Tiskane izdaje
Razmah apatije in depresije v sodobni družbi je naravna posledica kompleksnosti sveta in grožnje (samo)uničenja, ki preži na nas, ob kateri je povsem naravno, da se počutimo nemočne. Da bi si povrnili moč, moramo razčleniti kompleksne probleme in jih tako narediti dovolj majhne, da postanejo obvladljivi, rešljivi. A kako?
V zadnjih treh desetletjih smo kot osrednjo vrednoto globalne družbe ustoličili trajnost (oziroma vzdržnost). Toda »trajnostni razvoj« so že davno ugrabili varuhi neoliberalnega kapitalizma; z njim na zastavi se bojujejo, da bi dodatno konsolidirali obstoječe strukture, jih naredili še bolj vzdržljive, prožne, odporne. Obstoječi sistem se ne da − želi trajati!! Trajnost je tako že v vseh vizijah, načrtih in razvojnih strategijah, tudi takih, v katere je beseda »trajnostno« ali »zeleno« stlačena povsem na silo − denimo v »zeleno« gospodarstvo, »zeleno« prometno strategijo, celo »zeleno« industrijo.
Michael Braungart je lepo rekel, da novo gospodarstvo ni boljše, kot je bilo prej, le manj slabo je. Prej je tratilo denar in bilo zelo brezobzirno do okolja, zdaj je le manj razsipno in manj škodljivo za okolje. A to še ne pomeni, da je dobro, koristno, zeleno.
Nič čudnega, da napredna družbena gibanja iščejo nove temeljne vrednote. Ena prodornejših med temi vrednotami je regeneracija. Pojem trajnosti se s tem odmika v drugi plan. Najprej ovrednotimo škodo, ki smo jo naredili, identificirajmo škodljive prakse, ki so zdaj norma, popravimo vso to škodo, spremenimo normo in potem poskrbimo, da bodo nove, resnično zdrave, dobre družbene strukture delovale trajnostno oziroma trajno.
Zeleno je v mnoga področja potisnjeno na silo. Foto Aleš Černivec/Delo
Da to ni lahek zalogaj, je ugotovil vsakdo, ki je poskusil narediti analizo stanja, saj so globalni izzivi tako kompleksni, da nikomur ni jasno, kje bi bilo najbolje začeti. Če začnemo povsod, pa nikomur ni jasno, kako vse rešitve povezati v celoto. Nekateri pravijo, da je treba začeti pri ekonomiji, drugi pri kmetijstvu, tretji pri šolstvu, četrti pri politiki itd. Nekaj pa nas je tudi takih, ki bi začeli pri duhovnosti. Duhovnost tu pomeni preprosto to, da najprej na prav vseh področjih potegnemo glavo iz peska in brez izgovora objamemo vse izzive, ki so pred nami.
Ne bodimo tiho
Dokler tega ne storimo in le v tišini spremljamo, kar se dogaja, ali se poskušamo izmakniti odgovornosti − jo celo valimo na druge −, smo kot noj z glavo v pesku. Modri anonimnež je dobro opazil, da takrat, ko damo glavo v pesek, naredimo tarčo iz lastne riti. Zanikanje, podkrepljeno z vero v znanost (ki bo že odkrila neko rešitev, tudi če se bomo znašli v res hudi stiski), je koren naših težav. Posledice nas doletijo tam, kjer jih najmanj pričakujemo.
Zavedam se, kakšne asociacije vzbudim, ko uporabim besedo »duhovnost«. V nasprotju z besedo »trajnost«, ki so jo ugrabili in ji popačili pomen pred približno 25 leti, ima beseda »duhovnost« za seboj stoletja zlorabe in pačenja. Kljub temu jo postavljam v središče rešitev, a pri tem opozorim bralca, naj jo razume razgaljeno do samega njenega bistva. V novi knjigi Slovenija: navodila za uporabo definiram duhovnost kot »preseganje samoreferenčnosti«:
Biti samoreferenčen pomeni verjeti in trditi, da je nekaj prav, izključno na podlagi lastnega »dokaznega materiala«, lastne logike in žargona, denimo: dokazovati resničnost in smotrnost Stare zaveze na podlagi izjav iz Stare zaveze. Ali, po drugi strani, dokazovati njeno neresničnost na podlagi antisemitske miselnosti. Preseganje samoreferenčnosti je pogoj za vsako poglobljeno sodelovanje med ljudmi z različnim kulturnim ozadjem − ključno je, seveda, da so jo zmožni preseči vsi, ne pa da jo ena stran zahteva od drugih, sama pa je ne udejanja.
