjamo, to je v evropskem projektu, vendar se s tem ukvarjajo drugi partnerji. Mi imamo tri glavne smeri, uporabo magnezija namesto litija, litij žveplove akumulatorje, delamo pa tudi na izboljšavah litij ionskih baterij. V verigi smo povsem na začetku, denar se dela na koncu,« pravi Bitenc.
Prva, ki je skušala baterijski hranilnik elektrike priključiti na omrežje, je bila Iskra s sistemom BK300. Janez Humar je povedal, da je kar nekaj težav, zlasti pri urejanju razmerij med deležem elektrike iz sončne elektrarne, ki se shranjuje v baterijo, in deležem, ki gre v omrežje. Ta razmerja so še precej neurejena, tudi Agencija za energijo še ni izdala bolj natančnih pravil. Humar meni, da se bo to sicer kar hitro uredilo zaradi sprejete uredbe o samooskrbi.
Humar pravi, da bodo baterijski hranilniki v stavbah ključni pri prehodu na električno mobilnost, saj imajo tudi stavbe z novo električno napeljavo težave pri polnjenju električnih avtomobilov, posebej če je polnilnic več ali če je polnilnica hitra. Lokalni hranilniki bodo razbremenili omrežje, vse pa mora biti pametno vodeno, zato so se povezali z Robotino. Vpliv polnilnic na omrežje Humarja sicer ne skrbi. »Veliko jih sprašuje, kako bo omrežje preneslo povečanje števila polnilnic in števila polnjenj električnih avtomobilov. Povsem naravno bo šlo. Če ne bo možnosti za polnjenje, ljudje pač ne bodo kupovali električnih avtomobilov,« je prepričan Humar, ki je napovedal še več sistemov s hranilniki v stavbah, sončnimi elektrarnami in polnilnicami za električne avte na več različnih lokacijah. Med lokacijami po Sloveniji se bodo, kot je napovedal, vozili z električnimi avtomobili.
Stroški še preveliki
Sistem s sončno elektrarno z močjo petih, sedmih ali desetih kilovatov in hranilnikom stane 20.000 evrov. Življenjska doba hranilnika je do deset let, vložek se zato težko povrne. Humar zato pričakuje spodbude, vsaj na tej stopnji razvoja.
Tomaž Oštir, direktor zagonskega podjetja Reness energy, je priznal, da še ne morejo predstaviti svojega projekta. Imajo pa italijanskega partnerja SAET, ki proizvaja več vrst baterijskih hranilnikov. Povedal je, da je še 2010 je kilovatna ura zmogljivosti litij ionskih baterij stala 1100 dolarjev, leta 2016 je cena padla na 273 dolarje, napoved za 2030 pa kaže na 73 dolarjev. »Sto dolarjev na kilovatno uro je meja, pod katero bodo električni avtomobili cenejši od konvencionalnih,« je dejal Oštir.
Baterije so čedalje bolj v uporabi tudi v energetiki. Omogočajo zagon termoelektrarn na premog ali plin, uravnavajo frekvence (to pomeni kakovost elektrike), omogočajo prihranke, saj lahko gospodinjstvo ali podjetje v času najvišjih cen uporablja shranjeno elektriko, so pa tudi podpora za uvajanje obnovljivih virov energije. Hranilniki v podjetjih lahko omejijo celo padec prihodka zaradi motene dobave elektrike ali zaradi slabše kakovosti elektrike.
Hranilniki lahko zagotavljajo primarno, sekundarno in terciarno rezervo v elektroenergetskem omrežju, omogočajo pa tudi prihranek pri gradnji omrežja, saj lahko omejijo konice porabe, pri vzdrževanju lahko nadomestijo odklop dela omrežja in zmanjšajo vpliv na prenosno omrežje. Tako ni treba graditi močnejšega omrežja za primere večjih obremenitev. Odjemalci tudi lahko nadzorujejo porabo in znižajo stroške, s tem, da je za hiše dovolj baterija z močjo med pet do 15 kilovatov, za industrijo pa nekaj deset kilovatov.
NEDO nas postavlja visoko
Oštir je povedal še, da so vsi največji projekti baterijskih hranilnikov v srednji Evropi namenjeni uravnavanju frekvence, Precej jih je v Nemčiji, precej manj pa v Avstriji in Italiji. »Kar se ne omenja, je preprostost uporabe baterij. Pet megavatov baterij je nekaj zabojnikov,« pravi Oštir in dodaja, da projekt NEDO, ki ga vodi Eles, pri baterijskih hranilnikih postavlja Slovenijo zelo visoko. »Revolucija baterij bo še večja od digitalne revolucije, naložbe se povečujejo. Zdaj tri- do štirikilovatna baterija stane med 3000 in 4000 evrov. Ko bo cena padla na tisoč evrov, toliko kot stane pameten mobilni telefon, bodo take baterije lahko šle v vsak dom,« meni Oštir.
Že zdaj pa obstajajo uspešni modeli uporabe. Poslovni model nemških dobaviteljev elektrike iz sončnih elektrarn je tak, da so vsem ponudili baterije po 3000 evrov in fiksno ceno elektrike. Gospodinjstva plačujejo za elektriko po 50 evrov na mesec, ne glede na porabo. Delovanje baterij upravljajo dobavitelji elektrike.
»Če govorimo o baterijah za avtomobile, bo še vsaj pet let glaven litij, ko govorimo o hranilnikih energije za omrežje pa bo veliko prostora za druge tehnologije, za v okolju bolj dostopne materiale, kot so natrij, magnezij,« pravi Jan Bitenc iz Kemijskega inštuituta. Z alternativnimi materiali prihaja do nekaterih razlik, denimo nižjih napetosti, vendar je v stavbah tudi več prostora kot v avtomobilih, da se težave preseže. Svinčen akumulator je denimo močan v tem, da lahko ponudi zelo veliko toka na hitro, nima pa tako velike energijske gostote. Litij ionske baterije imajo veliko energijsko gostoto, ne dajo pa tako močnega toka. Še ena značilnost je, 150 let stari svinčeni akumulatorji lahko še danes delujejo, litij ionska baterija ne bi.
»Z recikliranjem se še ne ukvarjamo, to je v evropskem projektu, vendar se s tem ukvarjajo drugi partnerji. Mi imamo tri glavne smeri, uporabo magnezija namesto litija, litij žveplove akumulatorje, delamo pa tudi na izboljšavah litij ionskih baterij. V verigi smo povsem na začetku, denar se dela na koncu,« pravi Bitenc.