Duhovnost je zlorabljena dlje od trajnosti. Foto AP Photo
Znanost?
Pred 15 leti sem intervjuval Michaela Crema, avtorja knjige Prepovedana arheologija. Najbolj sem si zapomnil tole njegovo izjavo: »Proučevalci znanosti se zavedajo, da ima vsak znanstvenik določena prepričanja, ki pa so žal pogosto neizrečena, nerazkrita; ravno takrat so pokazatelj, da ima znanstvenik prikrite motive, saj njegovo raziskovalno izhodišče ni odkrito predstavljeno. Vsako sklicevanje na popolno objektivnost je zmotno. Pogosto imajo prav tisti, ki se razglašajo za povsem objektivne, prikrite motive; moji motivi so odkriti, z njimi se lahko vsakdo seznani in oceni, koliko utegnejo vplivati na moj odnos do dokazov. S tem, ko odkrito priznavam, da imam subjektivno izhodišče, omogočam drugim v svetu znanosti objektivno ovrednotenje njegovih vplivov na mojo interpretacijo dokazov. Kdor svojih subjektivnih izhodišč odkrito ne priznava in ne dopušča vpogleda vanje, ima dejanske prikrite motive, ki lahko vplivajo na rezultate raziskav.«
Michael Cremo je pripadnik Gibanja za zavest Krišne, ki sem mu nekoč bil zvest tudi sam. Prav zato, ker tako odkrito priznava, kakšno je njegovo referenčno polje, ga spoštujem − tudi če se ne strinjam z njegovimi znanstvenimi predpostavkami. Razumem, skozi kakšno prizmo vidi svet. In vem, da mi ne bo prikrito ali odkrito vsiljeval svojih stališč.
Od posameznika do skupine
Ukrepi se gradijo v sosledju: začnemo pri sebi, nadaljujemo pri bližnjih, pri somišljenikih (društva, organizacije), pri lokalni skupnosti (hišni svet, krajevna skupnost), in tako spreminjamo regijo, državo, svet. Menim, da je mnogo težje razdeliti kompleksnost objektivne stvarnosti, da postane obvladljiva, kot na tak način razčleniti subjektivno stvarnost.
Ko pišem o preseganju samoreferenčnosti, nagovarjam posameznike, da se iztrgajo iz splošno sprejete norme in postanejo resnično posamezniki − naj presežejo sebe, naj ne vsiljujejo drugim nečesa, kar so preprosto pogoltnili. Pozivam »male« ljudi, da zaznajo svojo edinstvenost in jo zaživijo. Ta edinstvenost v svoji skrajni preprostosti skriva zdravje − prav tisto zdravje, ki ga potrebujemo za osebno regeneracijo. Vsota osebnih regeneracij milijonov ljudi je kolektivna regeneracija človeštva.
Ja, vem, takšna regeneracija se sliši utopično, nerealno. A ko me vprašajo, kako lahko verjamem v to, jih vprašam nazaj, kako lahko oni verjamejo v »realnost« našega mrkega konca. Raje se na podlagi svetle vizije trudim narediti še tako majhen premik, kot da na podlagi krute stvarnosti obupam.
Potegniti glavo iz peska ne pomeni zgolj videti vso grozo okrog nas. Pomeni tudi dopustiti si videti priložnosti, ki dejansko obstajajo. Šele ko to dvoje združimo, ko uzremo celoto − pozitivno in negativno −, lahko upamo, da naša rit ne bo več tarča. Duhovnost je preseganje samoreferenčnosti in hkrati ritotarčnosti.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
